Menu Item
Vojna v Ukrajini traja že od 24. februarja 2022, torej več kot dve leti in pol. Številni ukrajinski begunci in Rusi, ki so zapustili državo zaradi nasprotovanja režimu, so nov dom našli v Črni gori, kjer so med seboj spletli tesne vezi.
Več deset tisoč ljudi z nasprotnih strani v srditi in dolgotrajni vojni se je zgrnilo v balkansko državo – Črno goro. Ukrajinci pred vojno bežijo od februarja 2022, Rusi pa pred vpoklicem v vojsko in režimom Vladimirja Putina.
Iz Ukrajine je v države EU pobegnilo več kot štiri milijone ljudi, ki so se odločili za začasno zaščito. Več kot 200.000 jih živi v Črni gori, s čimer je država z največjim številom ukrajinskih beguncev na prebivalca.
“Črnogorci so zelo potrpežljivi in želijo pomagati. Naši ljudje spoštujejo Ruse in Ukrajince, slabih odnosov ni,” v reportaži BBC pravi Savo Dobrović, lastnik nepremičnine v Budvi. “Vse, kar ostaja od njihovega glasnega temperamenta, je le želja, da bi te objeli,” Črnogorce opiše Natalia Sevec Jermolina, ki vodi ruski kulturni center Reforum v Budvi.
Črna gora je primer dobrega odziva na begunsko krizo, zlasti zaradi odločitve, da Ukrajincem podeli začasno zaščito, kar je zdaj podaljšala do marca 2025. Najnovejši podatki iz septembra lani kažejo, da ima ta status več kot 10.000 ljudi, po podatkih ZN pa ima določen pravni status 62.000 Ukrajincev. Še na tisoče ljudi je prišlo iz Rusije in Belorusije. Črna gora je zanje privlačna zaradi brezvizumskega režima, podobnega jezika in skupne vere.
Varno pristanišče
Topla dobrodošlica še ne pomeni, da imajo priseljenci tudi dobre službe. Čeprav je na obali Črne gore veliko delovnih mest, so ta pogosto sezonska in slabo plačana. Strokovno delo je težje najti – tisti, ki so imeli več sreče, so lahko obdržali službe, ki so jih imeli doma, zdaj pa delajo na daljavo.
Prav tako je v Črni gori zelo težko dobiti državljanstvo, kar je težava za tiste, ki iz kakršnegakoli razloga ne morejo obnoviti potnega lista.
V državi so Rusi močno prisotni že leta – tako jih ima veliko med njimi v državi že družinske vezi. Vendar je tudi veliko tistih, ki so popolnoma sami in posledično izgubljeni. Zanje so v Budvi ustanovili neprofitno zavetišče Pristanište (Pristanišče). Najbolj obupanim za dva tedna ponudijo varno zatočišče, pomagajo pa jim tudi pri urejanju dokumentacije, iskanju zaposlitve in stanovanja. Ukrajinci lahko tja pridejo na dvotedenske počitnice, da bi si odpočili od vojnih razmer.
60-letna Valentina Ostrogljad je pred letom dni s hčerko prišla iz Zaporožja. “Ko sem prvič prišla v Črno goro, nisem prenesla ognjemetov – povezovala sem jih z eksplozijami,” je povedala za BBC. Zdaj dela kot učiteljica umetnosti in uživa v državi, ki jo je vzela za svojo. “Danes sem šla do izvira, občudovala gore in morje. Ljudje so zelo prijazni.”
Zaradi vojne, ki še vedno traja, Ukrajinci še naprej prihajajo, saj ne morejo več prenašati bolečine in trpljenja, ki ga izkušajo doma. Saša Borkov, voznik iz Harkova, je bil ločen od svoje žene in šestih otrok, ko so konec avgusta zapustili Ukrajino. Sam je na Madžarskem prestal zaporno kazen zaradi prevažanja nezakonitih migrantov, zato ima prepoved vstopa v EU. Njegova družina je odšla v Nemčijo, sam pa je pristal v Črni gori.
Za BBC je opisal, kako jih je vojna dokončno pregnala od doma. “Ko vsak dan vidiš in slišiš, kako uničujejo hiše in ubijajo ljudi, je to nemogoče prenesti. Naše stanovanje ni poškodovano, a okna so razbita, bombe pa so vedno bližje in bližje.”
Pristanišče mu je dalo hrano in pijačo ter prenočišče. Službo je že našel, zdaj pa je zaprosil za začasno zaščito in mesto v ukrajinskem begunskem centru. Družina se mu bo pridružila čez čas.
Povezovanje Rusov in Ukrajincev
V Budvi deluje tudi otroški center za Ukrajince, kjer se lahko učijo zgodovine, angleščine, matematike in umetnosti ali pa samo plešejo, pojejo in gledajo filme. Mnogi so bili travmatizirani zaradi vojne, razlaga Julija Macuj, ustanoviteljica centra. “Niso jih zanimale ne gore ne morje, ničesar si niso želeli.”
A ko so začeli sodelovati v aktivnostih, se jim je vrnil nasmeh na obraz, pripoveduje. “Teh nasmehov in čustev ni mogoče opisati. Šele takrat smo razumeli, da nekaj delamo prav,” nadaljuje Julija. Mlajši otroci so se naučili črnogorščine in obiskujejo lokalne šole, starejši pa so nadaljevali učenje na daljavo v ukrajinskih šolah.
V organizaciji delajo ruski prostovoljci, kar je veliko pripomoglo h krepitvi dobrih odnosov med ukrajinskimi in ruskimi skupnostmi.
Saša Borkov razlikuje med Rusi, ki jih je srečal v Budvi, in tistimi, ki se borijo v Ukrajini. “Ljudje tukaj skušajo pomagati. Ne delajo proti naši državi, proti nam, proti mojim otrokom – za razliko od tistih, ki streljajo na naše hiše in pravijo, da nas osvobajajo.”
Med prostovoljci in prebivalci so se razvila prijateljstva in celo ljubezen – pred kratkim se je poročil rusko-ukrajinski par, ki se je spoznal v zavetišču Pristanišče.
Umetnost in strpnost
Po oceni ukrajinske igralke Katarine Sinčilo se ruske diaspore med seboj precej razlikujejo. “Mislim, da so ljudje, ki živijo tukaj, nekoliko drugačni – so izobraženci, ki ne morejo živeti brez umetnosti.” Na nedavnem predavanju novinarke Olge Musafirove iz Kijeva, ki ga je imela v Budvi, so Rusi v občinstvu jokali, saj so bili zgroženi nad dejanji svoje države.
Čeprav so rusko-ukrajinski projekti redki, je Sinčilo z možem Viktorjem Košelom ustanovila gledališče, v katerem sodelujejo igralci iz nekdanje Sovjetske zveze. Njihove predstave so dobro obiskane.
Košel je prepričan, da je tamkajšnje okolje ravno pravšnje za takšne stike. “Narava je nebeška, saj te odpelje stran od tistih urbanističnih, mračnih, depresivnih razpoloženj, stran od politične propagande. Ko greš na morje, vse to izgine.”
Sodelovali so tudi z ruskim glasbenikom Mihailom Borzikinom, ki v ruski diaspori v zadnjih letih opaža velike spremembe. Pred vojno so bili v skupnosti pogosti ostri spori o Putinu, vendar je prihod Rusov, ki nasprotujejo vojni, ustvaril drugačno vzdušje. “večina mladih, ki so prišli sem, seveda razume grozoto tega, kar se dogaja, zato zdaj obstaja strinjanje o glavnih vprašanjih,” pravi.
Borzikin je tudi del odbojkarske ekipe Rusov, Belorusov in Ukrajincev, za katere pravi, da so na isti valovni dolžini.
Prihodnost je negotova
Kljub topli črnogorski dobrodošlici prihodnost priseljencev ostaja negotova. Zaradi strogih zakonov o državljanstvu mnogi med njimi ne bodo mogli ostati za nedoločen čas.
Zdi se, da se večina Ukrajincev želi vrniti domov, ko se bo vojna končala – če bodo imeli domove, kamor se bodo lahko vrnili. “Naša življenja so trenutno ogrožena, a če se bo vojna končala, se bomo seveda vrnili domov. Nikjer ni lepše kot doma,” pravi Saša Borkov.
Rusi, ki živijo v Črni gori, pa pravijo, da bo potrebno veliko več kot le padec režima, da se vrnejo domov. Natalija Sevec Jermolina poudarja, da se ji ne mudi. “Ni me preganjal Putin, ampak ljudje, s katerimi sem živela v istem mestu. Putin je daleč, toda tisti, ki so verniki njegovega režima, bodo ostali, tudi če on kmalu umre.”
Borzikin pravi, da se tudi on verjetno ne bo kmalu vrnil, saj lahko spremembe trajajo desetletja. “Nemčija je po nacistih potrebovala 30 let, da je prišla nova generacija. Bojim se, da jaz tega časa nimam.”
Kako vam je všeč N1? Kaj bi izboljšali?
Dragi bralci in bralke, pomagajte nam izboljšati N1. Kaj pogrešate, kaj vam je všeč, česa ne marate? Pripravili smo kratko anketo o zadovoljstvu bralcev, reševanje traja približno pet minut, anketa pa je anonimna. Povezava do ankete: https://n1slovenija.1ka.si/raziskava-branosti
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje