Menu Item
Ruski napad na Ukrajino se je z bojišč preselil v mesta. Ukrajinska stran šteje svoje žrtve med civilisti, vsak dan jih je več – med njimi tudi otroci. Ruske bombe padajo na šole in otroške bolnišnice. Otroci, ki jim je z materami uspelo zapustiti državo, ne vedo, ali bodo lahko še kdaj videli svoj dom.
Po podatkih Organizacije Združenih narodov je bilo od začetka ruske invazije na Ukrajino ubitih najmanj 13 otrok. Dejansko število žrtev je najverjetneje še višje. Po poročanju Guardiana je prva deklica, ki je umrla, hodila v četrti razred osnovne šole. Ruski streli so zadeli avtomobil, v katerem je bila deklica z družino. Drugega otroka so ubile kasetne bombe, medtem ko se je skupaj z dvema odraslima poskusil zateči v vrtec v mestu Oktirka. “Želodec se mi obrača, ko vidim takšen napad na vrtec, v katerih civilisti iščejo varno zatočišče. Ni opravičila za bombardiranje naseljenih območij, kaj šele šole,” je za Guardian povedala generalna sekretarka Amnesty Internationala Agnès Callamard.
Več sto tisoč otrok je zaradi vojne že prekinilo šolanje. Mnogi ob morebitni vrnitvi ne bodo več imeli učiteljev ali učilnic, piše Guardian. V bombnih napadih je bilo poškodovanih vsaj sedem ukrajinskih izobraževalnih ustanov. Nekaj otrok se je v zadnjem tednu rodilo v zakloniščih. “To je obraz vojne,” je ukrajinski minister za zdravje Viktor Liaško o dveh novorojenčkih, rojenih v zaklonišču, zapisal na Facebooku.
Poljska Karitas bo sprejela 2.000 ukrajinskih sirot, večinoma iz vzhodne Ukrajine, še poroča Guardian. Prvih 300 jih bo prispelo že danes.
Omejeno zdravljenje otrok z rakom
Materam z novorojenčki v zakloniščih družbo delajo tudi otroci z rakom. NBC poroča, da poskušajo bolnišnice v upanju na evakuacijo nemoteno nadaljevati zdravljenje, a jim to onemogoča neprestano premikanje iz zaklonišč v sobe in pomanjkanje zdravil. Če se bo konflikt nadaljeval, bodo ti otroci umrli, opozarjajo kijevski zdravniki.
Kljub pomanjkanju zdravil vode in hrane poskuša zdravstveno osebje bolnikom zagotoviti vsaj omejeno zdravljenje. Otroci imajo sicer dostop le do osnovnih oblik kemoterapije. Ostala zdravljenja so bili prisiljeni prekiniti, pri čemer obstaja tveganje, da se jim bo stanje poslabšalo, njihov rak pa napredoval. “Ti otroci trpijo še toliko bolj, ker morajo ostati živi za boj z rakom – in ta boj ne more čakati,” je za NBC povedala Lesia Lisicia iz kijevske otroške bolnišnice. Tam vsakih nekaj ur zadonijo sirene, ki opozarjajo na bombne napade. Tam se zdravijo otroci, ki so bili poškodovani v bitki.
Zaradi pomanjkanja krvi so nekateri otroci začeli dobivati transfuzije neposredno od svojih staršev. Kljub izjemno nestabilnim razmeram v bolnišnicah pa je evakuacija bolnikov težavna, piše NBC: zaposleni v bolnišnici staršem otrok ne znajo povedati, kako dolgo bo pot trajala, katero medicinsko opremo bodo zanjo potrebovali in ali je varno zapustiti bolnišnico. Kijevski zdravniki vendarle upajo, da bodo lahko najnujnejše primere evakuirali v Lvov, od tam pa na Poljsko, ki jim je že obljubila zdravstveno oskrbo.
Ne vedo, kdaj bodo spet videli očete
Po navedbah Visokega komisariata Združenih narodov za begunce je Ukrajino zapustilo že skoraj 836.000 civilistov. Večinoma gre za ženske in otroke. Ne vedo, ali bodo še kdaj videli može in očete, ki so ostali v Ukrajini, da bi se borili. Ne vedo, kdaj se bodo sami lahko vrnili domov.
Ana je po več kot 24 urah čakanja na ukrajinski strani meje prispela v Moldavijo s svojo pastorko in šestletno vnukinjo, ki ne razume popolnoma, kaj se dogaja. Zapustile so mesto Odesa, ki je zdaj ena glavnih ruskih tarč. Ana je morala za seboj pustiti moža, je razložila za BBC: “Upam, da nam bo Zahod pomagal iz teh grozovitih okoliščin, saj se zdaj z ruskim agresorjem spopadamo sami.”
Viktorija je na Madžarsko prišla s hčerkama. Pustila jih bo pri sorodnikih, ki so jih pričakali na meji, in se vrnila k možu v Ukrajino. “Ne bojim se. Skrbi me le za hčerki, to je vse. Vidim, da Ukrajini ne gre dobro, toda ne morem zapustiti svoje države. Moramo biti patriotski,” meni Viktorija.
Na slovaški meji je najstnica kriknila od veselja, nato pa je njen obraz preplavila žalost; spoznala je, da ljudje, ki jih je videla, niso bili njeni starši. Z mlajšim bratom sta prišla iz manjšega mesta blizu meje. Sama. Njuni starši so ostali v Ukrajini.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje