Obstaja pametnejši način za uničenje Hamasa

Izraelska strategija za poraz Hamasa – prek uničenja njegovih vojaških in političnih zmogljivosti do točke, ko teroristična skupina ne bo nikdar več zmogla izvesti večjih napadov na izraelske državljane – skoraj gotovo ne bo delovala. Verjetno je namreč, da Izrael že zdaj proizvaja več teroristov, kot jih pobija.
Za poraz terorističnih skupin, kot je Hamas, je pomembno ločiti teroriste od lokalnega prebivalstva. V nasprotnem primeru se zgodi, da ubito generacijo teroristov le nasledi nova, večja generacija, pri čemer strokovnjaki to imenujejo matematika za boj proti uporništvu (ang. counterinsurgency mathematics). To načelo ločevanja teroristične skupine od širše populacije je resda preprosto, a ga je neizmerno težko uresničiti v praksi.

Posledično so Izrael in ZDA izvajali večje vojaške operacije, v katerih so bili na kratki rok resda ubiti številni teroristi, a so ne glede na to vodile v povečanje števila teroristov – včasih že le v nekaj mesecih.

To je torej vzorec, ki se je dogajal v preteklosti:

1.) Izraelska invazija juga Libanona

Izrael je z okoli 78.000 vojaki ter skoraj 30.000 tanki in oklepnimi vozili izvedel invazijo na jug Libanona junija 1982. Cilj operacije je bil uničenje teroristov Palestinske osvobodilne organizacije (PLO), na kratki rok pa je bila operacija uspešna. Vendar pa je prav ta vojaška operacija povzročila nastanek Hezbolaha julija istega leta, vodila je v široko lokalno podporo Hezbolahu in valove samomorilnih napadov, nenazadnje pa tudi do odhoda izraelske vojske z večjega dela juga Libanona leta 1985 in rasti Hezbolaha.

2.) Izraelska okupacija Gaze in Zahodnega brega

Izrael je od zgodnjih devetdesetih let minulega stoletja do leta 2005 ohranjal vojaško okupacijo Gaze in Zahodnega brega. Te operacije so bile uspešne po številu ubitih teroristov Hamasa in drugih palestinskih skupin, vendar pa so ob enem povzročile široko lokalno podporo terorističnim skupinam in samomorilnim napadom proti Izraelcem, ki so se prenehali šele, ko so odšle težko oborožene izraelske sile. Vse prej kot poražen je Hamas leta 2006 zmagal na volitvah.
3.) Izraelska kopenska ofenziva na Libanon

Izrael je izvedel kopensko ofenzivo na Libanon julija in avgusta 2006. Ofenziva, katere cilj je bil popolno uničenje voditeljev in borcev Hezbolaha, da skupina nikdar več ne bi mogla ugrabljati izraelskih vojakov in izstreljevati raket proti izraelskim mestom, je bila neuspešna.

4.) Ameriška invazija na Irak

ZDA so leta 2003 s 150.000 vojaki napadle Irak in sile Sadama Huseina porazile v šestih tednih. Ne glede na to pa so te vojaške operacije vodile v največjo kampanjo samomorilnih terorističnih napadov v sodobnem času, večjo državljansko vojno in vzpon Islamske države.

Se torej zgodovina ponavlja v Gazi?

Opisani tragični vzorec se najverjetneje že dogaja v Gazi. V tem trenutku

mnenje je bilo na CNN objavljeno 1. novembra, op. a.] nismo priča ločevanju Hamasa in lokalnega prebivalstva, temveč njuni vse večji integraciji.

Čeprav je Izrael več kot milijon prebivalcev s severa Gaze pozval, naj se umaknejo proti jugu, se več tisoč ljudi ne more evakuirati – so premladi, prestari, preveč bolni ali poškodovani ali odvisni od nege v bolnišnici. Evakuacija vseh civilistov s severa Gaze torej ni možna in tudi če bi bila, bi se lahko borci Hamasa umaknili skupaj s civilisti. Poleg tega je Hamas prebivalcem naročil, naj se ne evakuirajo.

Od 7. oktobra je bilo tako v izraelskih napadih po poročanju palestinskih oblasti v Gazi ubitih več kot 11.000 ljudi. Skoraj vsi pa imajo družinske člane, ki jih Hamas verjetno že novači za pridružitev, zaradi česar je pričakovati, da se bo Hamasova moč krepila in ne bo slabila.

Kaj pa deluje?

Za poraz terorističnih skupin je ključno, da se organizirajo dolge kampanje selektivnega pritiska, ki trajajo več let, in ne le enomesečne (oziroma dvo- ali trimesečne) kopenske operacije. Prav tako je pomembno, da se od začetka vojaške operacije kombinira s političnimi rešitvami.

Kar torej Izraelci, kot vse kaže, počnejo pravkar – teroriste želijo uničiti v mesecu ali dveh vojskovanja brez vedenja o tem, kakšen bo politični izid – vodi v ustvarjanje več teroristov, kot jih je ubitih.

Izrael resda trenutno dogajanje primerja s porazom Islamske države, vendar se je pomembno spomniti, da so veliko razliko v tem primeru ustvarile muslimanske kopenske sile, ki so pritiskale na Islamsko državo v Iraku in Siriji. Ta pritisk je trajal več let, pri čemer pa ni "silil" lokalnega prebivalstva, da jih nadomestijo, saj so prebivalci dobili možnost, da prevzamejo oblast nad območji, kjer so bili nekdaj teroristi. Kampanja, ki je porazila Islamsko državo, je vojaške in politične operacije združevala praktično od svojih začetkov.

Izrael tako potrebuje nov strateški koncept, če želi poraziti Hamas.

Hamas se namreč lahko od lokalnega prebivalstva loči le na političen način. Nasprotno pa bo pot, ki jo je ubral Izrael – torej strateška vizija, da so najprej na vrsti težki vojaški boji, ugotavljanja o političnem procesu pa sledijo kasneje –, pa bo bolj verjetno vodila do še tesnejše integracije Hamasa in lokalnega prebivalstva. In tega, da bo ustvarjenih več teroristov, kot je ubitih.

Še več, vse kaže, da Izrael nima političnega načrta za obdobje po tem, ko bo uničil Hamas, ki na območju Gaze predstavlja edino vlado od leta 2006. Izrael trdi, da v Gazi noče vladati, a območje ne more biti brez vlade in dolžnost Izraela je, da pojasni, kako bo videti Gaza po Hamasu.
Kaj bo preprečilo, da Hamas 2.0 zapolni vakuum oblasti? Glede na to, da resne politične alternative Hamasu ni, zakaj naj bi Palestinci zapustili Hamas?

Alternativa je ta: da se zdaj in ne kasneje začne politični proces za vzpostavitev palestinske države, in naj se ustvari uresničljiva politična alternativa Hamasu. To bi lahko čez čas ločilo Hamas od lokalnega prebivalstva in bi prineslo občuten uspeh. Palestinci morajo biti tisti, ki odločijo, kdo vodi Gazo.

Ta novi strateški koncept je namreč najboljši način za poraz Hamasa, zavarovanje izraelskega prebivalstva in za napredek ameriških interesov v regiji.