Menu Item
Nemški znanstveniki so v nedavno objavljeni raziskavi predstavili izjemno odkritje, ki bi lahko v prihodnje bistveno vplivalo na zdravljenje disleksije. Čeprav še vedno ne vemo, kako točno se omenjeno nevrološko bolezensko stanje razvije, je znanstvenikom uspelo ugotoviti, v katerem predelu možganov se zgodijo spremembe v delovanju.
Disleksija je ena najpogostejših učnih težav. Gre za specifično motnjo branja, ki je gensko pogojena in se pojavlja pri približno 5 do 10 odstotkih ljudi na svetu. Otroci z disleksijo imajo v šoli težave predvsem pri ustvarjanju in opisovanju vsebine besedil, denimo tekstov, ki so jih ravnokar prebrali, pravopisne in bralne težave pa mnoge spremljajo vse življenje.
Prvi simptomi se pojavijo že v otroštvu, kot piše nemški portal Deutsche Welle, so dečki prizadeti dva- do trikrat pogosteje kot deklice, z motnjo pa so se v preteklosti soočali tudi številni znani ljudje. Imeli so jo Albert Einstein, Ernest Hemingway, Charles Darwin, pa tudi Walt Disney, Ludwig van Beethoven in Pablo Picasso.
Čeprav na ljudi lahko vpliva vse življenje, bi ugotovitve nemških znanstvenikov lahko omogočile nov pristop k tej učni težavi.
Pomembno odkritje raziskovalcev
Vzroki za disleksijo še niso povsem pojasnjeni. Raziskovalci iz Dresdna v Nemčiji pa pravijo, da jim je prvič uspelo dokazati, da je disleksija povezana s spremembami v delovanju in strukturi posebnega dela človeških možganov, imenovanega vidni talamus.
Kot piše DW, je vidni talamus območje možganov, ki povezuje oči z možgansko skorjo, ta pa je pomembna za naše sposobnosti razmišljanja, čustvovanja, mišljenja, spomina, jezika in zavesti. Vizualne informacije iz oči se obdelujejo v dveh ločenih delih z različnimi nalogami: en del je večji od drugega in obdeluje predvsem barve. Drugi, manjši del pa prepoznava gibe in hitro spreminjajoče se slike.
Strukture v vidnem talamusu je zelo težko pregledati z običajnim slikanjem z magnetno resonanco (MRI), saj vidni talamus leži globoko v možganih in je majhen. Njegov manjši del je namreč velik zgolj kot zrnce paprike.
Na Inštitutu Maxa Plancka za kognitivne in možganske znanosti v Leipzigu pa so raziskovalci pri živih ljudeh s pomočjo posebnega MRI-slikanja podrobno preučevali vidni talamus. Ugotovili so, da se pri ljudeh z disleksijo pojavljajo spremembe v delovanju in strukturi dela vidnega talamusa, ki je občutljiv za gibanje. Te spremembe pa so še posebej očitne pri moških dislektikih, piše DW.
V raziskavi, ki je bila objavljena v reviji Brain, je sodelovalo 25 ljudi z disleksijo in 24 kontrolnih oseb. Raziskovalci pa so raziskavo pospremili z besedami, da bo omogočila boljše razumevanje tega ključnega predela možganov.
“(To) odpira pot nadaljnjim raziskavam, katerih cilj je celovitejše razumevanje možganskih mehanizmov, na katerih temelji disleksija,” je dejala Katharina von Kriegstein, predstojnica katedre za kognitivno in klinično nevroznanost in ena od avtoric študije.
Študija je nakazala tudi na novo možnost za zdravljenje bolezni, saj bi zbrane ugotovitve lahko privedle do novih načinov oblikovanja terapij. “Našli bi lahko nove možnosti neinvazivnih tehnik nevrostimulacije, ki bi lahko postale nove, obetavne terapevtske metode za ublažitev nekaterih simptomov disleksije,” je pojasnila Christa Müller-Axt, raziskovalna sodelavka, ki je prav tako sodelovala pri študiji. Kot je dodala Müller-Axt, je ključnega pomena to, da znanstveniki sedaj vedo, v katerem predelu možganov se disleksija razvije.
To je “nova tarča, neposredno povezana s težavami pri branju pri disleksiji. Če se usmerimo na to področje in moduliramo njeno aktivnost, bi lahko tem ljudem v prihodnosti dejansko pomagali,” je še izpostavila po poročanju DW.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!