Tuje raziskave kažejo, da so ženske v povprečju malenkost boljše kirurginje od moških. A kirurgija je še vedno ena najbolj "moških" domen v medicini.
V slovenskem zdravstvu prevladujejo ženske. Po podatkih Eurostata so leta 2020 v Sloveniji zasedale 77 odstotkov vseh delovnih mest.
Ne gre samo za večino med zaposlenimi v zdravstveni negi in podpornih službah. Tudi med zdravniki s skoraj dvotretjinskim deležem prevladujejo ženske.
Tudi po številu vpisanih na medicinske fakultete in po številu diplomantov medicine so ženske v večini. A med kirurgi močno prevladujejo moški. Od 578 specialistov kirurgije, kolikor so jih za lansko leto našteli pri Zdravniški zbornici Slovenije, je bilo le 87 kirurginj – torej zgolj dobrih 14 odstotkov.
Še manjši je delež kirurginj v samem “vrhu”. Kirurška klinika v ljubljanskem kliničnem centru ima dvanajst oddelkov za različne veje kirurgije – niti enega ne vodi ženska. V mariborskem kliničnem centru je razmerje le nekoliko boljše – na tamkajšnji Kliniki za kirurgijo je deset oddelkov, na dveh sta predstojnici ženski.
“Čakam, da bomo začeli operacijo, drugi pa še kar čakajo kirurga”
Majhen delež žensk med kirurgi ni slovenska posebnost. Držav z bistveno večjimi deleži kirurginj je malo, praktično nikjer pa kirurginj ni več kot četrtina. Kirurgija je del medicine, v katerem so ostanki starih vzorcev in stereotipov glede razmerij med spoloma najbolj prisotni.
“Včasih me spregledajo v operacijski dvorani,” nam je povedala abdominalna kirurginja v ljubljanskem kliničnem centru Urška Kogovšek. “Čakam, da bomo začeli operacijo, drugi pa še kar čakajo kirurga. Stvari se popravljajo, a ostanki stereotipov so še prisotni.”
Tudi po mnenju dr. Anžeta Kristana, vodje Operacijskega bloka Kirurške klinike v ljubljanskem kliničnem centru, se razmere za kirurginje počasi premikajo na bolje, a je trenutno, kot pravi, v slovenski kirurgiji žensk premalo, da bi bile obravnavane povsem enakovredno moškim. “Če hoče ženska danes, v trenutnih razmerah, uspeti v kirurgiji, mora biti ne samo malo, ampak veliko boljša od moških kolegov.”
V srednjem veku so ženskam prepovedali ukvarjanje s kirurgijo
Arheološke najdbe pričajo, da so se ženske s kirurgijo ukvarjale že več tisoč let pred našim štetjem – v grobnici sumerske kraljice Šubad iz Ura, ki je živela približno 3.500 let pr. n. š., so našli kirurške instrumente iz kremena in brona.
Tudi v stari Grčiji je bila med najbolj vplivnimi kirurgi vsaj ena ženska – Aspasia, ki je uvedla številne inovativne tehnike na področju ginekologije.
Pred nekaj leti so arheologi v okviru prenove Slovenske ceste naleteli na skoraj 2.000 let star rimski grob zdravnice oziroma kirurginje iz Emone, v katerem so med drugim odkrili bronasta skalpela z železnim ročajem, pinceto in iglo (na spodnji sliki).
Za popolno žensko odrinjenost iz kirurgije je bil odločilen srednji vek, s številnimi formalnimi cerkvenimi prepovedmi in preganjanjem “čarovništva”.
Sodobna zgodovina žensk v kirurgiji se začne s škotskim vojaškim kirurgom dr. Jamesom Barryjem iz prve polovice 19. stoletja, za katerega se je šele po smrti izkazalo, da gre pravzaprav za dr. Mirando Stewart, ki je ravno zaradi želje po udejstvovanju v medicini vse življenje prikrivala svoj pravi spol.
Kirurginja Zora Janžekovič med najvplivnejšimi zdravniki 20. stoletja
V Sloveniji smo prvo uradno priznano kirurginjo dobili leta 1942, ko je v ljubljanski bolnišnici kirurški izpit uspešno opravila v Kranju rojena Marija Masten, ki je nato močno zaznamovala predvsem razvoj medicine v Novem mestu.
Čeprav je razmerje med spoloma v kirurgiji še vedno izrazito v korist moških, pa je do zdaj svetovno najbolj znana in vplivna slovenska kirurginja ženska. Mariborska opeklinska kirurginja Zora Janžekovič (1918–2015) v svetovnih medicinskih učbenikih zaseda pomembno mesto kot pionirka na področju kirurškega zdravljenja opeklin, ki je s svojimi inovacijami olajšala trpljenje in rešila življenje neštetim hudo opečenim bolnikom. Vplivna medicinska revija Medscape jo je uvrstila celo na seznam 50 zdravnikov, ki so najbolj zaznamovali 20. stoletje.
Dr Zora Janzekovic saved countless burn victims. She's 47 on our #50TopDocs. https://t.co/6G1RqLEGb2 pic.twitter.com/lgAUA0IiKu
— Medscape (@Medscape) February 6, 2016
Se pa tudi ona na začetku kariere ni mogla izogniti dodatnim oviram zaradi njenega spola. Kot je zapisala v svoji avtobiografiji, je kot mlada zdravnica na kirurgiji čakala na dekret o specializaciji, ki bi ga morala dobiti z ministrstva za zdravje. “Ker ga nekaj let ni in ni bilo, sem dojela, da sem kot ženska na kirurgiji nezaželena. Takšno je bilo žal stališče kirurga prof. dr. Božidarja Lavriča in verjetno merodajno za moj dekret.”
Nato pa je povsem nepričakovano vendarle dobila povabilo, a za specializacijo iz plastične kirurgije, o kateri do takrat ni razmišljala. “V prvih mesecih na kliniki je moje življenje obvladoval neverjeten strah pred profesorjem,” se je spominjala. “Moreče me je preganjal občutek velike krivice. Spregledal me je povsod, tudi na viziti, pa četudi sva se pozno zvečer, ko sem odhajala iz knjižnice, kjer sem študirala, sama srečala na dolgem hodniku.”
A sčasoma se je to vendarle spremenilo. “Očitno je moj odnos do dela z bolniki polagoma spremenil njegovo negativno stališče do prisotnosti žensk v kirurški stroki.” Po šestmesečnem stažu se je s priporočilnim pismom, naj ji omogočijo delo, vrnila v Maribor.
Vztrajna diskriminacija kirurginj, a te imajo v povprečju boljše rezultate od moških
Tuja medicinska literatura zadnjih dveh desetletij je polna opozoril o drugačni obravnavi kirurgov in kirurginj. Tako kot v Sloveniji se kirurginje tudi v tujini težko prebijejo na vodilne položaje. Moški zdravniki naj bi ob tem denimo svoje bolnike nesorazmerno pogosteje napotili k moškim kirurgom.
Ženskim kirurginjam naj bi nadrejeni dodeljevali manj zahtevne posege. V opisnih ocenah specializantov kirurgije naj bi njihovi nadrejeni moške opisovali z bolj izbranimi besedami in superlativi kot ženske.
Vse to je še toliko bolj moteče ob zavedanju, da raziskave kažejo, da so ženske v povprečju celo malenkost boljše kirurginje od moških, da dosegajo boljše rezultate operacij. Že leta 2017 je kanadska raziskava na vzorcu več kot 100 tisoč bolnikov, ki jih je zdravilo 3.314 kirurgov (2.540 moških in 774 žensk), zaznala statistično značilno razliko – bolniki, ki so jih operirale ženske, so imeli v 30 dneh po posegu manj zapletov, manj so jih ponovno sprejeli v bolnišnico in manj jih je umrlo.
Konec lanskega leta je bila objavljena še večja kanadska raziskava, tokrat na vzorcu več kot milijon 300 tisoč bolnikov med letoma 2007 in 2019. Spet so imele kirurginje malenkost boljše rezultate od moških. Ob bolj poglobljeni analizi po spolu bolnikov in kirurgov pa se je največje odstopanje pokazalo, če moški kirurg operira žensko. V tem primeru so tiste bolnice, ki so jih operirali kirurgi, imele kar za 15 odstotkov večje tveganje za postoperativne zaplete kot tiste, ki so jih operirale kirurginje. Pri kirurginjah, ki so operirale moške bolnike, takšnega odstopanja niso opazili.
Spol manj pomemben od osebnostnih lastnosti
Ne gre za to, da bi bile kirurginje tehnično bolj izpopolnjene od moških kolegov. Avtorji raziskave sklepajo, da imajo kirurginje boljše rezultate predvsem zaradi boljšega komuniciranja s pacienti.
Že raziskave v osnovnem zdravstvu namreč kažejo, da se moškim zdravnikom ženske težje zaupajo, da je v interakciji prisotnega več nezaupanja, da moški zdravniki pogosteje ne verjamejo v resnost opisanih simptomov pri bolnicah in da tudi bolnice pri opisovanju svojega počutja moškim zdravnikom pogosto olepšujejo stanje.
“Ne opažam nikakršne razlike v odnosu kirurginj in kirurgov do bolnic,” nam je povedala Urška Kogovšek. “Opažam pa razliko v odnosu bolnic do ženskih in moških kirurgov. Pred moškimi kolegi se jim praviloma vedno zdi, da se počutijo bolje kot takrat, ko smo prisotne samo ženske.” To pa vsekakor lahko vpliva na hitro odkrivanje in zdravljenje morebitnih zapletov po operaciji.
Do izsledkov raziskav ostaja blago skeptična. “Glede na moje izkušnje ena, dve ali tudi tri raziskave še niso dovolj, da bi lahko povzeli kakšen trden zaključek. Ugotovitve, da imajo kirurginje v povprečju boljše rezultate kot moški, pa mi seveda laskajo.”
Za Slovenijo analiz o uspešnosti kirurgov po spolu ni. Zaradi majhnega števila kirurginj je tudi težko pričakovati, da bi bili rezultati reprezentativni in zanesljivi. Se pa Urški Kogovšek zdi, da delitev po spolu v tem kontekstu niti ni najbolj primerna. “Na neki način me zmoti, da govorimo o ženskah in moških, ker se mi zdi, da so individualne razlike znotraj spola velike. Že med kolegicami kirurške stroke v kliničnem centru vidim takšno raznovrstnost, da nas ne morem dati v isti koš. Enako velja za moške kolege.”
Številne osebnostne značilnosti so po njenem mnenju precej bolj pomembne od spola. “Po mojem mnenju bi tudi tuje raziskave, o katerih se pogovarjava, dale precej bolj jasne rezultate, če bi kirurge razdelili po določenih osebnostnih lastnostih, ne pa po spolu.” Za bolnike je po njenem mnenju najbolje poskrbljeno takrat, ko vsi staknejo glave in poiščejo najbolj rešitev.
V operacijski dvorani ni razlik, zunaj nje prisoten pokroviteljski odnos
Dr. Anže Kristan podatke, ki kirurginjam pripisujejo boljše rezultate, sprejema stoično: “Glede na te študije so ženske očitno v povprečju za malenkost boljše kirurginje. Vsaj tam, kjer jih je dovolj, da njihove sposobnosti pridejo bolj do izraza. In to je vsekakor potencial, ki bi ga bilo treba bolje izkoristiti.”
Ob vsem zavedanju nevarnosti in neprimernosti posploševanja lastnosti po spolu previdno ugotavlja, da so glede na njegove izkušnje ženske kirurginje v povprečju bolj zavzete, njihovo teoretično znanje je boljše, bolj vestno se držijo zastavljenih protokolov.
Prav tako so, opaža Kristan, v povprečju pri kirurškem delu bolj potrpežljive in natančne. “Hkrati pa se mi zdi, da so v povprečju bistveno bolj usmerjene v dobrobit bolnika. Zdi se mi, da je nam, moškim kirurgom, v povprečju bolj pomembno, da se z uspešno operacijo ‘postavimo’ pred drugimi.”
Tako Kristan tudi dvomi, da bi bila razlika v uspešnosti kirurgov in kirurginj morebiti posledica lažjih posegov, ki da jih dodeljujejo ženskam. Pri številnih najtežjih bolnikih je, tako Kristan, mogoče večje izboljšanje kakovosti preostanka življenja doseči z manj obsežnimi intervencijami, z lajšanjem simptomov, ne pa s herojskimi operacijami. “Velikokrat lahko taka operacija briljantno uspe, bolnik pa nato zaradi posledic obsežnega posega vseeno hitro umre. Smiselno je, da za bolnika naredimo toliko, kot je zanj najbolje, ne pa toliko, kot smo mi sposobni narediti. In rekel bi, da imajo ženske v povprečju boljši občutek za take odločitve kot moški.”
Kot je dejal Kristan, so v operacijski dvorani, med operacijo, vsi enaki. “Tam ni prostora za razlike. Od vsakega se pričakuje, da bo opravil svoje delo.” Na splošno, med kolegi, pa je po njegovem občutku še vedno prisotnega nekaj pokroviteljstva. “Do kolegic smo morda občasno pokroviteljski, kar ni prav. A zdi se mi, da se zadeve razvijajo v pravo smer in z večanjem deleža kirurginj bo to sčasoma izzvenelo.”
Položaj žensk v kirurgiji je odličen, če …
Ženske, ki so se odločile za usmeritev v kirurgijo, so morale že med študijem poslušati prijazne nasvete, naj raje še enkrat premislijo. “Med študijem se mi je z vseh strani dalo vedeti, da je kirurgija bolj moška domena,” je dejala Urška Kogovšek. “To se mi niti ni zdelo tako zelo moteče, ker smo takrat vsi odraščali s temi vzorci v glavah. Za nekatere ženske to lahko predstavlja kvečjemu dodatno motivacijo.”
Hkrati pa tudi ugotavlja, da na srečo v nobeni fazi študija in kariere ni imela kakšne velike težave z mentorji ali nadrejenimi. “Vedno smo se zelo odkrito pogovarjali, vedno, ko sem potrebovala podporo, so me podprli.”
Jo je pa dejstvo, da je ženska v “moškem klubu” kirurgov, vsekakor na neki način zaznamovalo. “Zagotovo nas kirurginje oblikuje tudi odnos mentorjev, kolegov in tudi bolnikov skozi naše šolanje in kariero. Mnogokrat se mi je zgodilo, da sem kakšnega bolnika operirala, se z njim pogovarjala pred operacijo in po njej, pa me je kljub temu nagovoril s ‘sestra’.” Kot je dejala, je osebno to sicer ne prizadene, samo nasmehne se in gre dalje. “Nimam občutka, da mi je s tem kaj vzeto. Vprašanje pa, kako bi se ob tem počutili moški kolegi, ki se jim to seveda ne dogaja.”
Na vprašanje, kako bi na splošno ocenila položaj žensk v kirurgiji, pa je odgovorila: “Kolegica iz združenja ameriških kirurginj je zapisala naslednje, pa kar drži: Položaj žensk v kirurgiji je odličen. Če paziš, da se oglasiš v ravno pravih trenutkih, ne preveč naglas in ne preveč po tiho. Če poveš ravno prav dolge stavke, če si ravno prav nasmejana, če paziš, da s plasiranjem svojega znanja ne prizadeneš svojih kolegov, hkrati pa paziš, da ne izpadeš nevedna. Če paziš, da na delovnem mestu nisi preveč ali premalo urejena. In če paziš, da ne govoriš preveč o družini, hkrati pa jo vendarle tu in tam omeniš …”
Obrisi svetlejše prihodnosti za kirurginje
Razmerje med spoloma v kirurgiji se, sicer zelo počasi, vendarle popravlja. Še leta 2004 je bilo kirurginj med vsemi specialisti kirurgije le nekaj več kot deset odstotkov. Danes jih je 14 odstotkov. Še bolj razveseljiv pa je danes pogled na tiste, ki si prizadevajo postati kirurgi in kirurginje – v lanskem letu je bil med specializanti kirurgije delež žensk že več kot tretjinski.
Med njimi je tudi Jovana Bekić, specializantka urološke kirurgije. “Kirurgija mi je bila med študijem všeč zaradi občutka, da neposredno in takoj pomagaš bolnikom, jim olajšaš ali celo rešiš življenje. Imela sem pomisleke glede usmeritve, ampak ne zato, ker bi šlo za ‘moško domeno’, temveč zato, ker usmeritev v kirurgijo zahteva res veliko časa in ne gre za službo z običajnim in predvidljivim urnikom.”
Ne zdi se ji, da bi jo med študijem kdo skušal odvrniti od njene izbire. “Dobim sicer veliko vprašanj o tem, kako bom usklajevala družinsko in poklicno življenje, a se s tem ne obremenjujem in sem prepričana, da bom že sproti reševala morebitne probleme.”
Dejala je, da nima slabih izkušenj z morebitnim seksizmom na delovnem mestu. “Rekla bi, da dobim enako spoštovanje kot moški kolegi, da sta znanje in trud v vsakem primeru nagrajena, ne glede na spol. Res pa tudi mene večkrat bolniki zamenjajo za medicinsko sestro, sploh če je zraven kak moški, a to se dogaja predvsem pri starejših, in si tega ne jemljem k srcu.”
Očitno se torej stvari tudi v Sloveniji vendarle premikajo v pravo smer, in kirurgija počasi, a vztrajno izgublja status “moške domene”. Kot je povedala Jovana Bekić, na urgentnem kirurškem bloku v okviru ljubljanske Kirurške klinike ponoči dežurajo trije kirurgi. “Nič nenavadnega več ni, če smo to tri ženske.”
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje