Menu Item
Tom Turcich je letos poleti postal postal deseta oseba, ki je prehodila pot okoli sveta. V hoji je našel tolažbo in navdih po smrti dobre prijateljice. Na 48.000 kilometrov dolgem potovanju čez šest celin se mu je pridružila psička Savannah. Hojo je moral prekiniti dvakrat, a je kljub temu po sedmih letih prišel na cilj. Zakaj se je podal na to avanturo, s čim vse se je spopadal in kaj se mu je najbolj vtisnilo v spomnim?
Zelo malo ljudi skuša prehoditi ves svet, še redkejšim pa potovanje uspe dokončati. Tom Turcich iz New Jerseyja je 21. maja letos postal 10. oseba na svetu, ki ji je uspelo prehoditi ves svet.
Njegova štirinožna spremljevalka Savannah pa je prvi pes, ki je zaključil tak podvig.
Ob vrnitvi domov so par pozdravili z velikim praznovanjem. Z zmagoslavnim trenutkom se je zaključilo 48.000 kilometrov dolgo potovanje, za katero sta potrebovala sedem let. “Bilo je nadrealistično,” je Turcich poleti povedal za CNN. “Dolgo sem si predstavljal, kakšen bo konec. Ljudje so se zvrstili na ulicah in hodili z mano. Počutil sem se olajšanega. To potovanje je bilo v ospredju mojega življenja 15 let. To, da sem ga lahko zaključil, je bilo neverjetno,” je povedal.
Po smrti prijateljice je spoznal, da potrebuje pustolovščine
Za pot okoli sveta se je odločil leta 2006, ko je njegova prijateljica Ann Marie pri 17 letih umrla v nesreči z vodnim skuterjem. “Njena smrt je bila zame zelo pomembna,” je rekel Tom Turcich. “Bila je boljša oseba od mene. Takrat sem se začel zavedati, da bom nekega dne umrl in da se to lahko zgodi vsak trenutek,” je dodal. Odločil se je, da v svojem življenju potrebuje potovanja in pustolovščine.
Iz Guinnessove knjige rekordov je izvedel za Stevena Newmana, ki je prvi človek, ki je obkrožil svet, in Karla Bushbyja, ki je svet prehodil. Turcicha sta navdihnila, da se izziva loti tudi sam.
“Hoja se mi je zdela najboljši način, da svet tudi razumem. Nisem želel samo iti v Pariz ali Machu Picchu, ampak resnično razumeti svet in videti, kako ljudje živijo dan za dnem,” je pojasnil. Lotil se je načrtovanja in zbiranja sredstev.
Po diplomi se je preselil k staršem, s poletnim delom pa je zbral dovolj denarja, da bi lahko potoval dve leti. Vendar je tik pred odhodom za njegov načrt izvedel lastnik podjetja Philadelphia Sign, ki je poznal Ann Marie in njeno družino, ter podprl njegovo potovanje.
Po skoraj devetih letih načrtovanja, se je na pot odpravil 2. aprila 2015, tik pred svojim 26. rojstnim dnevom. V otroški voziček je zložil pohodniško opremo, spalno vrečo, prenosni računalnik, fotoaparat in plastični zaboj za hrano. V glavi je imel dva cilja: doseči vse celine in potovati s čim manj birokratskimi težavami. “Pričakoval sem, da mi bo pot vzela pet let in pol. Glede same hoje je bila ta ocena precej natančna,” je povedal.
Štirinožna spremljevalka
Za celotno pot je na koncu potreboval sedem let. Na poti sta mu namreč zagodla dva dogodka: pandemija koronavirusa in okužba z bakterijo, zaradi katere je več mesecev okreval. Doživel je vzpone in padce, v Turčiji in Uzbekistanu se je udeležil porok, v Panami pa so mu grozili z nožem.
Pred tem Turcich ni veliko potoval. Med srednješolsko izmenjavo je obiskal Anglijo, Irsko in Wales, dopustoval pa je tudi v Kanadi ter Dominikanski republiki. Tudi s pohodništvom ni imel veliko izkušenj. S prijateljem se je odpravil na 10-dnevni pohod, nekajkrat pa je hodil tudi ob vikendih.
Najprej se je odpravil od New Jerseyja do Paname. Po štirih mesecih je Turcich dobil spremljevalko, psičko Savannah, ki jo je posvojil v Teksasu. Posvojitev psičke ni bila v načrtu, a je bil Turcich nesproščen, ponoči pa je težko zaspal.
Zdelo se mu je, da se bo s štirinožnim prijateljem lažje sprostil, saj bo pes ponoči lahko “stražil”. In tako je tudi bilo. “Lepo je imeti nekoga, s katerim lahko deliš trenutke,” je povedal Turcich.
V Panami sta preletela Dariensko vrzel, zahrbten del džungle med Panamo in Kolumbijo. Po tem prvem letu je Turcich odprl račun pri platformi za donacije Patreon, sledilci pa so mu lahko pomagali financirati potovanje.
Velik del drugega leta je preživel v hoji od Bogote v Kolumbiji do Montevidea v Urugvaju, od koder sta se z ladjo odpeljala na Antarktiko. Za tem sta se vrnila domov, saj je Turcich moral pridobiti dokumente za potovanje v Evropo s Savannah.
Po prihodu v Evropo je par prehodil Irsko in Škotsko. Vendar se je zapletlo, ko je Turcich zbolel. Več tednov je bil v bolnišnici, nato pa sta se vrnila v ZDA, da je okreval.
“Sam sebi moraš biti dobra družba”
Turcich, ki je svoje potovanje dokumentiral na Instagramu in blogu z imenom The World Walk, se je na pot vrnil maja 2018 v Kopenhagnu. A je bilo tako fizično kot psihično zahtevno. “Ves ta čas preživiš sam, zato moraš biti sam sebi dobra družba,” je pojasnil. “Ves čas si izpostavljen vremenu. Takrat ni bilo prav nič zabavno,” je dodal.
Čeprav se je spraševal, ali bo zmogel nadaljevati pot, nikoli ni resno razmišljal, da bi obupal. “Vsekakor so bili trenutku, ko se nisem počutil dobro in sem se spraševal, kaj počnem tukaj.
Namesto tega, da hodim po Nemčiji ob mrzlem dežju, bi lahko bil doma s svojo družino in prijatelji,” je dejal. “Mislim, da se ne bi nikoli ustavil. O hoji okoli sveta sem razmišljal osem let. Noro bi bilo, da bi obupal,” je še rekel.
Ko je prehodil romarsko pot Camino de Santiago, ki vodi čez Francijo, Španijo in Portugalsko, se je počutil bolje. Bil je pripravljen, da se popolnoma vrne na svoje potovanje.
S Savannah sta se odpravila v Severno Afriko, kjer sta prehodila Maroko in Alžirijo, kjer sta dobila policijsko spremstvo, ter Tunizijo. Nato sta se odpravila v Evropo. Prehodila sta Italijo, sledila ji je Slovenija.
Ker se je njegov vizum iztekal, je v Sloveniji ostal le nekaj dni. “Ker ne razumem slovensko, sem kupil steklenico smetane in ne mleka,” je zapisal ob spodnji fotografiji, posneti ob Jadranskem morju. “Za mano je široka pot za pešce in kolesarje, ki od Kopra do Izole poteka ob morju. Ob kolesarskih poteh v Evropi razmišljam, kako zelo takšna infrastruktura manjka v ZDA,” je dodal.
Iz Slovenije se je odpravil na Hrvaško, Črno goro, Albanijo in Grčijo. Nato sta se odpravila v Turčijo, kjer je Turcich postal prva oseba, ki so ji dovolili peš prečkati Bosporski most. Sledila sta Gruzija in Azerbajdžan, kjer se je začela pandemija koronavirusa. To je pomenilo, da sta v Azerbajdžan morala ostati vsaj šest mesecev.
Sledilo je čakanje, da se odprejo meje in sprostijo ukrepi
“Sledilo je čakanje, da bom lahko odpotoval v katero koli državo srednje Azijo,” se je spomnil. Prvotno je nameraval prepotovati Uzbekistan, Kirgizistan, Kazahstan in Mongolijo ter nato odleteti v Avstralijo, od tam pa se vrniti v ZDA.
Na žalost je zaradi strogih omejitev potovanja moral opustiti načrtovana obiska Mongolije in Avstralije. Obe državi, kot tudi Kazahstan, sta se namreč za mednarodne obiskovalce zaprli za približno dve leti. Zato je Turcich prehodil Kirgizistan, nato pa sta s Savannah avgusta 2021 odletela v Seattle in se od tam odpravila domov v New Jersey.
Med vsemi destinacijami, je bilo najtežje prehoditi ameriško zvezno državo Wyoming, ki ima najnižjo poseljenost. “Bilo je pusto,” je povedal in se spomnil, da sta hodila cel vikend, ne da bi srečala človeka ali trgovino. “Ujelo me je popolnoma nepripravljenega. V ZDA sem se vrnil z mislijo, da je to moj dom, da gre za razvito državo. Da bo po puščavah Čila in Peruja, enostavno,
Prehodila sta šest celin in 38 držav, večino noči pa sta preživela v kampih. Dosegla sta tudi cilj, ki ga prehojen svet postavlja Guinnessova knjiga rekordov: 30.000 kilometrov in prečkanje štirih celin. V povprečju sta na dan prehodila od 29 do 38 kilometrov. “Savannah je vedno imela več energije kot jaz. Hoja iz države v državo je vse, kar pozna. Ob nekaterih dnevih sva prehodila puščavo, jaz sem se zvečer želel samo še spati, Savannah pa mi je prinesla palico in se želela igrati,” je orisal.
Ko sta se vrnila v ZDA, si je Turcich bolj kot kdaj koli prej želel dokončati dolgo pot in se vrniti v normalno življenje. “Sedem let je veliko časa. Ko sem že videl konec, sem komaj čakal. Pripravljen sem bil na to, da se spet družim s prijatelji in družino, namesto da vsako jutro spakiram šotor,” je rekel.
“Želim uživati življenje brez hoje in morda tudi brez potovanj.”
Med tistimi, ki so ga pozdravili ob vrnitvi, je bila tudi družina Ann Marie. “Ni nujno, da sem to počel za Ann Marie, ampak je bila navdih za to pot,” je rekel. “Njena smrt me je resnično navdihnila za to, da živim. Ko sem končal pohod in sem se srečal z njeno družino, se mi je zdelo, da je to tudi njim prineslo zaključek,” je dodal.
Zdaj, ko se je vrnil domov, Turcich uživa v druženju s prijatelji, družino in svojim dekletom, ki ga je spoznal na zadnjem delu potovanja. Čeprav si še vedno želi potovati v Mongolijo, kamor zaradi koronskih omejitev ni mogel, s seboj ne namerava vzeti Savannah. “Let je noro dolg in Savannah Mongolija ne zanima,” je pojasnil.
Po vrnitvi domov se je Turcich lotil pisanja o svojem potovanju, Savannah pa se privaja na življenje na enem kraju. “Moj oče jo vsak dan odpelje na sprehod, dolg okoli šest kilometrov in pol. To ji pomaga pri odvečni energiji. Nato se vrne, skoči na kavč in zadrema. Zdi se precej zadovoljna,” je opisal.
Na vprašanje, ali se želi vrniti na pot, pa je odgovoril, da pravzaprav še dolgo ne namerava nikamor. “Želim uživati življenje brez hoje in morda tudi brez potovanj. Želim si biti na enem kraju in se vrniti v stari ritem,” je dodal.
S Turcichom se je pogovarjala novinarka CNN Tamara Hardingham-Gill.
Spremljajte N1 na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje