Ozonska luknja je nazaj: "V zadnjih letih je bil njen razvoj nekoliko nenavaden"

Debelina ozonske plasti 14. septembra 2023 nad Antarktiko v primerjavi s povprečnimi razmerami v obdobju 1978-1988 v odstotkih. Območje ozonske luknje je znotraj vijoličnega območja. (Vir: Arso)

Danes je mednarodni dan ohranjanja ozonske plasti. Čeprav je montrealski protokol iz leta 1987 pripomogel k učinkovitemu zmanjšanju izpuščanja ozonu škodljivih snovi v ozračje in velja za zgodbo o uspehu, pa se ozonska luknja vsako leto še vrača nad Antarktiko. Na slovenski agenciji za okolje pričakujejo, da se bo kljub delujočim ukrepom pojavljala še nekaj desetletij.

Ob podpisu Montrealskega protokola o snoveh, ki škodujejo zaščitnemu ozonskemu plašču, je Generalna skupščina Združenih narodov leta 1987 določila 16. september za mednarodni dan ohranjanja ozonske plasti. Letošnja tema je, kot so sporočili z Agencije RS za okolje (Arso), “Montrealski protokol: obnoviti ozonsko plast in omejiti podnebne spremembe”. S tem izpostavljajo povezavo med prizadevanji za ohranitev ozonske plasti in podnebnimi spremembami, saj imajo ozonu škodljivi plini tudi močan toplogredni učinek.

Kot ocenjujejo na Arsu, je montrealski protokol z dopolnili zgodba o uspehu in dokazuje, da je v mednarodni skupnosti moč uspešno ukrepati, če so za to dane tehnološke možnosti in obstaja zavedanje, da je ukrepanje v splošno korist. Zaščitna ozonska plast nas varuje pred škodljivim delom ultravijoličnega sončnega sevanja, ki med drugim povzroča tudi kožnega raka.

“Ozonu škodljivi plini imajo dolgo življenjsko dobo, zato kljub učinkoviti omejitvi njihove rabe, pričakujemo, da se bo ozonska luknja še pojavljala nekaj prihodnjih desetletij,” še piše agencija za okolje in pojasnjuje, da gre za sezonski in krajevno omejen pojav.

“Že desetletja vsak september spremljamo njen razvoj nad Antarktiko. Kljub temu, da se vsebina ozonu škodljivih snovi v ozračju zmanjšuje, je spremenljivost velikosti in intenzivnosti iz leta v leto precejšnja, saj jo določajo meteorološke razmere oziroma velikost in intenzivnost polarnega vrtinca.”

Ozonska luknja nad Antarktiko v letih 1979-2022 (Vir: Arso)

Kot ugotavljajo na Arsu, je bil v zadnjih dveh letih njen razvoj nekoliko nenavaden, saj se je razvila nekoliko pozneje kot običajno in tudi vztrajala dlje, kot smo bili vajeni v preteklosti. “Letos je ozonska luknja sredi septembra nad Antarktiko že dobro razvita, kako bo vztrajna, bomo pa bomo še videli.”

Nad Arktiko je polarni vrtinec praviloma mnogo šibkejši kot nad južnim zemeljskim polom, zato je tudi oslabitev ozonske plasti v marcu in aprilu šibkejša. Le približno vsakih deset let je polarni vrtinec močnejši in z njim oslabitev ozonske plasti izrazitejša. Zadnjič smo nad Arktiko spremljali nastanek ozonske luknje marca in aprila 2020.

Ozonski plašč, tanek sloj plina, ščiti Zemljo pred sončnim sevanjem, ki povzroča kožnega raka in ima druge škodljive posledice za pridelke in okolje. Sredi 70. let prejšnjega stoletja so znanstveniki ugotovili, da ozonsko plast ogroža kopičenje klorofluoroogljikovodikov (CFC) v ozračju. Desetletje kasneje so odkrili “luknjo” v ozonskem plašču nad Antarktiko. Posledica je bilo sprejetje montrealskega protokola, ki je prepovedal uporabo ozonu nevarnih snovi.

Danes se znanstveniki strinjajo, da je protokol uspešen, saj se je plast ozona začela obnavljati. Ker je vsebnost ozonu škodljivih snovi v ozračju dosegla višek okoli leta 1994, znanstveniki pričakujejo, da si bo ozonska plast v naslednjih letih in desetletjih povsem opomogla. Ozonska luknja se bo kljub ukrepom najverjetneje sicer še kar nekaj desetletij pojavljala, saj imajo freoni dolgo življenjsko dobo, nekateri celo daljšo od sto let.