Menu Item
Neizogibno se vsak od nas slej ko prej sooči s situacijo, ko nekdo, ki nam je blizu, žaluje. In večina od nas ne ve, kaj v teh primerih reči in kaj narediti. Novinarka CNN je letos poleti izgubila moža, po vrnitvi na delo pa je zapisala nekaj stvari, ki so pri žalovanju pomagale njej in družini.
Skoraj nemogoče je vedeti, kaj reči nekomu, ki je v primežu izgube in žalovanja. Vsi želimo uporabiti besede, zaradi katerih bi se oseba na drugi strani počutila bolje, a nihče od nas zares ne ve, kaj bi pomagalo.
Novinarka CNN Alisyn Camerota je zapisala nekaj nasvetov, kaj reči in česa ne. Njen mož, s katerim je bila poročena 23 let, je konec julija umrl zaradi raka na trebušni slinavki. Imela sta tri otroke. V zadnjih mesecih je opazila, da se tako družinski člani kot prijatelji trudijo najti prave besede, presenečena pa je bila nad tem, kakšne malenkosti so jo spravile iz tira.
Seveda za vse ljudi ne veljajo iste stvari. Kar je pomagalo njej, ne bo nujno tudi nekomu drugemu. Kljub temu je zapisala nekaj koristnih nasvetov in pet stvari, ki jih raje ne uporabite v pogovoru z žalujočimi.
Številka 1: Kako si?
Skrbnega prijatelja zanima, kako si. Kaj bi lahko bilo narobe s tem vprašanjem? A problem pri tem vprašanju je, da je med žalovanjem nanj praktično nemogoče odgovoriti.
“Občutki se spreminjajo iz ure v uro, včasih iz minute v minuto. Ali sprašujete, kako sem v tej sekundi? Ali sprašujete, kako se spopadam z življenjem? Odgovor je, da ne vem,” je zapisala Camerota.
“Lažje nam je odgovoriti na manj široka vprašanja, kot na primer, kakšen je bil prvi šolski dan, kako je bilo na včerajšnji večerji. Konkretna vprašanja so manj zahtevna kot eksistencialna,” je dodala.
Številka 2: Kako lahko pomagam?
Da bi ugotovila, zakaj jo to vprašanje tako zmoti, je morala Alisyn dobro razmisliti. Ugotovila je, da to vprašanje na žalujočega prenese odgovornost, da pomaga tistemu, ki sprašuje.
“Tisti, ki nam želi pomagati, skuša nekaj ugotoviti. Vendar mi, ki žalujemo, ne moremo pomagati. Pogosto ne znamo artikulirati ali pa niti ne vemo, kaj želimo ali potrebujemo,” je zapisala.
Ugotovila je, da so njej in družini največ pomenila dejanja pomoči brez vprašanj. “Sosedi so prinesli lazanjo, piškote ali rože. Niso pozvonili ali poklicali, ali bi radi lazanjo, preprosto so jo pustili na pragu. Ena prijateljica se je pojavila pri meni doma in takoj začela pomivati posodo v pomivalnem koritu. Ni spraševala, preprosto lotila se je dela,” je opisala.
Ko se je mučila s pripravo zajtrka za otroke, je prišla dostava, ki so jo uredili njeni sodelavci – sveže sadje, sveža kava in kruh. “Tisto jutro nisem znala prositi za kavo in zajtrk, ampak izkazalo se je, da smo potrebovali prav to.”
Številka 3: Ne znam si predstavljati, kaj doživljaš
Najstniška hčerka novinarke CNN je ocenila, da temu vprašanju preprosto manjka izvirnosti. Prepričana je, da si ljudje lahko predstavljajo hudo izgubo, a si je ne želijo predstavljati.
“To je razumljivo. Tudi mi vas želimo zaščititi pred svojo bolečino. Vendar nas s to izjavo nenamerno izolirate na otok žalosti, kot da je izguba samo naša. Namesto da naša čustva označite za nepredstavljiva, se poskusite povezati z nami. Na primer: ’Ko sem izgubil svojega X, sem se počutil X’. Ali pa morda delite z nami kakšen spomin, na primer: Zelo sem užival, ko sem gledal tvojega očeta, kako te uči igrati nogomet. To bom pogrešal.’”
Številka 4: To ni pošteno
Alisyn je bila presenečena, ko so ji številni prijatelji po smrti moža rekli, da to ni pošteno. “Sem novinarka, zato mislim, da je moja predstava o tem, kaj je pošteno, izginila med pokrivanjem še enega nesmiselnega šolskega streljanja. Že dolgo ne razmišljam več o tem, da je življenje pravilno razdeljeno na poštene in nepoštene stvari,” je zapisala.
Namesto da poskuša ločiti žalovanje od tega, kaj je pošteno, poskuša to, kar se je zgodilo, dokončno sprejeti. “Ta koncept je mojemu možu in meni takoj po njegovi diagnozi predstavil najin svetovalec za žalovanje. Nekatere stvari v življenju so čudovite, nekatere pa grozne. Spoprijeti se je treba s tem, kar se nam zgodi,” je pojasnila.
Tako se poskuša ne spraševati, zakaj je življenje tako nepošteno in zakaj se je to zgodilo njej. “Raje si rečem: ’S tem se trenutno spopadam, kaj je najboljša pot naprej?’”
Številka 5: Rad/a bi te objel/a
Tisti, ki žalujejo, to pogosto dozirajo. “Bolečino stopnjujemo. Sama si skrbno odmerim čas za branje sožalnic in za odgovarjanje na sočutna sporočila, saj moram varčevati z energijo, da se lahko ukvarjam z nujnimi stvarmi: potrebami svojih otrok, z delom, neplačanimi računi in vračanjem moževega avtomobila na lizing,” je zapisala Camerota.
“Prijatelji, ki so se prikazali na mojih vratih s solznimi očmi, so želeli, da žalujem po njihovi časovnici, ne po svoji. Včasih se mi je zdelo, da jih moram tolažiti in jim pomagati, da se spopadejo z izgubo, kar je bilo kontraproduktivno za moje duševno stanje. Če se želite pojaviti na vratih nekoga, ki je pravkar doživel izgubo, poskusite s seboj prinesti smeh in lahkotnost, da bi mu pomagali olajšati žalovanje,” je še dodala.
Kaj torej reči, ko ni besed?
Družina Camerota je bila vesela vsakega pisma ali sporočila, v katerem je nekdo izrazil svoja čustva. Ta sporočila so lahko prebrali, ko je njim to ustrezalo, in si vzeli čas za razmislek.
“Ne pozabite – v redu je, če rečete, da ne veste, kaj bi rekli. Prav tako je v redu, če počakate, preden to poveste. Prejšnji teden sem dobila sporočilo stare prijateljice, s katero se v mesecih po moževi smrti nisem slišala. Rekla je, da ni našla pravih besed. Vedela sem, kaj misli, in nekako so se mi zdele te besede ravno pravšnje,” je še dodala Alisyn Camerota.
Kako vam je všeč N1? Kaj bi izboljšali?
Dragi bralci in bralke, pomagajte nam izboljšati N1. Kaj pogrešate, kaj vam je všeč, česa ne marate? Pripravili smo kratko anketo o zadovoljstvu bralcev, reševanje traja približno pet minut, anketa pa je anonimna. Povezava do ankete: https://n1slovenija.1ka.si/raziskava-branosti
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje