Sarajevo safari. Pod žaromet postavi to, o čemer se v zadnjih treh desetletjih ni govorilo. Verjetno tudi za to, ker neizpodbitnih dokazov iz jasnih razlogov ni, čeprav je kar nekaj ljudi, kot se je kasneje izkazalo, vedelo vsaj nekaj, drobec zgodbe, resnice. Resnice o tem, da so v letih, ko je bilo Sarajevo obkoljeno, na prebivalce tega mesta med drugim streljali ljudje, tujci, ki so za to plačali – največ, kot pripovedujejo pričevalci, za življenje otroka. Celovečerni film slovenskega režiserja Mirana Zupaniča tako odkriva "novo razsežnost človeškega zla", "novo dimenzijo v pogledu na človeka". Razkriva, pravzaprav, da so med nami ljudje, ki na druge gledajo kot na "divjad".
Sarajevo je bilo obkoljeno dlje, kot katerakoli druga prestolnica v sodobni zgodovini vojskovanja – mesto je bilo oblegano med letoma 1992 in 1996, torej skupno 1.425 dni, kar je trikrat dlje od bitke za Stalingrad med drugo svetovno vojno. V tem času so na prebivalce mesta, tudi na otroke, streljali ostrostrelci. A to niso bili le (srbski) vojaki, plačanci in prostovoljci, temveč – kot prikazuje film slovenskega režiserja Mirana Zupaniča Sarajevo safari – tudi ljudje, ki so za to (drago) plačali.
Največ naj bi jih stalo življenje otroka.
Prvi, ki spregovori v filmu, je Slovenec, čigar identiteta ni znana, čeprav je zakrit le njegov obraz, ne pa tudi glas. V črno barvo odeta silhueta, moški, nam pripoveduje, da je v času vojne v Bosni in Hercegovini veliko časa preživel v Sarajevu, kjer je – z novinarsko akreditacijo – delal za “ameriško agencijo”. Delodajalca, pripoveduje, je zanimalo vse o tem, kako živijo ljudje, kaj razmišljajo in govorijo; skratka, zbiral je informacije, za katere je bil dobro plačan.
Slovenec, pričevalec (Arsmedia)
Na tako imenovanem sarajevskem safariju se je pričevalec, kot pripoveduje, znašel nekako naključno. Srbski vojaki so ga povabili, če pride nekaj pogledat – zakaj so tako ravnali, pričevalcu še danes ni znano. “So že imeli neko agendo,” pravi v filmu, iz njegovega pripovedovanja pa je prav tako razvidno, da sprva ni vedel, da je prišel na safari, da ni vedel, kdo so ljudje, ki so jih prevažali skupaj z njim. Pričevalec jih nato opiše; opisuje tujce, po njegovem pripovedovanju so bili z zahodnih držav in pa tudi z vzhoda (menda Rusije). Prileteli naj bi v Beograd, od tam so jih po njegovih besedah prepeljali na Pale, kjer je bil sedež vojske Republike Srbske. Nato pa na položaje, kjer so v spremstvu vojakov dobro varovani streljali na civiliste.
“Videl sem okoli sedem strelov,” pripoveduje slovenski pričevalec. “Nisem mogel verjeti, da se je ulegel, da mu je bila predana puška, vse je bilo pripravljeno, in da je ustrelil,” dodaja.
“Nova, morbidna vrsta ostrostrelcev”
Prebivalci Sarajeva, na katere so z okoliških hribov prežali ostrostrelci, so bili tarče; “bodisi zadete, bodisi zgrešene”, je na pogovoru po četrtkovi projekciji filma v Cankarjevem domu v Ljubljani povedal Edin Subašić. Subašić, nekdanji obveščevalec BiH, je druga priča, ki o safariju spregovori pred kamero. O njem je prvič izvedel na zaslišanju zajetega srbskega vojaka. Ta je pripovedoval o ljudeh iz Italije, ki da so v Sarajevo prišli streljat … Iz njegove izjave je Subašić razumel, da so ti ljudje “nova, morbidna vrsta ostrostrelcev, ki plačajo, da ubijajo”.
Sarajevo safari, ki so ga septembra premierno uprizorili prav v bosanski prestolnici, prejel pa je tudi nagrado na festivalu Dokudoc v Mariboru, je po besedah Zupaniča začetek odkrivanja fenomena dogajanja v vojni v BiH. Trdnih, neizpodbitnih dokazov, da se je tovrstno zlo v Sarajevu (in v drugih krajih po BiH) dogajalo, ni. Nihče od udeležencev safarija ali sodelujočih se iz očitnih razlogov doslej ni pokesal.
Po besedah Zupaniča in producenta Francija Zajca so se med pripravami na snemanje pogovarjali z veliko več pričevalci, kot so jih posneli. Govorili so tudi s predstavniki srbske strani, ki imajo informacije o logistiki safarija. Morda je celo dobro, da so si premislili, je na četrtkovem pogovoru komentiral Zupanič. Glede na oster odziv srbske strani ni mogoče reči, “kako bi se njihova usoda razpletla naprej”.
Edin Subašić (Arsmedia)
Irina je bila stara eno leto in štiri mesece
Zupanič, ki je bil po lastnih besedah ob prvih informacijah o safariju nejeveren, se je odločil, da temo v filmu predstavi zadržano, z distanco, a večplastno. Zato v filmu gledamo tudi doslej še neobjavljene posnetke obleganega Sarajeva, ki so last produkcijske hiše Arsmedia, in izpoved treh žrtev. Faruka Šabanovića, ki ga je kot mladega študenta ostrostrelčeva kroga zadela pred narodnim muzejem, poškodba pa ga je prikovala na invalidski voziček, in staršev Irine, malčice, ki ji je ostrostrelec vzel življenje, ko je bila stara leto dni in štiri mesece.
Da je že hodila, v filmu pripoveduje strta Irinina mati Stana Ćišić, ki je po lastnih besedah skušala skrbeti za to, da je otroka navkljub vojnim razmeram vsak dan vsaj malo peljala na zrak. Da jo je za trenutek izpustila, pravi mati, a za trenutek preveč – takrat jo je zadel ostrostrelec. Takoj so jo odpeljali v bolnišnico in jo operirali, a je otrok nekaj ur po operaciji umrl. Medtem se mati še danes sprašuje, zakaj so namesto nje ciljali malčico, ki nikomur ne bi zmogla narediti ničesar.
Za tem tragičnim dogodkom je zanosila še enkrat, pripoveduje, a se je otroku ob koncu nosečnosti ustavilo srce. Menda je bil razlog za to njeno slabo psihično stanje, tako so ji vsaj povedali zdravniki. Svojo hčerko, pravi, sanja še danes. V sanjah jo vidi tako, kot je bila takrat, ko so jo ubili …
Stana Ćišić in Samir Ćišić, starša ubite Irine (Arsmedia)
Kdo je ubil malo Irino in kdo je ranil Šabanovića, ki je, kot doživeto pripoveduje v filmu, tistega marčevskega dne želel le začutiti pomladno nebo, ni znano. Žrtve pripovedujejo svojo zgodbo, svoje doživljanje in posledice – trpljenje. “Od kod je priletel naboj, jim ni bilo znano,” je po projekciji film komentiral Edin Subašić, s tem vprašanjem se niti ne ukvarjajo.
“To se ljudem ne bi smelo dogajati”
Kot je Zupanič povedal za N1, težko izpostavi eno stvar, ki ga je ob ustvarjanju filma najbolj pretresla, se ga najbolj dotaknila. “To je bolj seštevek vseh mogočih dotikov teme. Zagotovo je bil to občutek nejevere, ogorčenosti, na neki način zgroženosti, da je kaj takega sploh mogoče,” je opisal. Medtem ko sta po njegovih besedah poročevalca do safarija relativno distancirana, je bilo drugače pri žrtvah. Kot očeta ga je denimo resnično pretresla pripoved o smrti lastnega otroka. Kot je opisal, se “ljudem to ne bi smelo dogajati in od tod potem občutek grozne krivice”.
Če bi vseeno moral izbrati eno stvar, bi Zupanič izbral posnetke, ki prikazujejo moške, ki dva ustreljena mlada človeka pobirajo s ceste in odpeljejo z avtomobilom. “Vedno, ko sem to gledal, je bilo, kot da bi me nekaj prebodlo,” je opisal. Prizor, ki gledalce popelje v resničnost vojne, je prikazan kmalu po začetku filma.
Zupanič je mnenja, da film odkriva “nov otok zla, če že ne celine” oziroma “nove dimenzije v pogledu na človeštvo”, v katerih nekateri ljudje na druge gledajo kot na “divjad”. “Zlo ima nešteto obrazov in mi smo prikazali enega,” je komentiral Zupanič.
Motivi ljudi, ki so pripravljeni plačati za to, da ubijajo, se razlikujejo od motivov vojakov, plačancev in prostovoljcev, ki jih je bilo, kot je za TV Slovenija pojasnila dr. Zilha Mastalić Košuta iz Univerze v Sarajevu, največ iz Rusije, Ukrajine in Romunije. Morda so to ljudje, ki hlepijo po občutku moči nad življenjem (drugega), je sklicujoč se na besede Faruka Šabanovića razmišljal Zupanič.
“Tukaj je šlo tudi za absolutno brezčutnost, ki je hujša od sovraštva,” je še ocenil. Pojav se ni niti začel niti se ni končal s Sarajevom. “Ko se eno lovišče zapre, se verjetno odpre drugo.”
Zaradi hribov, ki obdajajo prestolnico BiH, je bil sicer teren na območju Sarajeva ostrostrelcem naklonjen. “Specifika Sarajeva je bila ta, da so imeli strelci tarče na dlani,” je povedal Zupanič.
Sarajevo safari je bil premierno prikazan 10. septembra v Sarajevu.
Celovečerni film je že pred prvo projekcijo v BiH naletel na različne odzive. Po besedah Edina Subašića je informacija o safariju presenetila in šokirala kar nekaj ljudi, nekateri pa so mu povedali, da so za to že slišali oziroma so o tem fenomenu imeli nekakšne informacije.
Odmevata tudi odziva dveh županov bosanskih mest. Županja Sarajeva Benjamina Karić je ovadila neznane morilce, ki jih film omenja, medtem pa se je zelo ostro odzvala srbska stran. Župan Vzhodnega Sarajeva, ki sodi pod Republiko Srbsko, Ljubiša Ćosić, je kazensko ovadbo zaradi razpihovanja mednacionalne nestrpnosti zoper Zupaniča napovedal, še preden si je film ogledal, grožnjo pa je za tem uresničil.
“V Republiki Srbski so me medijsko in politično diskreditirali,” je komentiral Zupanič in dodal, da je tema filma taka, da omogoča instrumentalizacijo. Ob tem se mu sicer zdi težko predstavljivo, da se vsebino filma povezuje z domnevno prizadetostjo vseh prebivalcev Republike Srbske.
Prizor iz obleganega filma (Arsmedia)
V pogovoru za STA je Zupanič omenil, da so ustvarjalci filma “opravili svoje”, da so zdaj lahko na vrsti drugi. “Jaz vem, da bi se o tem fenomenu dalo oziroma moralo povedati več. Mi smo povedali in pokazali toliko, kot smo lahko, da smo ob tem ostali verodostojni. Nisem želel vključevati nobenih govoric, namigovanj, rekonstrukcij, le dejstva, ki so nam jih lahko povedali pričevalci,” je Zupanič še dejal v zaključku pogovora za N1.
Kot je menil, bi bilo skoraj nemogoče v preiskavi zbrati dokaze, ki bi vodili do sodbe, bi pa lahko denimo novinarji sodelovali pri odkrivanju razsežnosti logističnih struktur safarija. Glavni cilj je bil ne glede na to po besedah Zupaniča dosežen – “ozavestili smo neki novi (stari) fenomen zla.”
Te dni projekcije filma Sarajevo safari potekajo v Cankarjevem domu. Po četrtkovi prvi projekciji v Ljubljani se je z režiserjem Miranom Zupaničem, producentom Francijem Zajcem in Edinom Subašićem pogovarjal voditelj Jure Longyka.
Menu Item
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje