Menu Item
Novinarka se je pod krinko odpravila delat na kmetijo v Nemčiji. Delodajalci v oglasu namreč obljubljajo, da za delo ne potrebuješ ne znanja ne izkušenj. A kakšna je resnica?
Novinarka britanskega Guardiana Saša Uhlova se je pod pretvezo prijavila na delo, objavljeno na poljski spletni strani. Delo na kmetiji v Nemčiji namreč oglašujejo kot službo, za katero ne potrebuješ ne znanja ne izkušenj.
Iz telefonskih pogovorov z delodajalci je izvedela, da bo delala po deset ur dnevno, sedem dni v tednu. Za opravljeno delo bo prejela 6,20 evra na uro. Agenciji pa bo morala poleg tega plačati 200 evrov pristojbine in enkratni znesek v višini 105 evrov za najem ležišča.
Prvi delovni dan po prihodu na kmetijo jo je sostanovalka Danka, stara 60 let, odpeljala v veliko pakirnico zelenjave, v kateri je delalo okoli 30 žensk. Vse so stale ob tekočem traku in razvrščale zelenjavo. Uhlovi dodelijo rezanje čebule. “Odhod na stranišče je neprijeten, saj je jasno, da tega ne smemo početi prepogosto,” je dejala.
Že prvi dan so jo zaradi napornega dela začeli boleti sklepi
V času bivanja spozna več žensk in njihovih težkih zgodb. Ena od njih je zgodba Sabine in njene hčerke Eveline, Poljakinj, ki obe delata v obratu. Sabina ima poleg Eveline še tri otroke, najmlajša hči je stara 12 let in živi s Sabinino sestro, ena od hčerk pa je samohranilka. “Na moje vprašanje, kako Nela prenaša dejstvo, da je njena mama tako daleč, Sabina pravi, da se je že navadila in da ima zdaj Sabinino sestro, s katero živi, za mamo. Denar pošilja sestri, hčerki in vnukinji,” razlaga novinarka.
Uhlova delo opiše kot naporno, sklepi so jo začeli boleti že prvi dan. Delo končajo ob 18. uri, nato pa sta se s Sabino odpravili v trgovino. Ta ji med potjo obrazloži, da ženske niso plačane za vse ure, ki jih opravijo.
Nekaj dni kasneje je to na svoji koži občutila tudi Uhlova. Prejela je namreč dve poročili o delu. Na prvega je napisala dejansko število ur, na drugega pa največ 10 ur dnevno za največ šest dni v tednu. “Po uradni evidenci sem torej delala le do 16. ure, v nedeljo pa naj me na delu sploh ne bi bilo,” je zapisala.
Nihče ne ve, kdaj se konča izmena
Ena od sodelavk je izpostavila, da je najhuje to, da nihče ne ve, kdaj se izmena konča. Bolečina zaradi opravljenega dela je tako velika, da je nameravala pisati sorodnikom, naj ji pošljejo protibolečinske tablete, razlaga. Delavke so bile na nogah tudi po 14 ur dnevno.
Na vprašanje Uhlove, ali bo nedelja dela prost dan, ji je ena od sodelavk odgovorila: “Razumi, da ni delovnega časa od ponedeljka do petka. Tukaj ti rečejo, da moraš priti v službo, kdaj pa bo konec izmene, pa nikoli ne veš.”
In kaj je storila inšpekcija?
Ko so se ob večerih vrnile z dela, jim je nadaljnjo uro ali dve vzelo še čiščenje, pospravljanje in kuhanje obrokov. Ker si kopalnico delijo, je bila zjutraj in zvečer velika gneča. “Obleka ima že vonj po čebuli, a imamo le en pralni stroj, tako da bi mogla počakati do noči, ko je stroj prost. Ampak raje spim,” je dejala Uhlova.
Podjetje je v preteklosti sicer že obiskala inšpekcija. V teh primerih so jim delodajalci rekli, naj inšpektorjem zatrdijo, da delajo devet do deset ur dnevno in da imajo dva odmora. Ob obisku inšpektorjev se ti po besedah Uhlove sploh niso zmenili za delavke.
Da bi pretentale inšpekcijo, se trudijo tudi nekatere delavke. Ob enem od njihovih obiskov je ena od sostanovalk za stanovanje zaposlenih denimo kupila nov prt, zanj pa je mogla vsaka odšteti po tri evre.
Kot sklene novinarka, delavke večinoma prostovoljno zaradi velike želje po zaslužku preživijo po 14 ur na delu. “In potem zvečer vidim tiste raztrgane obraze, prazne poglede in utrujenost. /…/ Moje sodelavke upajo, da bodo uresničile svoje sanje o nakupu stanovanja, da bodo lahko pomagale otrokom in preživele na stara leta. Toda nekateri ostanejo tu za vedno, ker jim delo uniči življenje doma. In ko ne delajo, pijejo,” v reportaži še zapiše novinarka Saša Uhlova.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje