Menu Item
"Ana, ki so ji zlomili čeljust, je spet na protestu." "Duh, ki je ušel iz steklenice, se ne bo mogel vrniti vanjo." "Borimo se za skupni cilj, ne za ocene." Za rubriko Poglobljeno so te dni spregovorili trije, ki so v epicentru protestov, s katerimi Srbija morda dobiva novi obraz. Trije intervjuji iz Srbije, ki je vstala.
Po zrušenju nadstreška v Novem Sadu, zaradi katerega je v petek umrla še 16. žrtev, je srbskim študentom prekipelo. Zasedli so fakultete, protestirali na ulicah in oblast spravljali v nelagodje z dolgimi minutami tišine, s katerimi so se spominjali žrtev. Postavili so zahteve, ki so povsem preproste, a tudi več kot tri mesece pozneje ostajajo neuresničene. Od institucij zahtevajo, da se osvobodijo primeža strankarske politike in da začnejo opravljati svoje delo, odgovorne za neustrezno obnovo nadstreška pa preiščejo in kaznujejo.
Podprle so jih tudi druge sfere družbe, zasedbe fakultet in študentski protesti pa so prerasli v gibanje. Vrhunec se je zgodil minulo soboto, 15. marca, ko se je na protestnem shodu z naslovom 15. za 15 v središču Beograda zbralo več sto tisoč ljudi. V minulih dneh smo se pogovarjali z dvema študentoma in univerzitetno profesorico, ki se strinjajo: Stvari so se nepovratno spremenile in Srbija se ne more več vrniti na stare tirnice.
Natalija Petrović, 20 let, 2. letnik komunikologije in odnosov z javnostmi na filozofski fakulteti v Novem Sadu: “Inat!”
Kako in kdaj ste se vključili v študentsko gibanje?
Že pred tem sem bila aktivistka, udeleževala sem se protestov in se borila za tisto, kar mislim, da je prav. Kar se tiče tega študentskega gibanja, sem tukaj od samega začetka. Bila sem v tisti prvi skupini študentov, ki je zasedla prvo fakulteto in razglasila blokado. Od takrat sem aktivna v piar timu in prispevam, kjerkoli je to potrebno.
Kaj vas je motiviralo, da se vključite v aktivizem?
Mislim, da sem preprosto vzgojena tako, da ob nepravici ne morem biti tiho. Želim se boriti za svojo državo, saj želim ostati tukaj in želim, da moji vrstniki ostanejo tukaj, ne pa da se vsi preselijo in se zaposlijo v tujini. Po najboljših močeh želim prispevati k temu, da se ta država spremeni in da naša prihodnost izgleda bolje. Nimam težav s tem, da se žrtvujem – kot vsi moji kolegi, ki denimo že tri mesece in pol spijo na fakulteti. Vsi mi smo pripravljeni na te manjše žrtve, zato da bi dosegli višji cilj.
Kako je biti mlad v Srbiji? Kakšna je bila, posebej pred začetkom blokad in protestov, perspektiva za mladega človeka v tej državi?
Kje sploh začeti? Mogoče kar pri osnovah, ki se dotikajo vseh ljudi, ne samo mladih. Mi nimamo čistega zraka, v Novem Sadu tudi pitne vode ne.
Mladinska politika je v tej državi zapostavljena in ves čas obrobnega pomena, čeprav mladi predstavljamo relativno velik del družbe. Ta delež bi sicer moral biti še večji, a se mladi odseljujejo.
Kot aktivistka lahko rečem, da nam je bilo vedno najtežje aktivirati študente. Ves čas smo jih vlekli za rokave. Mislim, da je tako tudi zaradi našega izobraževalnega sistema, ki bi moral biti steber vsake družbe, a se pri nas sesuva in je za oblast povsem nepomemben. V tem sistemu se ne spodbuja razmišljanja s svojo glavo in tega, da nisi tiho.
Ves čas so nas prepričevali, da je politika nekaj slabega in da je rezervirana samo za elite, da je politika samo en človek. Res sem vesela, da so se naši kolegi po vsej Srbiji pa tudi drugi državljani prebudili in dojeli, da obstaja razlika med strankarskim in političnim. Politika ni samo iti na volitve in se odločati, kdo bo sedel v parlamentu. Dojeli so, da morajo ljudje v institucijah, predvsem tisti na oblasti, pa tudi v opoziciji, delati v imenu ljudi in se na neki način tudi bati teh ljudi. Eden od temeljev demokracije je namreč možnost menjave oblasti. Če ne delaš dobro, boš na volitvah zamenjan.
Žal pa je korupcija v naši državi tako globoko zakoreninjena in prežema vsako poro tega sistema, da se zdi povsem normalno, da imamo v desetih letih deset volitev in na vseh zmaga Srbska napredna stranka. In vsi vemo, da je to zato, ker plačujejo za glasove. Nihče pa ne more nič narediti glede tega, saj so prisotni v vsaki instituciji in v vsaki pori naše družbe – v izvršni, sodni in zakonodajni oblasti. Enako je na ravni lokalnih skupnosti. Povsod so in krčevito se oprijemajo oblasti. Upam pa, da bodo institucije na neki točki začele delovati. To je naš cilj in zato smo tukaj.
Omenili ste frustracijo, ki ste jo imeli kot aktivistka, ko vam v preteklosti ni uspelo angažirati študentov, da se vam pridružijo na protestih. Zdaj so se dvignili, in to v izjemnem številu. Zakaj? Kaj je zdaj drugače?
To je zelo dobro vprašanje in upam, da bomo kdaj dobili odgovor. Iskreno, tudi meni to ni povsem jasno. Tudi sama sem bila presenečena, ko sem videla, kako veliko fakultet se je vključilo v blokado.
Zagotovo smo mi imeli v sebi solidarnost in empatijo, a smo čakali trenutek, ko bomo to pokazali. To je res boj vseh nas.
Zrušitev nadstreška na železniški postaji v Novem Sadu in napad na študente, ki so se žrtvam poklonili z minutami tišine, sta vzbudila zavedanje, da smo vsi mi v vsakem trenutku pod kakšnim nadstreškom in da se to lahko zgodi vsakomur. Misel, da bi lahko vsak od nas bil pod tistim nadstreškom, v trenutku, ko se je zrušil, je strašna.
Temu so nato sledile laži in napadi, ki so jih izvedli privrženci Srbske nacionalne stranke. Zato nam je prekipelo.
Ena od študentk, ki so jo januarja brutalno pretepli, je vaša kolegica. Kako je to vplivalo na vas? Vas je postalo strah?
Ne. Ta incident je prebudil jezo. Motiviral nas je, da gremo na ulice in se borimo še bolj. Ana (študentka, ki je bila pretepena, op. a.) je naša kolegica z umetnostne akademije. Okrevala je in spet je aktivna v blokadah, bila je tudi na protestu. Celo nje, ki so ji zlomili čeljust, to ni prestrašilo toliko, da bi prenehala. Naša želja po spremembi v družbi, po tem, da institucije začnejo delovati in da se upoštevajo temeljna načela demokracije, kar bi privedlo do bolj dostojanstvenega življenja, je močnejša od strahu.
Bilo je veliko incidentov, doživeli smo veliko zastraševanj in neprijetnih interakcij, groženj. A obstaja nekaj, čemur Srbi pravimo inat, kljubovanje. Vsakič, ko nas želi nekdo odgnati, ustaviti, se borimo še bolj.
Če elito moti to, da se borimo za pravico, potem vemo, da delamo pravo stvar.
Študenti ste oblikovali niz zahtev, ki izhajajo iz zrušitve nadstreška v Novem Sadu. Kaj pa je tisto, kar vi razumete kot vaš ključni, najpomembnejši končni cilj?
Vse naše zahteve so usmerjene v to, da se morajo institucije osvoboditi. Na čelu vsake institucije je nekdo iz vladajoče stranke, ki svojega dela ne opravlja ali pa ga opravlja tako, da izpolnjuje interese te stranke. V čisto vsaki instituciji je tako.
Mi najpogosteje naslavljamo višje državno tožilstvo, ki bi moralo kazensko preganjati odgovorne za zrušitev nadstreška in objaviti celotno dokumentacijo v zvezi s to gradnjo. Zanimajo nas poti denarja, saj vemo, da je bilo tukaj veliko korupcije in da prav zaradi tega nadstrešek ni bil ustrezno zgrajen.
Tudi ustavno sodišče ne opravlja svojega dela. Vidimo, da sodstvo, ki bi moralo biti neodvisno, ni neodvisno. Zdaj so, na primer, nekateri aktivisti v zaporu, minister za infrastrukturo Goran Vesić pa je po aretaciji v hišnem priporu. Mi nimamo pravne države. Zakon ne velja enako za vse. Dobesedno živimo v knjigi Georgea Orwella. Vsi smo enaki, a nekateri so bolj enaki. Nedavno smo, na primer, izvedeli, da je direktor podjetja za javni promet v Novem Sadu mafijaš. To je nedopustno.
Mi ne pozivamo k volitvam in zamenjavi oblasti. Mi samo zahtevamo, da ljudje, ki sedijo v institucijah, začnejo opravljati svoje delo. Na kakšen način se bo to zgodilo, ne vem. Nihče med nami ni niti slutil, da bomo tako dolgo v blokadi. Naše zahteve se morajo izpolniti, da se bodo lahko razmere na fakultetah in v drugih sferah družbe, kjer so prevzeli naše zahteve in štrajkajo, vrnile v normalo. Preden se to zgodi, se mora veliko stvari spremeniti.
Del javnosti meni, da bi moralo biti gibanje bolj politično. Bi se to lahko zgodilo v naslednjih korakih?
Mi svojih zahtev ne bomo spremenili. Mi nismo politični akterji, da bi vedeli, kakšen je lahko izhod iz te situacije. Študenti v blokadi nimamo stališča, ali bi morale biti volitve ali ne, jasno pa je, da pogojev za poštene volitve ni. Nimamo stališča do tega, ali bi se zdaj morala oblikovati prehodna vlada. Mi nismo strokovnjaki za to.
Državljane pozivamo, da se pridružijo našemu boju, da štrajkajo, blokirajo, organizirajo shode v svojih skupnostih. Vsak državljan ima pravico do državljanske nepokorščine in do protesta. Lahko se formira skupina ljudi, ki bodo zahtevali odstop Aleksandra Vučića. Ni pa to cilj našega gibanja.
Ena od naših zahtev je bil odstop premierja, kar se je tudi zgodilo in s čimer je padla vlada. Kam bo to privedlo, ne vemo. Za nas je pomembno, da tisti, ki so kazensko odgovorni, odgovarjajo. To je začetek vzpostavljanja kulture odgovornosti.
Kaj je vam osebno prineslo sodelovanje v študentskem gibanju?
Pogosto se pogovarjamo o tem, da dobre tri mesece po začetku blokad mi nismo več isti ljudje, kakršni smo bili prej. To je spremenilo celotno generacijo. Mislim, da vse to, kar je prineslo gibanje, pomembno vpliva na naš razvoj.
Imamo plenume, kjer negujemo demokracijo, kulturo spoštovanja in razumevanja, pravico vsakogar do izražanja njegovega mnenja. Skozi vse to se učimo potrpežljivosti, spoštovanja. Ob tem tudi pri sebi opažamo to, kar je značilno za našo družbo, na primer nepotrpežljivost. A to je najbrž normalno. Mi smo skupina zelo različnih mladih ljudi, ki jo sicer združuje en cilj, a kljub temu smo vsi različni. Učimo se o sebi in eden o drugem.
To je zelo dragocena izkušnja. Je pa tudi zelo naporna in izčrpavajoča. Treba je poznati svoje meje, se ustaviti in si spočiti, ko je treba. Številni tukaj smo perfekcionisti in bi radi dali 200 odstotkov, a to preprosto ni mogoče. Učimo se tudi o izgorelosti in o postavljanju mej.
V tem si tudi pomagamo. Študenti psihologije so oblikovali podporne skupine, zelo pazimo na svoje duševno zdravje. Vzamemo si tudi čas za počitek in zabavo. To ni neka korporacija, kamor prihajamo v strogo poslovnem vzdušju, ampak je tukaj vsak lahko tisto, kar je.
Mogoče se niti ne zavedamo, kako pomembno, resno in veliko delo delamo trenutno. Mogoče bomo to spoznali šele čez čas, ko se bodo stvari umirile – da smo v družbi naredili tektonski premik. To se vidi že zdaj, še bolj pa se bo videlo v prihodnje. In tega se zelo veselimo.
Marko Đenadić, 22 let, 4. letnik aplikativnega programskega inženirstva na fakulteti za tehnične vede v Novem Sadu: “Zakaj mladi? Prav zato!”
Kdaj in na kakšen način ste se vključili v študentsko gibanje?
Priključil sem se takoj, ko se je začela zasedba naše fakultete, to pa je bilo 9. decembra. Takrat je bilo že vsaj 20 fakultet v blokadi, med njimi kot prva fakulteta za dramsko umetnost v Beogradu, kjer so se za to odločili zaradi napada na študente. Iz solidarnosti so se priključile še druge fakultete, tudi naša.
9. decembra je pri nas potekal prvi plenum in to je bil verjetno največji plenum, ki se je kadarkoli zgodil v Srbiji. Udeležilo se ga je okrog 3000 ljudi. Naša fakulteta je s 17.000 študenti ena od največjih v regiji.
Zakaj ste se vključili v blokado? Kaj vas je motiviralo?
Prepoznal sem, da so zahteve študentov iskrene in da so dobro zastavljene. In da tukaj ni malih interesov, ki bi jih vsiljevala določena skupina ljudi. Te zahteve so sicer precej splošne, a se dotikajo bistva: da institucije začnejo delati in da sodstvo postane neodvisno. Gre pravzaprav za splošne družbene norme.
Kljub temu so fakultete, ki so bile prve zasedene, imele velike težave tako glede svobode organiziranja kot glede izražanja mnenj študentov. Nanje se je vršil velik pritisk. Druge fakultete so se vključile tudi iz solidarnosti. In ta solidarnost je pritegnila tudi mene.
Ali lahko na kratko opišete, kako je Srbija videti skozi oči mladega človeka, ki tam živi? Kako je videti njegova prihodnost? Kot pravite, so zahteve študentov zelo preproste, a življenjskega pomena, na kar kaže tudi protestni shod v Beogradu minulo soboto, na katerem se je zbralo več sto tisoč ljudi.
Zahteve so res splošne, a to, da jih niso izpolnili že v prvih dneh, kaže na sistemske težave. V Srbiji nihče ni dovolj zaščiten, predvsem kar se tiče pravosodne veje oblasti. Sodstvo bi moralo biti neodvisno, vsi, študenti in drugi, pa vidimo, da ni. Pravica je selektivna.
Zrušitev nadstreška nas je opomnila, da bi lahko kdorkoli med nami tam umrl. Vprašanje pa je, ali bi družina oziroma družba lahko zahtevali pravico za te nedolžne žrtve, ki so umrle zaradi nekogaršnjih napak. Naše zahteve niso bile usmerjene v to, da mora odgovarjati točno določena oseba, ampak da institucije opravijo svoje delo – izvedejo preiskavo in procesuirajo tiste, ki so krivi. Želimo, da vsi, ki so krivi, odgovarjajo za to.
To so problemi, ki se dotikajo celotne družbe, nanje pa so opozorili prav mladi. Tisti mladi, za katere pogosto pravimo, da so pasivni in nezainteresirani. Kako gledate na to?
Obstaja prepričanje, da so mladi usmerjeni samo v družbena omrežja, da jih ne zanima politika – s tem mislim na politiko v širšem smislu, saj se študenti ne ukvarjamo s strankarsko politiko. A to z nadstreškom nas je zadelo v neko točko, spoznali smo, da se je vredno boriti za nekaj skupnega, za pravico. Ob tem smo zaznali možnost manipulacije, ko smo poslušali izjave, da nadstreška sploh niso obnavljali in da na železniški postaji ni bilo nikakršnih del. A prebivalci Novega Sada so videli, kaj se je tam dogajalo. Ali bo človek verjel temu, kar vidi na lastne oči, ali tistemu, kar sliši po televiziji?
Zakaj mladi? Mogoče prav zato. Mi smo na družbenih omrežjih in tam smo pozorno spremljali vse, kar se je dogajalo. Mi ne spremljamo samo narativa, ki se servira prek javnega servisa in drugih televizij z nacionalno frekvenco.
To je hkrati tudi razlog, zakaj so protesti tako dobro organizirani. Gre za način, kako mladi komuniciramo. Informacije lahko potujejo hitreje, hitreje se lahko dogovorimo in organiziramo.
Definitivno pa lahko ovržemo teorijo, da je študentske proteste spodbudil “tuji element”, ki ga servira režim. Zakaj? Ker ni možno, da bi nekdo od zunaj organiziral tako veliko gibanje, ki traja že tako dolgo. Samo pomislimo, kakšne vsote denarja bi bile potrebne, da bi vsakega od teh ljudi nekdo plačal! In po drugi strani – če je nekdo sposoben organizirati nekaj tako velikega, zakaj preprosto ne zamenja oblasti? V teh njihovih teorijah ni nikakršne logike.
Kako je videti blokada fakultete? Kaj se dogaja tam? Kako vi preživljate dneve zdaj, ko je fakulteta v blokadi?
Blokada ima negativen privzok, a se mi to ne zdi prav. Če ne bi bilo blokade v fizičnem smislu, če bi predavanja potekala normalno in bi se izvajali izpitni roki, to ne bi imelo dovolj velikega učinka. Učinek bi se razblinil, energija, ki se je nabrala, bi se razpršila. Zato so bile blokade nujne, saj so opozorile, da je treba probleme, na katere opozarjamo, rešiti.
Na naši fakulteti smo prav te dni obeležili sto dni blokade. Ob tej priložnosti smo organizirali kviz. Imeli smo poln amfiteater, prišlo je na stotine študentov in profesorjev. Kviz je bil na temo blokade in drugih aktualnih dogodkov.
Te aktivnosti niso same sebi namen. Prav tako kot študenti, ki že več kot tri mesece spijo na fakulteti, ne spijo tam, ker bi jim bilo to všeč. Vse to je z namenom, da se blokada vzdržuje in nadaljuje.
Oblikovale so se delovne skupine, na primer redarji, ki preverjajo indekse študentov, ki vstopajo, zato da se ve, kdo prihaja na plenume. Obstaja skupina, ki se ukvarja z mediji, oni pišejo sporočila za javnost in podobno. Vse to poteka na prostovoljni osnovi, nihče ne dobi plačila. Če kdo ne želi sodelovati, mu ni treba, vsak pa se ima pravico vključiti.
Zakaj še mislim, da blokade dobro delujejo? Pravica glasovanja je tukaj zagotovljena čisto vsakemu posamezniku. Vsak glas šteje enako in tako pridemo do demokratične rešitve. Diskutira se lahko o vsakem vprašanju. Po razpravi sledi glasovanje. Nikoli se ne zgodi, da kdo ne bi spoštoval izglasovanih sklepov. Najpogosteje jih izglasujemo z večino nad 80 odstotkov.
Kakšnega pretiranega izgubljanja časa tukaj ni. Na naši fakulteti se ukvarjamo z razvijanjem aplikacije za beleženje vstopov na fakulteto, na fakulteti za dramsko umetnost snemajo videe za družbena omrežja, ki so zelo priljubljeni. Vsak ima po milijon ogledov. Študenti medicinske fakultete so med protesti zagotavljali prvo pomoč. Vsi se vključujejo s svojim znanjem.
To pomeni, da se mi ves ta čas učimo, mogoče celo bolj, kot bi se na predavanjih. Na ta način se namreč borimo za neki cilj, ne samo za oceno in za točke.
Definitivno ne izgubljamo časa. Zakaj bi študentom odgovarjalo, da ne delajo? Fakulteta ni osnovna šola, kjer se učenci mogoče želijo izogniti pouku. Na fakulteto smo se vsi vpisali s ciljem, da študij zaključimo in se po diplomi zaposlimo.
Kako je vaša okolica reagirala na vaš aktivizem? Zagotovo imate kolege, sosede, sorodnike, ki se ne strinjajo s takšnim načinom boja, ki ne verjamejo, da bi to lahko prineslo spremembe na bolje. Kako se pogovarjate z njimi?
So tudi takšni ljudje. Bilo bi narobe, če bi v družbi vsi mislili enako. Raziskave sicer kažejo, da velika večina ljudi podpira naše zahteve, so pa nekateri proti takšnemu načinu boja. Mislijo, da so blokade pretiran ukrep, ki prinaša tudi posledice – kar drži. Mi v tem času ne obiskujemo predavanj in ne opravljamo izpitov.
Mislim pa, da je družba v splošnem prepoznala smiselnost naših zahtev in da nas podpira. Tistih, ki so proti, je zelo malo. Kdo pa se lahko ne strinja z zahtevo, da se pravično sodi tistim, ki so odgovorni? Kdo se ne bi strinjal s tem, da morajo biti tisti, ki so napadli študente, prijeti? Mi imamo posnetke, na katerih se vidi, kako so jih napadli. A ker so ti napadalci javni funkcionarji, se na osnovi svojega statusa v družbi in svoje pripadnosti vladajoči garnituri poskušajo rešiti iz tega.
Kaj je vam osebno prineslo sodelovanje v tem gibanju?
Borimo se za skupno stvar in sam v to nisem vstopil iz kakršnihkoli osebnih interesov. Zagotovo nisem za to prejel niti dinarja. Kar sem zagotovo dobil, pa so nova poznanstva, pripravljenost poslušati drugo mnenje in večjo toleranco. In občutek solidarnosti.
Mislim, da bodo protesti in vse ostale akcije, ki se dogajajo, družbi prinesli tudi dolgoročne posledice, v smeri bolj solidarne družbe, ki bolj razmišlja o skupnem.
Dr. Jelena Kleut, izredna profesorica na filozofski fakulteti v Novem Sadu: “Živim blokade.”
Kako vi doživljate to gibanje, ki je povezalo, kot smo videli na protestih v Beogradu minulo soboto, na tisoče in tisoče ljudi v Srbiji? Zdi se, da je gibanje preraslo študentske proteste in povezalo širšo skupnost. Kako to vpliva na življenje v Srbiji?
Mislim, da je najširši občutek, ki je zavladal po začetku blokad, občutek upanja. Mislim, da je to nekaj, kar je manjkalo v vseh preteklih letih. To upanje je dvojno. Po eni strani gre za upanje, da se bo v skladu s študentskimi zahtevami nekaj spremenilo. Po drugi strani upanje izvira iz celotne generacije študentov, ki je pokazala pripravljenost, da se ukvarja s temi temami. To je upanje, ki je usmerjeno v prihodnost. Tudi če jutri ne bo nič bolje, že sama ta generacija, iz katere bodo izšli kirurgi, odvetniki, novinarji, inženirji, nosi upanje v boljšo prihodnost.
Zakaj so se prav mladi angažirali glede teh vprašanj, ki so v bistvu vprašanja širše družbe? Prav mladim pogosto očitamo, da so pasivni in nezainteresirani.
Zdi se mi, da je glavno vprašanje, kako jim je uspelo zgraditi kolektivni duh. Kako so postali občutljivi za nepravico. Mislim, da to je odlika te mlade generacije. Če pomislite na vse tiste posnetke na družbenih omrežjih, na katerih mladi ne dovolijo, da se jim kaj reče na delovnem mestu … To je generacija, ki se zna postaviti zase. Mi smo to vedno dojemali kot nekaj individualnega, kot lastnost posameznika. Kar pa je nas tukaj vse osupnilo, je to, kako so prišli do tega kolektivnega duha.
Prve proteste, ki so se zgodili po tragediji na železniški postaji, so organizirale aktivistične organizacije, v katerih delujejo študenti in drugi mladi. Mislim, da je bil to prvi sprožilec, ki je privlekel tudi druge.
Drugi dogodek je bil napad na ljudi, ki so konec novembra miroljubno in v tišini protestirali pred fakulteto za dramske umetnosti v Beogradu. In tukaj mislim, da je bil ključni moment, da so se začeli oblikovati kolektivi. Temu smo zdaj priča že tri mesece, očarani nad tem, koliko mladih ljudi se je angažiralo in kako pametno ravnajo v različnih situacijah.
Zasedbam in protestom so se pridružili študenti različnih fakultet in različnih smeri, zelo različni mladi ljudje, za katere pa se zdi, da zelo premišljeno in preudarno vodijo te proteste. To se je videlo tudi v soboto, 15. marca, ko na shodu več sto tisoč ljudi ni bilo nikakršnih incidentov med udeleženci in tudi nikakršnih reakcij na provokacije.
O tem gibanju bi lahko razmišljali z vidika teorije novih medijev, kolektivne inteligence. To ni ena oseba ali pet oseb, ki načrtujejo aktivnosti. Samo v Beogradu je v to vključenih 80 fakultet. Na teh fakultetah potekajo plenumi, kjer razpravljajo o vseh relevantnih vprašanjih. Fenomenalno pa je to, da prepoznavajo strokovnost posameznih fakultet oziroma študentov. Pravna fakulteta se tako ukvarja predvsem s pravnimi vprašanji. Ko se razmišlja o tem, ali množica lahko prečka most, se vključi fakulteta za arhitekturo in gradbeništvo, kjer analizirajo nosilnost in vibracije mosta. Ta kombinacija množičnosti in strokovnosti pripelje do tako premišljenega ravnanja.
Na zasedenih fakultetah že več mesecev ne potekajo predavanja, ni izpitov. Pouk pa se ne izvaja niti na številnih srednjih in osnovnih šolah. Pred dnevi je urednik srbske televizije TV Nova Slobodan Georgiev dejal, da zdaj ni pomembno, kaj se bo zgodilo s tem šolskim letom. Ker vrnitev na prejšnje stanje ni mogoča. Ker za to prejšnje stanje ne potrebuješ izobrazbe, ampak partijsko knjižico. Ali se strinjate, da je izobrazba v zadnjem desetletju v Srbiji izgubila vrednost? Kako razmišljate o tem kot univerzitetna profesorica?
Da, pomen izobraževanja se je zmanjšal, kar se kaže na več ravneh. Vi lahko danes v Srbiji vodite posle, ki vam bodo prinesli milijone, ne da bi imeli kakršnokoli formalno izobrazbo za to. Poleg tega smo v Srbiji na splošno priča sesuvanju šolstva. Izdatki za izobraževanje so minimalni in naši kolegi v osnovnih in srednjih šolah so skoraj na beraški palici. Oblast je z vrsto ukrepov tudi “umikala” družboslovno-humanistično izobraževanje in posebej srednje šole usmerjala v zelo aplikativno smer. Zmanjšali so število ur filozofije, sociologije, ur o ustavi in pravicah državljanov … Dobesedno vseh tem, ki so za družbo pomembne. Vse to priča o sesuvanju izobraževalnega sistema.
Nekaj dni pred začetkom prvih zasedb fakultet je želela oblast sprejeti zakon, ki bi omogočil prihod tujih univerz v Srbijo, in to pod zelo nenavadnimi pogoji, denimo brez postopka akreditacije, ki je obvezen za vse javne študijske programe. Dobili pa bi javni denar za izobraževanje. To je še en pokazatelj, kaj si oblast misli o izobraževanju: ne želi ga razvijati in zaščititi, ampak ga želi sesuti. V akademski skupnosti je to povzročilo zelo velik revolt, tako da so zakon nato zelo hitro umaknili iz procedure.
Vi predavate komunikologijo na oddelku za medijske študije. Še eno področje, ki je v Srbiji zelo na udaru, so mediji. Kako gledate na situacijo v medijih? Ali se je ta po 1. novembru lani spremenila? Občutek je, da so nekateri mediji, ki so bili še do nedavnega prorežimski, nekoliko spremenili ali vsaj “zrahljali” svojo držo.
Takšno situacijo imamo že desetletje – del medijev sredstva za delovanje dobiva tako, da za vsako ceno podpira vlado in da v eter ne spusti niti enega kritičnega glasu. Ti predstavljajo največji del medijskega trga. Manjši del predstavljajo kritični mediji, kot sta Nova ali N1, ki odpirata vrata drugačnim pogledom.
Tukaj je tudi javni medijski servis, ki je relativno zaprt in se nekoliko odpre le pred volitvami. V bistvu ne deluje kot podaljšana roka režima, se pa izogiba ukvarjanju z aferami, povezanimi z oblastjo. In tukaj vidimo spremembo. Televizijski in radijski programi javnega servisa so se spremenili. Od tega, da so šele po mesecu dni prvič poročali o zasedbah fakultet, do tega, da zdaj spremljajo študentske aktivnosti. To še vedno ni idealno, še vedno ni nikakršnega preiskovalnega novinarstva. Malo je oddaj, kjer so študenti sogovorniki. Vidimo pa določeno spremembo na bolje.
Tabloidni mediji, ki dobivajo podporo režima, medtem še naprej delajo enako, še naprej orkestrirajo negativne kampanje proti študentom, profesorjem in vsem kritičnim glasovom. Pred dnevi so študenti fakultete za politične vede zelo burno reagirali na pisanje o enem od njihovih študentov. Zdaj prvič vidimo, da so izpostavili te zasebne medije kot velik problem.
Ali je tudi filozofska fakulteta, kjer vi predavate, zasedena?
Je. Na univerzi v Novem Sadu samo ena fakulteta od štirinajstih ni zasedena. Tudi na univerzah v Beogradu, Nišu, Kragujevcu in v Novem Pazarju so vse v blokadah.
Kako vse to vpliva na vas in na vaše kolege; kako sta se vam spremenila življenje in delo v teh zadnjih mesecih?
Težko je to opisati kolegom v tujini. Povedati je treba, da protestov ne podpirajo vsi profesorji. Nekateri so tudi zelo proti. Drugi so za, podporo pa izražajo na zelo različne načine, tudi na primer tako, da za študente naredijo musako.
Potem pa je tudi skupina profesorjev, ki živimo te blokade. Jaz tako rekoč nimam življenja izven tega dogajanja. In to je življenje, ki je ves čas v nihanju. Ko denimo izide grozljiv tekst o študentih v tabloidnih medijih, si povsem prestrašen za njihovo varnost. Potem pridejo trenutki, kot prejšnji teden, ko smo obeležili sto dni blokade, ki prinesejo naval pozitivnih občutkov. Vmes pa poskušamo na različne načrte podpirati študente. V Novem Sadu imamo denimo tim profesorjev, ki skupaj s študenti varujejo proteste. Smo redarji in vsi nosimo rumene brezrokavnike ter zagotavljamo varnost na protestih.
Za vsakim protestom in vsako aktivnostjo je vrsta tehničnih, logističnih in drugih aktivnosti. To je nekaj, kar res terja celega človeka. Razen odgovarjanja na elektronsko pošto in urejanja najbolj nujnih službenih zadev zame trenutno ne obstaja nič drugega.
Kam bi ti protesti lahko privedli? Kakšno prihodnost vi vidite in kakšno si želite? In ali menite, da bi se situacija v Srbiji po vsem, kar smo videli, lahko vrnila na čas pred 1. novembrom?
Ne, nikakor se ne more vrniti na prejšnje stanje. Edino vprašanje je, koliko bomo vsi mi imeli moči tako za kratkoročne kot tudi dolgoročne učinke teh sprememb. Študenti so s svojim pogumom in odločnostjo tudi druge naredili bolj pogumne, jih navdihnili, da izstopijo, se samoorganizirajo, da vsak naredi, kar lahko – v svoji vasi, v svojem zdravstvenem zavodu, v svoji skupnosti. Ta duh, ki je ušel iz steklenice, se ne bo mogel vrniti vanjo.
Vprašanje je, kaj bodo protesti prinesli v političnem smislu. Povsem jasno je, da študentske zahteve niso izpolnjene. Zdaj gremo počasi proti točki, ko bodo študenti najverjetneje ugotovili, da ta oblast ne bo mogla izpolniti njihovih zahtev. Videli bomo, kakšne posledice bi to lahko imelo.
V naslednjih dneh bomo zagotovo videli krepitev aktivnosti, protestov in tako naprej. Kratkoročno pa je gotovo najpomembnejše vprašanje, kaj se bo zgodilo, ko bomo sprejeli, da ta oblast študentskih zahtev ne bo izpolnila, saj bi sicer sebe implicirala v to skorumpirano mrežo, ki je privedla do zrušenja nadstreška.
Dolgoročno vprašanje, v katero polagam celo več upanja, pa je, kako bo vse to spremenilo družbo, kako bo vanjo vneslo dinamiko in pluralizem na različnih ravneh. Leta 2012 je v že takrat relativno pasivni družbi oblast prevzela Srbska napredna stranka, ki je naredila vse, da še dodatno pasivizira ljudi in da ubije vsak zametek pluralizma. Če se že zdi, da pluralizem obstaja, je to zato, ker ga oblast “fejka” – tako, da režim sam vzpostavi svoje medije, novinarska združenja, svoje nevladne organizacije.
Tudi mi na fakulteti smo dojeli, da naš sindikat ne funkcionira, in začeli proces vzpostavljanja novega sindikata. Enako se dogaja tudi na številnih drugih fakultetah. Tukaj vidim možnosti dolgoročnih posledic teh protestov.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje