Menu Item
Vombati so pritlikavi, medvedom in koalam podobni vrečarji, ki veljajo za ene najbolj znanih avstralskih živali. Priljubljeni in ljubki kosmatinci so hkrati zelo inteligentni in močni, večino življenja pa preživijo v rovih, ki jih izkopljejo sami.
V sredini 80. let prejšnjega stoletja je bilo na svetu samo še 35 severnih vombatov z dlakavim nosom. Gre za eno od treh vrst vombata, a edino, ki je bila tako blizu izumrtja. Majhna skupina raziskovalcev je zadevo vzela v svoje roke in pripomogla k njeni ohranitvi. Danes je severni vombat z dlakavim nosom še vedno kritično ogrožen, a jih v avstralski divjini živi že okoli 400, poroča CNN. Kakšna je zgodba o rešitvi vrste? Biologi so prepričani, da je k njej prispevala tudi trmasta narava teh kosmatincev.
Severni dlakavi vombati so največji od treh vrst vombatov, v povprečju tehtajo 32 kilogramov in zrastejo do dolžine enega metra. Hranijo se predvsem s travo in živijo v velikih podzemnih rovih, ki jih izkopljejo sami.
“So velika kepa mišic,” jih je opisal terenski ekolog Andy Howe z avstralskega rezervata za divjino v zvezni državi Novi Južni Wales. “Imenujemo jih buldožerji grmovja. So nizke, čokate, čvrste živali, ki se prebijejo skozi vse,” je še povedal Howe in dodal: “Obenem pa so izjemno srčkani.”
To so nočne živali, ki v svojih rovih načelno živijo same. Pod zemljo se poženejo že ob vsaki najmanjši motnji. Po naravi so namreč zelo plašne, sramežljive in skrivnostne, je opis nadaljeval ekolog. Zelo redko jih opazijo tudi raziskovalci, je dodal. “Poznam ljudi, ki so s to vrsto delali več kot tri leta, preden so jo dejansko prvič videli v divjini.”
Razmnoževanje vombatov še nikoli ni bilo posneto, zato domnevajo, da poteka pod zemljo. Je pa raziskovalcem uspelo odkriti, da se samci vombata pogosto preganjajo pod zemljo in tako skušajo vzpostaviti prevlado.
Zakaj so začeli izginjati?
Pred naselitvijo Avstralije so severni vombati z dlakavim nosom živeli vzdolž vzhodne obale, vse od osrednjega Queenslanda do zvezne države Viktorija. Ko so se v 19. stoletju začela naselja širiti, je vombat začel izginjati.
Priseljenci so gozdove in travnike začeli spreminjati v kmetijske površine. V Avstraliji so se hkrati začeli množiti divji zajci in naseljevati rove vombatov. Oblasti so populacijo glodalcev skušale nadzorovati z uničevanjem rovov, postransko pa so jo hudo skupili tudi vombati.
Vse to je torej privedlo do tega, da je v 80. letih prejšnjega stoletja v avstralski divjini živelo samo še 35 severnih vombatov z dlakavim nosom. Vsi so živeli na enem posestvu v osrednjem Queenslandu. Ker se je vlada zavedala nevarnosti izumrtja brez takojšnjega posredovanja, je posestvo spremenila v nacionalni park Epping Forest, odstranila živino in območje ogradila. Počasi se je populacija vombatov začela obnavljati.
V začetku leta 2000 je rastoča skupina vombatov doživela velik korak nazaj, ko je skupina divjih psov napadla in pobila od 10 do 12 teh živali. Po postavitvi močnejše ograde nacionalnega parka pa so začeli raziskovalci opažati devetodstotni prirast v populaciji.
Danes ena skupina te vrste vombatov živi v naravnem rezervatu, še ena skupina v naravnem zavetišču Richard Underwood, tretja skupina pa na območju državnega gozda Powrunna. V letih opazovanja so raziskovalci poskušali vombate vzrejati tudi v ujetništvu, a neuspešno. “Takoj ko jih iz divjine prenesemo v zaprto okolje, se nehajo hraniti. Sedijo v kotu in poginejo od lakote,” je povedal Howe.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!