"Protesti so pomembni, a še bolj je verjetno to, kar se dogaja med njimi"

Selina Gallo-Cruz (Foto: osebni arhiv)

Podnebne spremembe in njihove posledice, katerih silovitost je na lastni koži ta mesec izkusila tudi Slovenija, že spreminjajo naša življenja, kot vztrajno napovedujejo strokovnjaki, pa bo tako tudi v prihodnje. Med tistimi, ki najbolj izčrpno in vztrajno opozarjajo na ta pereči problem, so okoljska družbena gibanja. Kako pomembna so in kaj imajo skupnega z nekaterimi družbenimi gibanji žensk, ki so se za človekove pravice borila v preteklosti? Tudi o tem smo se pogovarjali z ameriško profesorico dr. Selino Gallo-Cruz.

Dr. Selina Gallo-Cruz, ki poučuje na ameriški Univerzi Syracuse, je sociologinja, ki med drugim raziskuje neenakosti spolov in nasilje nad ženskami ter družbena gibanja – pred dvema letoma je pri založbi Routledge izšla njena knjiga Political Invisibility and Mobilization: Women against State Violence in Argentina, Yugoslavia, and Liberia (Politična vidnost in mobilizacija: Ženske proti nasilju države v Argentini, Jugoslaviji in Liberiji). Za N1 je spregovorila, zakaj so družbena gibanja še vedno ključno gonilo sprememb, kaj imajo skupnega sodobna okoljska gibanja in gibanja žensk, ki so se v preteklem stoletju borila proti nasilju (države), kaj je verjetno navdihnilo Greto Thunberg … Pa tudi o tem, kako zelo pomemben je boj zoper podnebne spremembe in njihove posledice za ženske po svetu, ki jih zaradi njihovega položaja v družbi naravne katastrofe prizadenejo nesorazmerno bolj.

Začnimo z bolj splošnim vprašanjem. Kako kot raziskovalka, ki preučuje družbena gibanja po svetu, razumete njihovo vlogo v letu 2023? Zakaj so družbena gibanja še vedno vsaj toliko pomembna, kot so bila v preteklosti (če ne še bolj)? Predvsem imejmo v mislih okoljska gibanja.

V družbenih vedah poznamo več načinov, kako merimo uspešnost in vpliv družbenih gibanj. Študije se pogosto osredotočijo na velike, vidne ulične proteste, na privlačne zaključne faze revolucionarnih gibanj oziroma gibanj, ki spreminjajo režime. V preteklosti smo videli več valov velikih, odmevnih demonstracij, ki so pomembne – ljudem na oblasti pošiljajo sporočila, zmorejo mobilizirati in vzbuditi zavezanost ljudi, da se borijo za spremembe. Še vedno moramo biti skupaj fizično. Na primer: tudi v času karanten med pandemijo covida-19 so se, čeprav z maskami in zaščitno opremo, v ZDA zvrstili protesti Black lives matter. Da so ljudje odšli na ulice, je bilo za gibanje resnično pomembno.

Bi pa želela izpostaviti, da je vse, kar se dogaja med protesti, verjetno še bolj ključno. Kolegica Belinda Robnett je napisala dobro knjigo o ženskah in gibanju za državljanske pravice ter o tem, kako je bilo njihovo delo pogosto neopaženo, a so delovale vključujoče. Gradile so povezave od vrat do vrat, na ravni sosesk in skupnosti, ki so oblikovale temelj gibanja. Izpostavljeni govorci na shodih in demonstracijah so bili pomembni, imeli so vlogo, vendar bi lahko rekli, da je bilo delo na terenu bolj ključno. Oziroma da je med tema procesoma vladala simbioza.

Sodobna družbena gibanja so zelo pomembna v boju proti ekološki krizi – po mojem namreč ne bi smeli govoriti le o podnebni krizi, saj se v naši biosferi dogaja veliko več. Gibanja skrbijo, da je ozaveščenost boljša, da je več zavez o ukrepanju in da se določajo prioritete. Spet: zelo je pomembno tudi, kar se dogaja med protesti.

Smo pa priča velikim spremembam. Nove tehnologije nam omogočajo, da se mobiliziramo transnacionalno, in to je čudovito. Problemi, s katerimi se spopadamo, so namreč globalni. Družbena gibanja so sicer v obliki, kot jo poznamo danes, prisotna že tako dolgo, da so postala institucionalizirana. Vse je predvidljivo, imamo ‘recept’, kar pa ljudem na oblasti omogoča, da jih upravljajo. Ob tem bi rada izpostavila še en vidik, in to je vse večja industrija odnosov z javnostmi. Na svetu več ljudi dela v podjetjih oziroma oddelkih za odnose z javnostmi, kot je novinarjev. Bolj pomembno nam je torej, da ustvarjamo zgodbe, kot da komuniciramo dejstva. Poleg tega dodatno zmedo povzročajo vplivneži, ki vdirajo na polje novinarstva.

V svoji knjigi analizirate gibanja žensk v Argentini, Jugoslaviji in Liberiji, ki so se borila za človekove pravice in proti brutalni represiji držav. Kako lahko ta gibanja primerjamo s sodobnimi gibanji, ki se ukvarjajo s podnebjem oziroma okoljem (kot je gibanje Petki za prihodnost)?

Ko sem preučevala zgodovino gibanj žensk za mir, sem čutila skromnost in ganjenost. Nekatere ženske so izgubile vse – izgubiti otroka je neopisljiva tragedija in izguba –, spet druge niso, vendar so vseeno tvegale svoje življenje. V času najgrozovitejših oblik državnega nasilja so izkazale neverjeten pogum, ki človeka gane. Govorimo o občutku, ki ga ima človek, ko je vse proti njemu, a ve, da dela pravo stvar in vztraja ne glede na vse.

To je moralo navdihniti tudi Greto Thunberg in njene somišljenike. Podobno pa je tudi to, kako so sprejeti: ignorirajo jih, se jim smejijo, jih omalovažujejo.

Greta Thunberg je julija protestirala na Švedskem (Foto: PROFIMEDIA)

Še enkrat bi se zato rada vrnila k temu, kako pomembno je to, kar se dogaja med samimi protesti. To je čas za poglabljanje zavedanja, za novačenje zagretih članov, kar kažejo tudi gibanja žensk za mir, o katerih sem pisala. Nekoč sem zasledila podatek, da naj bi bilo vse, kar potrebujemo za spremembo, to, da se dva oziroma trije odstotki prebivalstva odpravijo na ulice. To je privlačno izkoriščanje statistike in je narobe. Imamo preveč zelo resnih izzivov na področju človekovih pravic in ekološke krize, ki jih ne moremo rešiti na ta način.

Dr. Selina Gallo-Cruz je ena od predavateljev, ki bodo ta teden predavali na Mednarodni poletni šoli politične ekologije 2023: Preseganje neenakosti zelenega prehoda, ki bo na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani (FDV). Poletna šola poteka v okviru projekta LIFE IP CARE4CLIMATE, organizatorji pa so pa Focus, Umanotera, Inštitut za ekologijo, Časopis za kritiko znanosti in FDV.

Govorite o procesih, ki se dogajajo med protesti, in izpostavljenosti v javnosti, ki je posledica dogodkov. Pogosto pa opazujemo, kako gibanja, tako sodobna kot pretekla, niso (bila) slišana. Kako pomembno je, da odločevalci in drugi slišijo, kaj imajo gibanja povedati?

Ena stvar, ki jo želim vselej pojasniti študentom, je, da študije neenakosti spremlja koncept vidnosti oziroma nevidnosti. Nekdo je lahko opažen, a ni dojet kot relevanten sogovornik oziroma ni prepoznan kot nekdo, ki bi lahko pomembno prispeval. Ključna je torej kvaliteta vidnosti, ki jo omenjamo v sociologiji, ko rečemo, da so nekateri akterji za druge družbeno nevidni.

V svoji knjigi ugotavljam, da so ženske pogosto nevidne, čeprav si tega po navadi ne želijo. Vendar pa so ekstremne situacije, ko je nevidnost lahko uporabljena za gradnjo alternative, da bi se izognili represiji in neposrednemu nasilju.

Družbena gibanja se zato morajo spopasti z izzivi, kot so, kako postati viden ali pa relevanten sogovornik, čigar besede so spoštovane in upoštevane, kako se vključiti v proces odločanja. Okoljskim gibanjem ob tem velik izziv predstavlja spodkopavanje akterjev gibanja, ki so dojeti kot grožnja interesom podjetij ali oblasti. Poleg tega so neupoštevani vsi, katerih ideje so razumljene kot nepraktične ali neprivlačne za interese gospodarstva.

Menim, da bi morali še naprej ozaveščati o sami naravi okoljske problematike ter o tem, kaj prinašajo posamezne rešitve. Veliko namreč zavajamo sami sebe, tako imenovano zeleno zavajanje (ang. greenwashing) je zelo prisotno; sploh v ZDA, kjer živim.

Ženske v črnem iz Srbije in argentinske Matere s trga Plaza de Mayo, o katerih pišete v knjigi, so poznane tudi nekaterim v Sloveniji. Te ženske, ki so jih oblasti dojemale kot nepomembne, so izkoristile svojo moč in, med drugim, širile zavedanje o kršitvah in zahtevale pravico. Kaj nas učijo? Katere so lekcije, ki jih lahko upoštevamo v boju zoper podnebnim spremembam in njihovim posledicam?

Njihovo delo, v katero so bile vključene tudi strokovnjakinje, je bilo zelo teoretično v smislu, da so kritično razmišljale o izvoru problemov, ki so vodili do tragedij. To ni najlažja pot do sprememb v družbi, pogosto je namreč lažje delati manjše postopne spremembe znotraj obstoječe paradigme. In to je po mojem razumevanju tudi največji izziv za okoljska gibanja.

Gibanje Matere s trga Plaza de Mayo (Foto: PROFIMEDIA)

Ogromno je možnosti za postopne spremembe, kot je ‘pustimo porabo energije tako, kot je, izpuste pa bomo znižali z novimi tehnologijami’. Medtem pa med drugim še naprej raste celoten industrijski proces rudarjenja, ki nesorazmerno vpliva na ženske in druge marginalizirane ljudi. Na ta način se ne oziramo na izvor problema, kot so to počela omenjena radikalna gibanja, pri čemer pa ne želim reči, da so zanemarila takojšnje potrebe ljudi.

Vedno je namreč treba najti ravnovesje med potrebami, ki jih moramo v ekološki krizi obravnavati takoj, in sistemskimi spremembami, ki nam ne smejo spolzeti skozi prste. Te so za politiko manj privlačne, saj jo prežemajo neoliberalni ekonomski interesi in korupcija, a menim, da med drugimi ekofeministi razumejo, da je to delo treba opraviti.

Gibanji v Srbiji in Argentini sta razumeli, da ne moremo preprosto odpustiti najvišjim funkcionarjem in se vrniti v državo, kot smo jo poznali, ampak se je treba pogovoriti, kaj je pripeljalo do tega, da je toliko nižjih uradnikov pristalo na tolikšno stopnjo nasilja.

Ženske so – podobno kot druge ranljive skupine – ene največjih žrtev podnebnih sprememb in njihovih posledic. Gledano v svetovnem merilu, sploh v državah v razvoju, so življenja žensk zaradi tega prepogosto zelo resno ogrožena. Bi rekli, da je boj proti podnebnim spremembam dandanes za ženske najpomembnejši?

Ker se pri svojem delu med drugim osredotočam na neenakosti spolov nasploh ter nasilje nad ženskami, ki ni vezano na okoljsko krizo, mi je težko reči, da je v vprašanju omenjeni boj za ženske največji, je pa zagotovo eden od največjih.

Ker sta seksizem in patriarhat tako zakoreninjena v naši družbi, se nekatere ženske preprosto ne morejo ukvarjati z ekološko problematiko, ker so njihova življenja v tem sistemu ogrožena na druge načine. So torej primeri, ko so življenja posameznic bolj neposredno ogrožena le zato, ker so se rodile kot ženske.

Torej, lahko rečemo, da so podnebne spremembe in njihove posledice za ženske kot predstavnice človeštva ena od največjih groženj, a menim, da se kot vrsta spopadamo tudi z resnimi kulturnimi in moralnimi tragedijami – to so seksizem, rasizem in drugi “izmi”. Tudi ti so pomembni, vse pa je med sabo povezano. Temeljna dela ekofemizma namreč izpostavljajo, da je ideologija razlikovanja na sebe in “druge”, objektiviziranja in nadvlade vodila do obeh kriz, tako za ženske kot planet.

Slovenijo so ta mesec opustošili poplave in plazovi. Od sveta so bili odrezani kraji – uničeni so bili ceste in mostovi –, veliko ljudi je izgubilo domove. Katastrofa je velika. A če upoštevamo, da živimo v družbi, ki jo zaznamuje neenakost spolov, bi lahko rekli, da se ženske (v Sloveniji) v primeru takih katastrof znajdejo v drugačnem položaju kot moški? Kako v prihodnje obravnavati ta problem?

Srce parajoče je prebirati članke o katastrofi, ki se vam je zgodila, in v mislih sem z vami. Naj na tem mestu omenim delo Farhane Sultane, ki je preučevala poplave v Bangladešu in to, kako so ženske nesorazmerno bolj trpele. Razslojenost naše družbe se le še poslabša v času tragedij.

Kar lahko rečem na tem mestu, je to, da je relokalizacija [ta predpostavlja prepoznavanje potencialov, ki jih ima lokalno okolje, op. a.] boljša strategija kot katerakoli tehnološka rešitev. Žal lahko že zdaj napovemo dogodke, v katerih bodo tudi v prihodnje ogroženi človeška življenja in viri, od katerih so ta življenja odvisna. Bolj kot bomo relokalizirali, predvsem sistem oskrbe s hrano, bolj se bomo lahko podpirali in si v času tragedij pomagali. Rada bi verjela, da bo zaradi tega tudi več dobronamernosti in radodarnosti. Bolj kot se bomo počutili varne, večji občutek bi imeli, da lahko pomagamo drugim.

Zgrožena sem bila, denimo, ko nam je bilo na lokalnem mestnem odboru, na katerem smo pripravljali zeleni načrt v Massachusettsu, rečeno, da ne smemo biti “preveč zeleni”, saj ne želimo, da bi se k nam v primeru naravne nesreče zatekli ljudje iz Bostona. To ni dobro, to ni nekaj, čemur bi želeli slediti, saj vemo, da lahko pričakujemo še več tragedij.

Havaji — Požar je opustošil Havaje (Foto: PROFIMEDIA)

Glede drugega vprašanja o ženskah pa – potrebujemo boljše politike, zagotovljeno podporo zanje, ozaveščanje ipd. Priča smo valu populizma in konservatizma, vidimo nove valove patriarhata in seksizma. V tem pogledu naši izzivi ne postajajo preprostejši.

Zdi se, da je večji del mednarodne skupnosti dosegel konsenz, da je zeleni prehod edini način, da preživimo na planetu. Kako gledate na ta prehod, kakšne neenakosti in nepravičnosti bi lahko oziroma bo prinesel?

Če na zeleni prehod pogledamo čez prizmo ekofemizma, to pomeni, da moramo zmanjšati porabo in obseg delovanja. In da poslovanja (življenja), kot smo ga navajeni, ne maskiramo, da je le videti kot nekaj, kar bi lahko zmanjšalo negativne posledice, pa jih v resnici ne.

Tehnologija bo najbolj koristila tistim, ki so že zdaj privilegirani in jim bo omogočila, da še naprej živijo luksuzno.

Znašli smo se torej v res zapleteni zmešnjavi. Znova se bom vrnila k relokalizaciji sistema oskrbe s hrano. Namesto da, med drugim, sadje prevažamo v letalih s hladilniki in razmišljamo o elektrifikaciji letalskega prometa, bi lahko preučili bolj preproste rešitve, ki pa se na tej točki zdijo kompleksne, a so se že dokazale kot bolj učinkovite, prinašajo manj izpustov in drugih škodljivih učinkov na vodo, zemljo, zrak, zdravje ljudi. Je pa ta način razmišljanja manj popularen; za ekofeministični pristop nekateri pravijo, da ni praktičen, s čimer se ne strinjam. Kar sporočajo, je to, da pristop ne sodi v obstoječo paradigmo.

Skratka: cenim konsenz o tem, da imamo problem in da moramo nekaj ukreniti. Vendar pa bi rada videla več težkih pogovorov, kakšni izidi iz trenutnega stanja so nam na voljo in koliko nas bi stali, pa tudi to, kdo bo imel od tega koristi in kdo bo plačal. Sociolog se namreč ne glede na vse vedno vpraša, kako bi stvari lahko naredili drugače. Menim, da zeleno gibanje ni na točki, ko bi si lahko vzelo čas za premor za refleksijo, temveč to mora narediti in se vprašati omenjena vprašanja.

Spremljajte N1 na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.

Naložite si našo aplikacijo: na voljo za android in za iOS.