Menu Item
Judovski rabin Jonatan Neril v Jeruzalemu vodi Medverski center za trajnostni razvoj, ki si prizadeva za mir med Palestinci in Izraelci. Pravi, da je religija "največja nevladna organizacija na svetu", zato duhovščino različnih religij spodbuja, da več pridigajo o okolju in podnebni krizi ter od politike zahtevajo ukrepanje. Svoja prizadevanja je na podnebni konferenci v Bakuju predstavil skupaj s predstavniki domorodnih ljudstev.
Na podnebni konferenci v Bakuju (COP29) smo se pogovarjali z rabinom Jonatanom Nerilom, ki v Jeruzalemu vodi Medverski center za trajnostni razvoj (Interfaith Center for Sustainable Development). Njegova organizacija poudarja povezavo med vero in ekologijo ter spodbuja ljudi, predvsem duhovščino različnih religij, da več pridigajo o okolju in podnebni krizi ter od politike zahtevajo ukrepanje. Prepričan je, da je okoljska kriza tudi duhovna kriza ter da bi morali verski voditelji storiti več. Svoje delo v Jeruzalemu kljub vojni nadaljuje enako zavzeto, muslimane in jude pa opominja na to, kako veliko skupnega imajo.
Kaj pomeni “medverski” v imenu vaše organizacije? Koga združujete in za kaj si prizadevate?
Prihajamo iz številnih različnih verskih tradicij. V verskem paviljonu na COP smo pripravili 40 dogodkov, ki povezujejo vero in ekologijo. Združujemo vse od A do Ž, od anglikancev do zaratustrijancev, vključno z budisti, hindujci, muslimani, kristjani, sikhi, judi, domorodci, mnogimi različnimi verami. Na podnebni konferenci v Bakuju sodelujemo s predstavniki domorodnih prebivalcev, delegacijo varuhov domorodne modrosti. Dajemo glas veri, duhovnosti in domorodnim prebivalcem.
Verjamemo, da je ekološka kriza tudi duhovna kriza. Ne gre le za ptice in čebele, drevesa in žabe. Gre za to, kako živimo kot duhovna bitja v fizični realnosti. Podnebna kriza ima duhovne korenine – pohlep, kratkoročno razmišljanje in arogantnost. Ima pa tudi duhovne rešitve, kot so ponižnost, dolgoročno razmišljanje, skrb za druge ljudi, skrb za druga bitja, življenje v soodvisnosti in medsebojni povezanosti.
Te duhovne vrednote so tiste, pri katerih je vloga verskih institucij edinstvena. To ni nekaj, o čemer se lahko pogovarjamo s politiki ali celo znanstveniki ali poslovneži. To je edinstvena vloga verskih institucij. Religija je največja nevladna organizacija na planetu Zemlja. 85 odstotkov ljudi je povezanih z religijo. Verske ustanove imajo ogromna izobraževalna omrežja, medijska omrežja, zemljišča … Naša naloga je, da pomagamo aktivirati tega religijskega spečega velikana za podnebno ukrepanje.
Kako bi lahko prek vernikov ali verskih voditeljev vplivali na politike, da bi ukrepali na tem področju?
V demokracijah večina vernih volilcev, večina ljudi, ki se identificirajo kot globoko verni, po navadi voli politike, ki ali zanikajo podnebne spremembe ali ne želijo sprejeti ambicioznih podnebnih ukrepov. Mi pa poskušamo povzročiti premik znotraj verskih skupnosti. Med drugim tako, da usposabljamo duhovščino za poučevanje in pridiganje o ekologiji in trajnosti. Večina klerikov po svetu, ne glede na to, ali so duhovniki ali pastorji ali imami ali rabini ali menihi, ne govori redno o okolju in trajnosti. Zato organiziramo seminarje in jih poskušamo spodbuditi k temu.
Prav tako verske voditelje spodbujamo, naj zavzamejo ta stališča in tako vplivajo na politične voditelje. Naj jasno povedo, da je ukrepanje proti podnebnim spremembam z verskega vidika moralni imperativ, in s svojo avtoriteto pritisnejo na politike ter zahtevajo ukrepanje.
Prihajate iz države, ki je v vojni. Kako pomemben je mir pri reševanju podnebne krize?
Jasno mi je, da če imamo okoljsko trajnost, a nimamo miru, nimamo trajnostnega sveta. In če imamo mir, vendar nimamo okoljske trajnosti, potem nimamo mirnega sveta. Torej potrebujemo oboje.
Delo moje organizacije združuje ljudi iz mnogih verskih tradicij. Delamo z Izraelci in Palestinci, sedež imamo v Jeruzalemu. V zadnjih 14 letih smo v Jeruzalemu organizirali številne konference in delavnice, ki so vključevale palestinske muslimane, izraelske jude in kristjane. Te delavnice in konference se osredotočajo na naš skupni dom. Imamo en dom. Narava ne pozna meja in ta dom moramo zaščititi. Ugotavljamo, da je vprašanje okolja eno redkih, ki lahko pomaga zbližati ljudi.
Kako na vaše delo v zadnjem letu vpliva vojna?
Naše delo, s katerim si prizadevamo za sožitje, je težje. Lani novembra, na začetku vojne, smo načrtovali konferenco, ki smo jo morali odpovedati. Toda delo nadaljujemo. Na podnebni konferenci združujemo verne ljudi iz mnogih verskih tradicij za skupni cilj. Drugi je moj brat druge matere, sestra drugega gospoda. Ne gre za nas proti njim, ampak gre za nas in njih in kako lahko sodelujemo. Ker imamo eno Zemljo.
To je res lepo razmišljanje. Ali mislite, da bi se lahko razširilo tudi med politike, mogoče tudi izraelske politike?
Upam, da ja. Sodelujemo s političnimi voditelji iz mnogih držav. Na podnebni konferenci so na našem verskem paviljonu spregovorili ministri, obiskali so nas pogajalci in se nam pridružili pri molitvi in meditaciji ter verskem izobraževanju o trajnosti. Mislim, da ima medversko delo vpliv tudi na politiko.
Kako povezujete jude in muslimane?
Ena od zanimivih stvari je, da med svojimi nastopi nosim talit, ki je tradicionalno judovsko molitveno oblačilo. Talit je videti podobno kot kefija (tradicionalna palestinska ruta). To je ena od ironij tega konflikta. Pogosto govorim o tem, da imajo judje in muslimani ter Izraelci in Arabci in Palestinci toliko skupnega, še posebej verujoči. Molijo večkrat na dan, ne jedo svinjine, verjamejo v enega Boga. Verujejo v preroke Abrahama, Davida in Salomona ter mnoge druge, Jakoba. V arabščini pa so besede podobne: Ibrahim, Ya’qub, Yusuf. Verniki in vernice se oblačijo skromno in se učijo svetih besedil.
Veste, če bi prišli vesoljci in nas pogledali od zunaj, verne Palestince in verne Izraelce, bi dejansko videli dve ljudstvi, ki imata tako veliko skupnega. Zato je pomembno poskusiti to pogledati od zunaj, globoko vdihniti in delati na odpuščanju. In se vprašati, kako lahko delujemo skupaj, kako lahko v tej deželi živimo trajnostno, kako lahko živimo v božji deželi.
Eden od mojih učiteljev, rabin Menachem Froman, je učil, da bi morali suverenost nad svetim prostorom v Jeruzalemu dati Bogu. To bi morala biti rešitev. Ljudje bi se morali nehati prepirati glede tega, ker Bog ne želi prelivanja krvi, še posebej ne v Sveti deželi (gre za sveto območje treh religij v Jeruzalemu, ki ga judje imenujejo Tempeljski grič, na katerem stojijo Zid objokovanja, mošeja Al Aksa in cerkev Božjega groba, op. p.).
Verjamem, da je tudi v mirovna prizadevanja treba vnesti versko komponento. Vprašati se moramo, kako vojna uničuje zemljo – zemljo, ki si jo delimo. In kako bomo tu živeli trajnostno, še številne generacije. Pomembna duhovna vaja za Izraelce in Palestince bi bila, da sprejmemo, da tu živijo še drugi. Abraham je imel dva sinova, Izaka in Izmaela. Nasledniki Izaka, Izraelci, in nasledniki Izmaela, Palestinci, smo vsi potomci Abrahama in živimo na tej zemlji. Sprejeti moramo, da živimo skupaj, eden z drugim, da drugi obstajajo in imajo pravico živeti na tej zemlji. Mir ni samo med ljudmi, ampak tudi v naših srcih.
Kako kljub težkim razmeram ohranjate upanje za mir?
Rabin Jonathan Sacks je učil, da je upanje verska vrlina, vendar z duhovno podlago. Verjamem, da imajo Izraelci in Palestinci sposobnost živeti v miru drug z drugim. Da bi to dosegli, se bodo morali opreti na zmerne vidike svojih verskih naukov in se posloviti od njihovih ekstremističnih delov. To je duhovno delo in mislim, da je to mogoče. Temu sem zavezan in za to si prizadevam vsak dan.
Sicer se zdi, da večina ne deli mojega mnenja. Vendar v svojih pogledih nisem sam. Obstajajo še drugi verski mirovniki. Pravzaprav gibanje verskih mirovnikov raste, ker izhaja iz razumevanja, da je del konflikta povezan z vero. In brez vernih ljudi, ki sodelujejo pri vzpostavljanju miru in iskanju miru v konfliktu, tega ne bomo rešili.
Naše delo je zaradi vojne težje. Toda obstaja še veliko drugih organizacij, ki si prizadevajo za isti cilj kot mi: Women Wage Peace, Combatants for Peace, Seeds of Peace, Kids for Peace, Squash for peace, Basketball For Peace (Ženske za mir, Borci za mir, Semena miru, Otroci za mir, Skvoš za mir, Košarka za mir). Smo del mreže, imenovane ALLMEP, Zveza za mir na Bližnjem vzhodu. To je mreža 200 organizacij, ki si prizadevajo za mir med Izraelci in Palestinci. Nismo obupali in nadaljujemo delo. Verjamemo, da je drugačen svet mogoč.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje