Menu Item
Raziskovalci so ugotovili, da se je število otrok in mladih v Angliji z diagnozo spolne disforije v desetih letih povečalo za petdesetkrat. Število je še vedno razmeroma majhno.
Disforija spola ali motnja spolne identitete je stiska, ki jo čutijo osebe zaradi neskladja med svojim biološkim in družbenim spolom. Študija, v kateri so preučili podatke ambulant družinskih zdravnikov iz Anglije, ugotavlja, da se je razširjenost spolne disforije pri otrocih in mladih med letoma 2011 in 2021 povečala z ena proti 60.000 na ena proti 1.200, piše Guardian.
Raziskovalci so ugotovili, da se je število otrok in mladih v Angliji z diagnozo spolne disforije in podobnimi težavami, ki so jih zabeležili družinski zdravniki, povečalo za petdesetkrat. Število je še vedno razmeroma majhno. Obravnavali so podatke mlajših od 18 let.
Naraščajoče število mladih, ki od zdravnikov želijo napotitev na klinike za spremembo spola, je v zadnjih letih sprožilo zaskrbljenost in vprašanja, kako se najbolje spopasti z disforijo spola.
“Za spolno neskladnost je značilno poudarjeno in vztrajno neskladje med posameznikovim doživetim spolom in pripisanim spolom,” je pojasnjeno v zloženki Obravnava spolne neskladnosti in spolne disforije Psihiatrične klinike Ljubljana. “To pogosto vodi v željo po potrditvi spola, da bi oseba živela in bila sprejeta kot pripadnica doživetega spola – skozi hormonsko zdravljenje, operativne posege ali z drugimi zdravstvenimi ukrepi, da bi posameznikovo telo prilagodili, kolikor je želeno in možno, z doživetim spolom. Spolna disforija opisuje stisko, ki spremlja neskladje med posamezniki/ci (ob rojstvu) pripisanim spolom in spolom, kot ga ta sam/a doživlja ali izraža.”
“Kar smo beležili, je število otrok, ki so kdaj imeli diagnozo nečesa, kar je povezano s spolno disforijo,” je dejal soavtor študije profesor Tim Doran. V študiji so ugotovili, da se je med letoma 2011 in 2021 pojavnost zaznane spolne disforije oziroma neskladnosti povečala z 0,14/10.000 oseb na 4,4/10.000 oseb.
Še posebej od leta 2014 se je hitreje povečala pojavnost pri (rojenih) ženskah. Teh je bilo do leta 2021 približno dvakrat toliko kot rojenih moških, ki so trpeli za spolno disforijo.
Rezultati temeljijo na podatkih približno petine ordinacij angleških splošnih zdravnikov.
Od 3.782 otrok in mladostnikov, ki so imeli zabeleženo spolno disforijo ali podobno diagnozo, so zdravniki v 4,7 odstotka primerov predpisali hormone za zaviranje pubertete, v 8 odstotkih pa maskulinizirajoče ali feminizirajoče hormone.
Več kot polovica (52,7 odstotka) je trpela zaradi anksioznosti, depresije ali samopoškodovanja, kar je več kot v siceršnji populaciji. “To kaže na nujnost boljše preventive in zdravljenja duševnih težav pri teh bolnikih,” so opozorili avtorji študije.
Zdravniki pogosto ne vedo, kaj naj storijo
Po besedah prof. Dorana je bila leta 2021 med 17- in 18-letniki razširjenost spolne disforije približno ena proti 238. “To je še vedno zelo neobičajno, a očitno veliko bolj pogosto, kot je bilo pred desetimi leti,” je dejal.
Raziskovalci so ugotovili, da se pojavnost in razširjenost povečujeta s starostjo otrok, ne pa tudi povezave z (ekonomsko) prikrajšanostjo.
“Čeprav smo bili priča temu zelo hitremu povečanju, bo večina ordinacij še vedno obravnavala le enega ali dva otroka z disforijo spola. Zdravniki tega ne vidijo prav pogosto,” je dejal in dodal, da je mogoče, da se številni zdravniki počutijo neprijetno pri postavljanju teh diagnoze, kaj šele pri zagotavljanju zdravljenja.
Študija je pokazala, da so zdravniki v celotnem 10-letnem obdobju manj kot petim odstotkom otrok in mladostnikov s spolno disforijo predpisali hormone za zaviranje pubertete, osmim odstotkom pa maskulinizirajoče ali feminizirajoče hormone.
Pred tem je druga študija ugotovila, da je iz razpoložljivih dokazov nemogoče dokončno ugotoviti, ali zaviralci pubertete in spolna hormonska terapija otrokom in mladim škodijo ali koristijo.
Avtorji študije so opozorili predvsem na nujnost obravnave duševnih stisk teh mladih ter ustrezno vodenje in podporo za zdravnike.
