Menu Item
Skupina znanstvenikov s francoske univerze v Marseillu je poskušala ugotoviti, zakaj se ljudje ob poslušanju določenih melodij začnejo pozibavati in poplesavati ob ritmu.
Zakaj ob nekaterih ritmih ljudje začnejo spontano poplesavati, je vprašanje, ki so si ga v nedavno objavljeni študiji zastavili raziskovalci s francoskega inštituta za nevroznanost univerze Aix-Marseille.
Preveriti so želeli hipotezo, da se posamezniki ne morejo upreti sinhronizaciji z ritmom, izkušnjo pa so poimenovali “groove experience”. Raziskovalci so med drugim dokazali, da je želja po zibanju telesa skladno z glasbeno podlago odvisna od tako imenovane sinkopiranosti oziroma ritmične poudarjenosti glasbe, ki vpliva na to, kako predvidljiv je ritem, izsledke raziskave povzema Scientific American.
Pri sinkopiranem ritmu se metrični poudarek prenese s poudarjenega na nepoudarjen del. Gre torej za ritmične vzorce, pri katerih se poudarjeni oziroma nepoudarjeni deli pojavijo na presenetljivih mestih, ki odstopajo od osnovnega ritma. Usklajenemu gibanju z glasbo naj bi se tako najtežje uprli pri optimalni stopnji sinkopiranja. Čim več sinkop vsebuje posamezna skladba, tem manj ritma prihajajočih taktov poslušalec lahko ugane.
Kognitivni nevroznanstvenik Benjamin Morillon je z ekipo raziskovalcev v seriji poskusov, v kateri je sodelovalo več kot 60 udeležencev, odkril, kako je sinkopiranje povezano z doživljanjem “groova”. V eni od raziskav so predvajali 12 različnih melodij, ki so se med seboj razlikovale glede na ritmične poudarke. Vsaka melodija je bila predvajana z različnimi stopnjami sinkopiranje, udeleženci pa so nato ocenili, kako močno so si ob spremljavi posamezne melodije zaželeli zaplesati.
Skupina znanstvenikov je ugotovila, da je najmočnejšo željo po gibanju ob glasbi sprožila srednja stopnja sinkopiranja. Zelo visoka oziroma zelo nizka stopnja nista imeli enakega učinka. Z drugimi besedami: ljudje si na povsem predvidljiv in popolnoma nepredvidljiv ritem niso želeli plesati.
Da bi znanstveniki lahko potrdili svoje ugotovitve, so med poslušanjem glasbe izmerili možgansko aktivnost udeležencev raziskave. Analiza je pokazala, da prav pri srednji stopnji sinkopiranosti naši možgani iz melodije najlažje izločijo periodični ritem. Med poslušanjem glasbe posameznik poskuša predvideti prihajajoče takte, kar pa se odrazi v plesnem impulzu.
Kot v zaključku povzetka še ugotavljajo na Scientific American, se je večina raziskav doslej osredotočala bodisi na slušno zaznavanje glasbe bodisi na motorično produkcijo v plesu, omenjena raziskava pa poskuša premostiti vrzel med obema sferama.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!