Menu Item
Nekdaj sanje le najboljših svetovnih alpinistov, danes dosegljiv cilj tudi za "navadne smrtnike". Mount Everest je najvišji vrh sveta, ki se vzpenja 8.849 metrov visoko nad morjem. Medtem ko so v času prvega slovenskega vzpona na Everest leta 1979 našteli nekaj deset uspelih poskusov, je danes najvišja gora sveta precej bolj oblegana. Leta 2023 se je najvišjega vrha sveta razveselilo več kot 650 ljudi, na gori pa je za vedno ugasnilo 18 življenj, največ doslej. Kruto realnost mogočne gore mnogi spoznajo šele na kraju samem.
Gosti oblaki, močan veter, izjemno nizke temperature, snežni plazovi in nevihte. Tedni, meseci ali celo leta kondicijskih priprav in treningov, ki ne zagotavljajo uspeha. Ob tem še podatek, da je na gori za vedno ugasnilo že več kot 300 življenj. Z vse več posamezniki, ki skušajo doseči vrh, pa to število le še strmo narašča.
Adrenalinskih odvisnežev to ne ustavi, jih pa včasih ustavijo krute razmere, ki jih postavijo na realna tla. Kljub vsem pripravam številni šele tam občutijo moč narave in spoznajo zmožnosti lastnega telesa visoko pod oblaki.
“Mislil sem, da sem v precej dobri formi,” je za CNN dejal Jacob Weasel, travmatološki kirurg, ki se je po enoletnih pripravah podal na pot proti najvišjemu vrhu sveta. Kljub temu je spoznal, da ni dovolj telesno pripravljen za takšen podvig. “Naredil sem pet korakov, nato sem potreboval od pol minute do minuto premora, da sem zajel sapo,” se je spominjal svojega boja s kisikom.
Plezalci, ki se odpravljajo proti vrhu, več tednov preživijo v taborih pod Everestom, kjer se med drugim aklimatizirajo. Z drugimi besedami, pljuča navajajo na vse bolj redek zrak. S tem povečajo svoje možnosti za preživetje in vzpon na vrh.
Če bi nekoga vzeli in ga preprosto transportirali v enega od taborov pod Everestom, bi verjetno v 10 do 15 minutah padel v komo, meni Weasel. “V eni uri bi bil mrtev, ker njegovo telo ne bi bilo prilagojeno na tako nizko raven kisika,” je nadaljeval travmatolog, ki se je povzpel že na kar nekaj visokih vrhov, kot sta Kilimandžaro ali Čimboraso, vendar se po njegovih besedah nobeden od teh vrhov ne more primerjati z Everestom.
“Ne glede na to, kako dobro ste natrenirani, ko enkrat dosežete mejo, ki jo človeško telo lahko prenese, je preprosto težko.”
Približno 95 odstotkov ljudi, ki danes doseže vrh Everesta, uporablja dodatni kisik, poroča National Geographic. Nekateri so kritični do dejstva, da ga danes ljudje začnejo uporabljati že na precej nizki nadmorski višini, sploh če za primerjavo vzamemo alpiniste, ki so kovali ledino na poti proti Everestu. Leta 1978 je legendarnemu Reinholdu Messnerju s soplezalcem Petrom Habelerjem uspel prvi vzpon brez dodatnega kisika.
Prvi cilj alpinistov je bazni tabor na Everestu, ki leži na približno 5.200 metrih nadmorske višine. V naslednjih tednih se počasi vzpenjajo proti četrtemu, zadnjemu taboru (približno 7.900 metrov nad morjem), od katerega nato skušajo doseči vrh. Temperature tam so izjemno nizke, po navadi pa tam piha zelo močan veter, ki lahko človeka celo odpihne z gore.
“Težko je preživeti,” je Weasel pripovedoval za CNN. Spominjal se je, kako je na poti proti vrhu stopal mimo trupel plezalcev, ki so za vedno ostali na gori. Takšni prizori niso redki. Telesa plezalcev pa so dobro ohranjena, saj zaradi nizkih temperatur ne razpadejo tako hitro. “Zame je bil to le opomin na resnost razmer in krhkost življenja, pa tudi motivacija, da zares cenim dano priložnost.”
Everest že dolgo velja za grobnico plezalcev, ki so na njegovih pobočjih podlegli težkim razmeram ali se tam ponesrečili.
Včasih soplezalci enostavno ne morejo rešiti svojih prijateljev, ki omagajo. Pogosto se dogaja, da ljudi enostavno pustijo tam. “Večina ekip iz spoštovanja do mrtvega soplezalca premakne truplo z vidnega polja,” je povedal alpinistični trener Alan Arnette, včasih pa po njegovih besedah to ni mogoče.
“Včasih to preprosto ni mogoče zaradi slabega vremena ali pa zato, ker njihova telesa zmrznejo in se zlijejo z goro. Zato jih je zelo težko premakniti,” je dodal. “Ne obrneš se in greš domov,” je nadaljeval Arnette, “spoštljivo upočasniš svoj korak ali zmoliš za to osebo, nato pa nadaljuješ.”
Leto 2023 si je nadelo neslavni naziv najbolj smrtonosno leto pod Everestom, saj je na gori umrlo 18 ljudi, petih trupel pa še vedno niso našli. Postopek iskanja trupel je pogosto zelo zahteven, včasih celo nemogoč tudi za izkušene reševalne ekipe, ki tvegajo svoja življenja.
Kljub vsemu ljudje, ki so se povzpeli na goro, doživljajo nepozabne trenutke. “Še nikoli se nisem počutil tako majhnega,” se je Weasel za CNN spominjal trenutkov, ko je stal na vrhu.
“Čudno je stati na vrhu in se zavedati, da je vse, kar na svetu obstaja, pod tabo.” Weasel je opisoval, kako so ga po treh neuspelih poskusih v četrto, ko je priplezal na vrh Everesta, preplavili občutki hvaležnosti, ponižnosti in povezanosti z nečim, kar je večje od njega samega.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje