Menu ItemPrebivalec Slovenije v povprečju porabi 160 plastenk na leto, od katerih jih 66 konča v naravi, sežigu ali na odlagališču. Da bi lahko bilo tudi drugače, kažejo v Litvi, kjer po uvedbi kavcijskega sistema uspešno zberejo in reciklirajo kar 92 odstotkov plastenk. Baltsko državo je obiskala tudi ekipa N1. Kako ji je uspelo, si oglejte v videu.
Ko v litovski trgovini kupimo pijačo v plastenki, pločevinki ali steklenici, za vsako od njih plačamo tudi deset centov kavcije. Ko prazno embalažo vrnemo, pa dobimo nazaj tudi deset centov. Kavcijski sistem, ki so ga v Litvi uvedli leta 2016, se je izkazal za izjemno uspešnega. Pred uvedbo so ločeno zbrali manj kot tretjino plastenk, že v prvem letu po uvedbi 74 odstotkov, od tedaj pa jih vsako leto zberejo 92 odstotkov in vse te tudi reciklirajo.
Podatki so izjemno natančni. Preštete imajo tako rekoč vse plastenke, pločevinke in steklenice, ki jih proizvajalci pijač dajo na trg. Vsaka od njih je označena s črtno kodo. Večino embalaže ljudje vrnejo prek enega od približno tisoč avtomatov, ki so v vseh večjih trgovinah, še 1.700 pa je drugih prevzemnih mest po državi, v katerih vrnjeno embalažo zabeležijo ročno.
“Avtomat izda potrdilo, ki ga lahko unovčite v trgovini. Lahko vam izplačajo gotovino ali pa za to vrednost kaj kupite,” pove Kristina Sirotkiene iz krovne litovske družbe za ravnanje z odpadno embalažo Usad. “V manjših krajih zbirajo embalažo v trgovinah. Tam nimajo avtomatov, ampak ročno zbiranje.” Kavcija je enaka, deset centov za vsak kos, ne glede na velikost embalaže.
Podatke bi želeli primerjati s slovenskimi, a jih ne moremo. Pri nas ne vemo, ne koliko plastenk je danih na trg, ne koliko je zbranih in recikliranih. V analizi ravnanja s plastenkami pijač, ki jo je pripravila GZS, ocenjujejo, da je bilo v letu 2019 danih v promet v Sloveniji približno 319 milijonov plastenk pijač ter mleka in mlečnih izdelkov, posledično je nastalo okoli 10.014 ton odpadnih plastenk.
Delež ločeno zbranih in recikliranih plastenk je med 50 in 81 odstotki, najverjetneje nekje vmes. S prihodnjim letom bomo tudi v svojo zakonodajo prenesli zahteve evropske direktive in dobili podrobnejše podatke o posameznih plastičnih proizvodih, tudi plastenkah.
Po ocenah Eko kroga letno v Sloveniji kar 137 milijonov plastenk (66 na prebivalca) ne recikliramo, zato končajo v naravi, v sežigu ali na odlagališčih.
Sistem omogoča ne le nadzor nad vračilom embalaže, ampak tudi davčni nadzor, saj natančno vedo, koliko proda vsak proizvajalec pijač. Sistem s črtnimi kodami učinkovito preprečuje zlorabe, kakršna je bila tista na Hrvaškem, ko je ena od tovarn proizvajala prazne plastenke samo zato, da jih je unovčevala za pol kune vsako.
En zbirni center za vso državo
Z vseh zbirnih mest odpadno embalažo prepeljejo v en center na obrobju glavnega mesta Vilna. “Na leto tu zberemo 600 milijonov kosov embalaže od pijač, kar je precej, glede na to, da ima Litva 2,8 milijona prebivalcev,” pove vodja zbirnega centra Ginteras Varnas. Vse, kar pride v center, reciklirajo, tudi vreče za odpadke, v katerih sem pretovorijo odpadno embalažo.
Aluminijaste pločevinke imajo visoko vrednost na trgu, prodajo jih v Nemčijo, kjer jih reciklirajo v nove pločevinke. Steklenice v dveh litovskih tovarnah predelujejo v novo steklo.
Plastenke, ki so iz polietilen tereftalata (PET), pa pošljejo v predelavo enemu od podjetij za reciklažo. “Iz njih izdelajo plastične kosmiče, ki jih nato predelajo v vlakna, uporabljajo pa v avtomobilski industriji,” razloži Varnas. Ob zbirnem centru postavljajo objekt, v katerem bodo kmalu razvili lasten sistem reciklaže PET. “Investirali smo v tovarno, v kateri bomo lahko proizvajali recikliran PET višje kakovosti, da bo primeren tudi za izdelavo embalaže za hrano in pijačo.”
Za embalažo za prehranske proizvode veljajo višji standardi in tu se pokažejo prednosti kavcijskega sistema. “Stekla in aluminija ni težko reciklirati, pri plastiki PET pa je drugače. Če se plastenke zbirajo skupaj z drugimi odpadki, so umazane in jih je težko oziroma nemogoče predelati tako, da bi bila plastika znova uporabna za prehranske izdelke,” pove Varnas.
95 odstotkov Litovcev meni, da je po uvedbi sistema okolje čistejše. “Sistem pomeni odrešitev za okolje. Plastenk, pločevink in ostale embalaže ne najdemo več odvržene na prostorih za piknik in v naravi,” nam pove Marius Galadauskas, ki dela kot turistični vodnik. “V Litvi imamo več kot tisoč jezer, ta območja so zdaj čista. Prej so ljudje prazno embalažo odvrgli v naravo, zdaj pa jo vračajo in v zameno dobijo denar. To je zmagovalna kombinacija.”
Vračilo prazne embalaže je postalo tudi vir dohodka za brezdomce. “Ko si kje zunaj in piješ pijačo iz plastenke ali pločevinke, pogosto pridejo brezdomci in te prosijo za prazno embalažo, ki jo nato v zameno za deset centov vrnejo na prevzemno mesto,” pravi Galadauskas.
Onesnaževalec plača
Evropsko pravilo je jasno: za obdelavo odpadkov mora plačati tisti, ki jih ustvari (sistem t. i. proizvajalčeve razširjene odgovornosti). Pomeni, da je tisti, ki da embalažo na trg (na primer proizvajalec pijač, ki te pakira v plastenke), odgovoren zanjo tudi, ko ta postane odpadek. Za odpadno pločevinko piva je odgovorna pivovarna, za odpadno plastenko proizvajalec pijač in za odpaden tetrapak mleka mlekarna.
Sistem ravnanja z odpadno embalažo v Sloveniji je v razsulu. Čeprav bi ga morali financirati proizvajalci izdelkov, za odvoz kupov odpadne embalaže vsako leto državljani plačamo več milijonov evrov. Slovenska vlada bo predvidoma prihodnji teden sprejela nov zakon o varstvu okolja, ki ga podpirajo tudi okoljevarstvene organizacije. Zakon ne uvaja kavcijskega sistema, a minister za okolje Andrej Vizjak obljublja, da bo nova ureditev pomenila konec kupom odpadne embalaže, ki se nabirajo po državi in za obdelavo katerih državljani vsako leto plačamo nekaj milijonov evrov.
Medtem ko je do zdaj v sistemu delovalo šest družb za ravnanje z odpadno embalažo, novi zakon predvideva, da bo za vso embalažo določena zgolj ena neprofitna organizacija, ki bo v imenu proizvajalcev iskala najugodnejše ponudnike, ki bodo nato predelali odpadke. Družbo morajo ustanoviti in imeti v lasti proizvajalci, ki dajo skupaj na trg najmanj 51 odstotkov celotne količine proizvodov.
V Litvi so družbo, ki skrbi za zbiranje in recikliranje odpadnih plastenk, pločevink in steklenic, ustanovili združenje pivovarjev, združenje proizvajalcev naravnih mineralnih vod in trgovinsko združenje, ki jo skupaj tudi upravljajo. Denar, ki ga dobijo od zbrane odpadne embalaže, kljub uspešnosti ne zadostuje za pokritje vseh stroškov. Trideset odstotkov prihodkov dobijo iz prodaje surovin iz odpadne embalaže, 17 odstotkov iz vplačanih kavcij, ki jih potrošniki niso prevzeli, 53 odstotkov pa sofinancirajo ustanovitelji.
Laži o recikliranju
Kavcijski sistem za zbiranje embalaže se je za zelo učinkovitega izkazal v številnih evropskih državah. Trenutno ga ima deset držav, še osem jih ta sistem uvaja. Ključne prednosti sistema so preglednost, velik delež zbrane in reciklirane embalaže ter njena visoka vrednost na trgu. Da bi tak sistem uvedli tudi v Sloveniji, se zavzemajo v okoljevarstvenih organizacijah. Zagnali so kampanjo za uvedbo kavcijskega sistema “Zaprimo krog”, ki jo vodi Eko krog, podpira pa še več drugih organizacij.
“V kavcijskem sistemu se zbere več kvalitetnejše embalaže, ki je na trgu vredna več. V Sloveniji že več let poznamo embalažne sheme, a letno vseeno zavržemo 66 plastenk na prebivalca. Toliko jih namreč ‘uide’ iz sistema recikliranja, končajo v naravi, v sežigu ali na odlagališčih. Za našo državo to letno znese 137 milijonov plastenk,” razloge za spremembo sistema navaja Erika Oblak iz Eko kroga. Plastenke so izdelane iz plastike, ki jo je mogoče brez težav reciklirati.
Direktiva EU o plastiki za enkratno uporabo (direktiva SUP) od držav članic zahteva, da morajo do leta 2025 ločeno zbrati 77 odstotkov plastenk, do leta 2029 pa 90 odstotkov. Od leta 2025 bodo morale plastenke vsebovati najmanj 25 odstotkov reciklirane plastike, od leta 2030 pa najmanj 30 odstotkov.
Ena od slabosti kavcijskega sistema je, da učinkovito poskrbi zgolj za en del embalaže. Plastenke in pločevinke so od vse embalaže vredne največ, manj vredna plastika, predvsem različne vrečke, folije in ovitki, pa največkrat končajo na odlagališčih in v sežigalnicah. Glede tega sta slovenski in litovski sistem podobno (ne)urejena. Po podatkih, ki jih državi pošiljata v Evropo, so Litovci po deležu reciklirane plastične embalaže prvi, Slovenci pa drugi v EU (zadnji podatki so za leto 2018). Toda realnost je žal drugačna.
Slovenija trdi, da recikliramo več kot 60 odstotkov plastične embalaže, kar je kar dvakrat toliko kot v sosednji Avstriji. Toda na terenu prevladuje ocena, da je realen delež recikliranja okrog 30, največ 35 odstotkov. Ker ne zabeležimo vse embalaže, ki jo damo na trg, so številke prikrojene.
V EU sicer ocenjujejo, da so podoben, ohlapen način poročanja uporabljale tudi druge države. Litva je po teh podatkih z več kot 60 odstotki reciklirane plastične embalaže vodilna v Evropi, toda litovske okoljske organizacije ocenjujejo, da realno reciklirajo največ polovico tega, kar trdijo, da reciklirajo. K recikliranju štejejo tudi odpadke, ki jih uporabijo v sežigalnicah.
Velik del plastike, ki jo odvržemo v zabojnike za ločeno zbiranje, pa tudi izvozimo. Po podatkih inšpektorata za okolje je Slovenija leta 2020 največ plastičnih odpadkov izvozila v Malezijo. “Tam prejeto plastiko stresejo kar na prosto na dvorišča in ulice vasi ali v improvizirane prebiralnice. Nato jo ročno prebirajo in izločijo vrednejše materiale, ostalo pa je prepuščeno naravnim vplivom, prosto prehaja v okolje ter v končni fazi zaide v reke in oceane,” pravijo v Eko krogu.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje