Rusi v izgnanstvu, ki ne morejo domov niti na pogreb: "Čas ne zaceli vsega"

Od začetka vojne v Ukrajini se številni Rusi, ki živijo v izgnanstvu, iz varnostnih razlogov ne morejo vrniti domov. Po različnih ocenah je Rusijo po začetku vojne leta 2022 zapustilo med 650.000 in milijon ljudi. Mnogi med njimi sprva niso načrtovali dolgotrajnega bivanja v tujini, še manj pa so lahko predvideli, da bo vrnitev sčasoma postala nevarna. Zaradi tega so se nekateri morali soočiti tudi s smrtjo bližnjih, ne da bi se od njih lahko osebno poslovili.

O tej izkušnji so za Deutsche Welle spregovorili trije Rusi, ki danes živijo v tujini. Med njimi je Pjotr Trofimov, ki je pred rusko invazijo opravljal doktorski študij na Moskovski državni univerzi in nameraval po diplomi leta 2024 poiskati delo v tujini. Vojna je njegove načrte spremenila, tako da se je znašel na podiplomskem študiju na Univerzi v Bayreuthu.

Ko je izvedel za očetovo smrt, od njegove selitve v Nemčijo ni minil niti mesec dni. Še vedno je iskal stanovanje in se spopadal z birokracijo, ki spremlja življenje v novi državi. Kot je povedal za DW, bi v drugačnih okoliščinah preprosto odpotoval iz Moskve v Sankt Peterburg. Tokrat pa to ni bilo mogoče. Ker so bili po začetku vojne neposredni leti med Rusijo in Nemčijo prekinjeni, bi ga povratno potovanje stalo več tisoč evrov.

Po besedah Olge Harlamove, terapevtke racionalno-emotivno-vedenjske terapije iz Münchna, za Trofimova to ni bila prva izguba po selitvi v Nemčijo. Kot je pojasnila za DW, se izguba začne že z emigracijo samo. Pogosto se tega sploh ne zavedamo, zato tudi ne gremo skozi proces žalovanja. Ob tem se kopičijo izguba službe, socialnega kroga, statusa in občutka varnosti.

Če se človek v takšnih okoliščinah sooči še s smrtjo bližnje osebe, pa postane vse skupaj še težje, je povedala za DW.

"V trenutku sem ostala sirota"

Brez obeh staršev je ostala tudi Polina Grundmane, ki danes na Švedskem vodi nevladno organizacijo Without Prejudice. Ta nudi psihološko podporo rusko govorečim ljudem zaradi vojne v Ukrajini. Zaradi svojega dela se po lastnih besedah ne more varno vrniti v Rusijo. Povedala je, da so ji ob prihodu grozili z aretacijo, zato ni mogla domov niti takrat, ko sta ji v začetku leta 2024 v razmiku treh mesecev umrla oba starša.

"Moji starši so mi pomenili vse. In v trenutku sem ostala sirota," je dejala za DW. Dodala je še, da organizacije, če bi lahko vse obrnila drugače, sploh ne bi ustanovila. Leta 2022 tega ni dojemala kot junaško dejanje, ampak kot povsem normalen način pomoči drugim. S smrtjo staršev se po lastnih besedah še vedno ni sprijaznila. Kot vodja organizacije za psihološko podporo je iskreno povedala, da čas ne zaceli vsega in da je možno, da izgube nikoli zares ne preboliš, navaja Deutsche Welle.

S smrtjo babice se je spopadal tudi video producent Aleksander Slavin, ki se je marca 2022 preselil v Beograd. Na pogreb ni mogel odpotovati zaradi varnostnih tveganj, potem ko je svoje ime našel v bazi podatkov, ki spremlja protivojne Ruse, ki so zapustili državo. Za DW je povedal, da še vedno nima občutka, da je njeno smrt zares sprejel. Včasih se zaloti pri misli, da bi, če bi se zdaj vrnil v Rusijo, družino našel natanko takšno, kot jo je pustil. A, kot pravi sam, seveda ni tako.

Harlamova poudarja, da lahko pri doseganju notranjega zaključka pomagajo rituali slovesa. Po njenem slovo ni le trenutek ob grobu. Ko sama ni mogla na pogreb dedka, ji je pomagalo pisanje pisem. A to ni edina možnost, kot je dodala, lahko človek lahko moli, razstavi fotografije ali posadi drevo.

Grundmane pa poudarja, da lahko odprta komunikacija z bližnjimi zmanjša vsiljive misli o njihovi morebitni smrti. Po njenem mnenju je dobro, da se z družino pogovorimo tudi o tem, kaj bi storili v primeru njihove smrti.

"Bolečini dajmo prostor"

Ob izgubi bližnjih si nekateri začnejo očitati, da v zadnjih dneh niso bili ob njih. Harlamova za DW opozarja, da takšno samokaznovanje ustvarja iluzijo nadzora. Po njenih besedah si morajo ljudje dovoliti, da občutijo vsa ta čustva, predvsem pa si morajo dovoliti žalovati. Ko človek joka, govori o svojih izkušnjah in dobi podporo, se po njenih besedah aktivirajo regulacijski mehanizmi živčnega sistema.

Da bi podprli nekoga, ki žaluje, je po njenem najpomembneje, da smo preprosto ob njem. Ne dajajmo nasvetov, pravi, ampak dajmo prostor bolečini. Včasih je dovolj že to, da v tišini sedimo ob človeku in ga držimo za roko. Po njenem mnenju je občutek praznine lahko znak, da človek prehaja iz akutne faze žalovanja.

To pa ne pomeni, da bolečina izgine. Grundmane je proces žalovanja primerjala z odvisnostjo. Tako kot odvisniki ne govorijo, da so ozdraveli, ampak štejejo mesece in leta treznosti, tudi bolečina ob izgubi nikoli zares ne izgine. Ljudje se le naučijo živeti z njo.