Menu Item
Analiza CNN: za Libanonci je najgrozovitejši dan po letu 2006. Po množičnih eksplozijah pozivnikov in voki-tokijev je Izrael z izstrelki začel napadati južni del Libanona. S tem naj bi želel zmanjšati napetosti v regiji. Pa je to res? Je mogoče umiriti razmere z dodatnimi napadi?
Vojne v imenu miru so redko uspešne. Navadno gre za preventivne napade, s katerimi želijo nevtralizirati zaznano grožnjo. Skoraj eno leto je bila na obzorju možnost eskalacije konflikta med Hezbolahom in Izraelom. Ta se je v preteklem tednu naposled odločil za ta korak – za okrepljene napade na skupino, ki jo podpira Iran. Za zaostrovanje so se odločili, kot je neuradno slišati iz Izraela, ker želijo zmanjšati napetosti – nasprotnika hočejo namreč prestrašiti in ga prepričati o diplomatskem dogovoru.
Gre za igro z velikim tveganjem. Najverjetneje želijo pretentati tudi ZDA – njihove razočarane zaveznike, da bi verjeli, da je diplomatska rešitev konflikta dejanska želja Izraela. A večja kot je v zadnjem času škoda, ki jo povzročajo Hezbolahu, bolj verjetno je, da bo izraelski uspeh zgolj kratkočasen. Kopenska vojna med utrujeno in razdeljeno izraelsko vojsko ter izkušenim in jeznim Hezbolahom v južnem Libanonu bi za Izrael lahko pomenila katastrofo. Prav v kopenskem bojevanju je Hezbolah dober in na to tudi čaka. A Izraelu za zdaj v to vrsto vojne še ni treba vstopiti.
Eksplozije pozivnikov bi imele psihološki učinek na vsakega nasprotnika
Prejšnji teden je z zaostrovanjem pokazal na velik razkorak med obema stranema. Ena se je namreč morala zateči k tehnologiji izpred dveh desetletij, da bi se izognila izraelskim vohunom. Kljub temu pa se je drugi uspelo infiltrirati v dobavno verigo – v tisoče pozivnikov tajvanskega proizvajalca – in vanje vstaviti razstrelivo. S tem je ranila na stotine višjih operativcev Hezbolaha, hkrati pa ubila otroke.
Če že ta brutalni napad ni bil dovolj, so domnevno Izraelci čez 24 ur ubili še več ljudi z eksplozijo voki-tokijev – in to celo na pogrebu tistih, ki so bili umorjeni dan prej. Izrael je, kot kaže, zaznal dovolj napak članov Hezbolaha, da je v petek v južnem Bejrutu lahko sočasno napadel več pomembnejših članov gibanja.
Poleg tega je Hezbolah prizadel še s ponavljajočimi se zračnimi napadi. Hezbolahu in Libanonu je povzročil znatno škodo – in to ne da bi na libanonsko ozemlje stopil en sam izraelski vojak.
Pri tem ne smemo pozabiti na psihološki učinek napada. Eksplozije pozivnikov bi ga namreč imele na kateregakoli nasprotnika. Člani Hezbolaha verjetno ne vedo, kdo je bil v stiku z vohuni, to pa v gibanju povzroča velike dvome.
Kljub temu Izrael lahko pričakuje njihov odziv. Čeprav ta morda ne bo en in enoten, bodo sčasoma vrnili udarec. Izrael za zdaj le izkorišča začetni kaos.
Napadanje v imenu zmanjšanja konflikta
In kje v tej zgodbi najdemo zmanjšanje napetosti? Izrael verjetno upa, da se bo Hezbolah počutil tako prizadetega in se bal še nadaljnjih žrtev Libanoncev, da se bo umaknil in uklonil nasprotnikovim zahtevam. A Hasan Nasrala – vodja Hezbolaha – bo le stežka priznal take vrste šibkost.
Izraelci, za katere se zdi, da so temeljito prodrli v komunikacijske strukture Hezbolaha, verjetno bolje obvladajo notranje razprave članov, kot navajajo v javnosti. Morda so ocenili, da bi se moral Nasrala sčasoma umakniti, saj so pod njegovim vodstvom razgalili pomanjkljivosti gibanja.
Po drugi strani pa so morda izračunali, da je Nasrala potisnjen v kot in bo nadaljeval zračne napade na Izrael. To bi le še dodatno dalo vetra v jadra Izraelcem, tamkajšnji premier Benjamin Netanjahu pa bi na to lahko odgovoril: “Oni so začeli, mi le vračamo udarec.”
Bi izraelski napad lahko primerjali z začetkom vojne v Ukrajini?
Pretekli teden je bil za Hezbolah popolna katastrofa. Za zdaj še ni znano, kako velika je, a obstaja možnost, da bi jo sčasoma primerjali z začetkom ruske invazije na Ukrajino februarja leta 2022. Glede na dokaze o izjemnih ranljivostih Hezbolaha v zadnjih dneh je Izrael morda prepričan, da lahko še naprej napada.
Čeprav povračilni napadi Hezbolaha niso zanemarljivi, je vendarle veliko raket prestreženih, vprašljive so tudi njihove zaloge. Ali Nasrala meni, da je to trenutek, da sproži baražo? Ali bi njegovi zavezniki v Iranu raje počakali? Če se Hezbolah prostovoljno umakne – pa tudi če umik zavrne – lahko Izrael še naprej napada tarče s svojimi zračnimi silami. Netanjahu morda misli, da lahko Hezbolah bombardira, dokler bo postal nepomembna tarča.
Kljub temu se bo Hezbolah obnovil, saj je osnovan na točno določenem kraju in ljudeh – na Libanonu in šiitih. V tem primeru bi prav prišla lekcija, ki jo je zveza Nato doživela v Afganistanu – tudi če ubijaš poveljnike, ostanejo jezni in radikalizirani sinovi.
Izrael se šopiri s svojo vojsko, ob tem pa si zatiska oči pred civilnimi žrtvami. Kakšne bodo njegove nadaljnje poteze, za zdaj še ni jasno. Lekcija, ki bi se jo lahko naučili prav iz te regije, je, da se agresija navadno čez desetletja odrazi v nepričakovanem maščevanju.
Avtor: Nick Paton Walsh/CNN
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje