Šimpanzi kašljali in umirali: kaj se dogaja, sprva ni znal pojasniti nihče

Virusi, ki pri ljudeh povzročijo le nekaj smrkanja, so za šimpanze in gorile lahko usodni. (Foto: PROFIMEDIA) PROFIMEDIA

V ugandskem nacionalnem parku Kibale se je več tednov slišalo kašljanje in smrkanje. Kaj natančno se dogaja, sprva nihče ni znal pojasniti, šimpanzi pa so umirali.

Obdukcija ene od šimpanzinj je pokazala, da je poginila zaradi hude pljučnice, ki jo povzroča človeški metapnevmovirus (HMPV). Človek ima ob okužbi z njim običajno le nedolžen prehlad, za naše najbližje sorodnike pa je zelo nevaren. Velja za “dobro poznanega morilca” te vrste. V nedavnem izbruhu bolezni je pobil 12 odstotkov skupnosti, v kateri je živela šimpanzinja, poroča Guardian.

Gre za pojav, v katerem ljudje prenesemo človeške bolezni na živali. V dobi globalizacije in turizma je to vse prej kot redek fenomen.

Zaradi evolucijske bližine šimpanzov človeku so opice še posebej ogrožene. Za nekatere skupnosti opic, ki živijo na zavarovanih območjih, pa pojav predstavlja še večjo grožnjo, kot sta divji lov ali izguba habitata.

Respiratorne bolezni so v skupnosti šimpanzov iz Kibaleja že 35 let eden glavnih krivcev smrti teh primatov. Kar 59 odstotkov od vseh pojasnjenih vzrokov smrti gre pripisati respiratornim patogenom, kot sta HMPV ali človeški rinovirus C.

Medtem ko se je turizem na varovanih območjih izkazal kot eden od načinov ohranjanja ogroženih vrst, pa se dogaja tudi paradoks. Ista industrija, ki financira zaščito ogroženih živali, spodbuja njihovo izumrtje. Bližina ljudi in živali namreč lahko pomeni grožnjo za prenos smrtonosnih patogenov.

Težava je, da velike opice nimajo razvite imunosti oziroma genetske odpornosti proti virusom, ki pri človeku povzročijo le blag prehlad. Ko šimpanz ali gorila enkrat zboli, težko povsem okreva. Veterinarji namreč nimajo učinkovitega načina, kako jim pomagati.

Je res vsega kriv turizem?

Turizem nosi del odgovornosti. Nekateri turisti preprosto ne upoštevajo smernic organizacij, ki opozarjajo, da se živalim ne smejo preveč približati. Sploh če so bolni. Pravil se ne držijo niti vodniki, ki v strahu pred izgubo službe oziroma željo za večjo napitnino turistom pogledajo skozi prste.

Ne moremo pa turistov okriviti za vse. Nekatere živalske skupnosti živijo daleč proč od turistov, pa vseeno zbolijo in umirajo. Študija, ki sicer še čaka na objavo, kaže, da so bili respiratorni patogeni, ki so jih zaznali pri šimpanzih, prisotni tudi pri otrocih, ki živijo v bližini. Šola se je izkazala za pomemben vir prenosa virusov.

Tony Goldberg, ameriški epidemiolog za divje živali, zato meni, da je del rešitve tudi skrb za zdravje preostalih prebivalcev v okolici. Med drugim že potekajo različni promocijski programi za ozaveščanje o ustrezni higieni in drugih preventivnih zdravstvenih ukrepih.

Afriške vlade in turistični ponudniki bodo morali stopiti skupaj in se sistemsko lotiti problema, meni Christina Gomes, varuhinja divjih živali na Mednarodni univerzi Florida v Miamiju, ki jo povzema Guardian. Z ekipo preučuje nove strategije, ki bi prišle prav v podobnih primerih. Ena od idej, ki jih je predstavila, je pravica do plačane bolniške odsotnosti za vodnike v nacionalnih parkih, ki bi tako v primeru bolezni prej ostali doma.

Po mnenju strokovnjakov je ključno, da vsi vpleteni, tako znanstveniki, uradniki, podeželski prebivalci kot turisti pokažejo kompleksno razumevanje problema in skušajo najti rešitev, ki bo obenem sprejemljiva za vse, predvsem pa bo najboljša za opice.