Skrivnostni megalomanski projekt Kitajske

Več sto kilometrov stran od poseljene kitajske obale naj bi ostri ovinek na odročni himalajski reki postal osrednji del enega najbolj ambicioznih in spornih infrastrukturnih projektov v zgodovini kitajske države.

Tam naj bi sistem hidroelektrarn, vreden slabih 144 milijard evrov, proizvedel več električne energije kot katerakoli druga hidroelektrarna na svetu. Velika prednost za Kitajsko, ki drvi v prihodnost, v kateri bodo električna vozila prevladovala na avtocestah, energetsko požrešni modeli umetne inteligence pa tekmovali s tujimi rivali v računski moči.

Kitajski predsednik Ši Džinping je med redkim obiskom Tibeta v začetku leta, regije, kjer Peking v imenu gospodarske rasti in stabilnosti še naprej krepi svoj primež, pozval k "odločnemu, sistematičnemu in učinkovitemu napredku projekta".

Inženirski podvig, kakšnega še ni bilo

Strokovnjaki pravijo, da bo sistem hidroelektrarn, zgrajen v spodnjem toku tibetanske reke Jarlung Cangpo, inženirski podvig, kakršnega še ni bilo. Z izkoriščanjem kar 2.000 metrov višinske razlike in vrtanjem predorov skozi goro bo lahko Kitajska ukrotila eno glavnih rek v regiji, znani kot azijski vodni stolp.

Projekt bi lahko prispeval k svetovnim prizadevanjem za upočasnitev podnebnih sprememb, saj bi Kitajski, ki je trenutno največja onesnaževalka na svetu, pomagal zmanjšati energetsko odvisnost od premoga. Vendar pa bi lahko gradnja hidroenergetskega sistema porušila redek, neokrnjen ekosistem ter ogrozila domove staroselskih prebivalcev, ki tam živijo že generacije.

Na reko so v njenem spodnjem toku v Indiji in Bangladešu vezane tudi na desetine milijonov ljudi, pri čemer strokovnjaki opozarjajo, da so morebitni vplivi na ekosistem, vključno z ribolovom in kmetijstvom, še premalo raziskani.

Na naslovnicah indijskih medijev so projekt že označili kot morebitno "vodno bombo", njegova bližina sporni kitajsko-indijski meji pa pomeni, da bi lahko sistem hidroelektrarn postal novo žarišče v dolgotrajnem tlečem ozemeljskem sporu med obema jedrskima silama.

Kljub tveganjem projekt ostaja zavit v tančico skrivnosti, kar še bolj poglablja vprašanja o načrtu, ki kaže na ogromne tehnične zmogljivosti azijske velesile in njenega prizadevanja za čisto energijo, po drugi strani pa razkriva pomanjkanje preglednosti, tudi ko gre za podvige s potencialno daljnosežnimi posledicami.

Sistem hidroelektrarn kot način nadzora?

Namigi o zasnovi projekta, ki so navedeni v uradnih ali znanstvenih poročilih kot tudi informacijah odprtega vira, ki jih je zbrala ameriška televizijska mreža CNN, kažejo na kompleksen sistem, ki bi lahko vključeval jezove in rezervoarje vzdolž reke Jarlung Cangpo, pa tudi niz podzemnih hidroelektrarn, povezanih s predori. Ti bi izkoriščali energijo dela reke, ki bi bil preusmerjen na strm višinski padec.

"To je najbolj dovršen in inovativen sistem jezov, kar jih je svet kadarkoli videl, hkrati pa najbolj tvegan in potencialno najbolj nevaren," je pojasnil Brian Eyler, direktor programa za energijo, vodo in trajnostni razvoj pri washingtonskem inštitutu Stimson Center.

Kitajska se s tem ne strinja. V izjavi za CNN je njeno ministrstvo za zunanje zadeve sporočilo, da je bil projekt "predmet večdesetletnih poglobljenih raziskav" in da so bili "izvedeni temeljiti varnostni in okoljski zaščitni ukrepi, s katerimi bodo zagotovili, da projekt ne bo negativno vplival na območja nižje po reki".

"Od začetnih priprav in uradnega začetka projekta je Kitajska ves čas ohranjala preglednost glede ustreznih informacij in vzdrževala odprto komunikacijo z državami nižje po reki," je sporočilo tamkajšnje ministrstvo in dodalo, da bo Peking "z napredovanjem projekta delil potrebne informacije z mednarodno skupnostjo in krepil komunikacijo ter sodelovanje z državami v spodnjem toku reke".

Kot je še navedlo ministrstvo, projekt stremi k pospeševanju razvoja čiste energije in izboljšanju življenjskih razmer lokalnega prebivalstva ter aktivnemu spopadanju s podnebnimi spremembami.

A ima morda Peking, kot ugotavlja analiza CNN, tudi druge prioritete. Ta ambiciozna infrastrukturna poteza namreč prihaja v času, ko si predsednik Ši prizadeva okrepiti nacionalno varnost ne le z zagotavljanjem energetske oskrbe Kitajske, temveč tudi z zaostritvijo nadzora vzdolž spornih meja in regij, kjer živijo etnične manjšine.

"Če povežete točke razvoja kitajske infrastrukture v Himalaji, zlasti na območjih ob Tibetu meji z Indijo, vidite, da so strateško umeščeni. Projekt je v skladu s širšim ciljem Kitajske, da izkorišča svoje naravne vire za utrditev nadzora nad kritičnimi regijami," je pojasnil Riši Gupta, pomočnik direktorja pri Asia Society Policy Institute v New Delhiju.

Igra moči

Reka Jarlung Cangpo, znana kot najvišje ležeča večja reka na svetu, se vije od ledenika v Himalaji čez planoto, ki je zibelka tibetanskega budizma, proti skrajnemu jugu države. En odsek reke, ki poteka ob dejanski meji Tibeta z Indijo, katere ozemlje si lasti Kitajska, ki že dolgo vzbuja zanimanje zaradi svojega energetskega potenciala.

Tam reka naredi dramatičen ovinek v obliki podkve okoli gorovja na območju, znanem kot Veliki zavoj (Great Bend) – poti, kjer reka na približno 50 kilometrih izgubi okoli 2.000 metrov nadmorske višine. Ta višinski padec naj bi imel potencial za proizvodnjo kar 300 milijard kilovatnih ur električne energije letno, kar je približno trikrat več kot jih proizvede kitajska hidroelektrarna Jez Treh sotesk, trenutno najzmogljivejša na svetu.

Razvoj hidroelektrarne na spodnjem toku reke Jarlung Cangpo "ni zgolj hidroenergetska pobuda", temveč je tudi projekt nacionalne varnosti, ki vključuje varnost vodnih virov, ozemeljsko varnost in še več, je v govoru leta 2020 dejal Jan Cijong, tedanji predsednik družbe Power Construction Corporation of China (PowerChina), poročajo kitajski državni mediji.

O tovrstnem projektu, ki bi zrasel na spodnjem toku reke, se je govorilo že desetletja, vendar ga nikoli niso poskušali izpeljati. Dolgo časa je namreč veljal za zahteven podvig na odročnem in nevarnem območju, ki predstavlja izziv celo za državo, ki je vodilna v gradnji mega jezov.

Satelitski posnetki, javno dostopni poslovni dokumenti in objave na družbenih omrežjih z območja, ki jih je preučil CNN, kažejo, da so dela že v teku. Gradnja in širitev cest, postavljanje mostov, skladišč za eksplozive, širitev mobilnega omrežja ter preseljevanje domačinov – vse to očitno kot priprava na gradnjo, ki se je uradno začela julija.

Uradni dokumenti projekt pogosto označujejo z rimsko kratico YX, kar predstavlja okrajšavo za spodnji tok reke Jarlung Cangpo, vendar vsebujejo le malo podrobnosti o njegovi zasnovi. Državni mediji poročajo, da projekt v glavnem temelji na metodi "ravnanja in preusmerjanja reke" skozi predore ter vključuje pet kaskadnih hidroelektrarn.

Preiskava CNN, ki je temeljila na odprtokodnih virih – vključno z znanstvenimi raziskavami, uradnimi razpisi, patenti za zasnovo elektrarn, ki jih je prijavila podružnica podjetja PowerChina, dokumentom o prostorskem načrtovanju lokalnega mesta, satelitskimi posnetki in objavami na družbenih omrežjih z območja – je osvetlila, kako bi se ta obsežni projekt dejansko lahko oblikoval.

Simulacija, izdelana na podlagi teh informacij in v sodelovanju s strokovnjaki iz programa za energijo, vodo in trajnostni razvoj pri inštitutu Stimson Center, ki so zagotovili tehnično in geografsko analizo, nakazuje, da bi lahko šlo za razvejano omrežje hidroelektrarn, predorov in akumulacijskih jezer, ki bi skupaj segalo približno 150 kilometrov po zračni črti od prve do zadnje elektrarne.

Sistem bi se začel z akumulacijskim jezerom, ki bi ga ustvaril jez v mestu Mainling, kjer se je julija kitajski premier Li Čjang udeležil slovesnosti ob začetku gradnje. Akumulacijsko jezero, ki bi se po simulaciji lahko raztezalo več deset kilometrov, bi omogočalo upravljavcem uravnavanje pretoka vode skozi celoten hidroenergetski sistem.

Drugi, nižje ležeči jez, ki bi bil postavljen nižje po toku in mimo zaščitenega nacionalnega mokrišča, bi po simulaciji potencialne zasnove najverjetneje služil za preusmeritev dela reke stran od Velikega zavoja in v sistem predorov, izkopanih skozi gore in pod sosednjo dolino.

Tam bi preusmerjena voda verjetno tekla skozi niz kaskadnih elektrarn, pri čemer bi bila vsaka nameščena več sto metrov niže od prejšnje. S tem bi se ustvarjala ogromna količina električne energije, preden bi se voda znova vrnila v glavni rečni tok.

Točne lokacije ostajajo neznanka

Točne lokacije vseh petih elektrarn ostajajo neznane, prav tako ni jasno, koliko zemljišč bo poplavljenih z akumulacijskimi jezeri za vzpostavitev tega sistema. Ključno vprašanje pri takšni zasnovi je tudi, ali bo sistem vseboval končni jez in elektrarno, ki bi upravljavcem omogočila nadzor nad celotnim pretokom glavne reke, preden ta prečka mejo in nadaljuje svojo pot skozi države nižje po toku.

Strokovnjaki pravijo, da bi bil končni jez, ki bi lahko vključeval tudi elektrarno in bil lociran bližje dejanski meji z Indijo, opcijski dodatek h glavnemu projektu zaradi visokih stroškov, tehničnih izzivov in morebitnih tveganj.

Članek kitajskih vladnih znanstvenikov, objavljen v reviji Nature Communications Earth & Environment, v začetku letošnjega leta, je potrdil, da bosta dva rezervoarja gorvodno od preusmeritvenih predorov uravnavala količino vode, ki bo pritekla v te predore, tretji dolvodno, pa bo uravnaval količino vode, ki se bo vračala v glavno reko. Vendar strokovnjaki poudarjajo, da lahko neodvisna prizadevanja za oceno projekta, dokler Kitajska ne objavi več podrobnosti, temeljijo le na najboljših ugibanjih.

"Glede na to, kar vemo, je skoraj nemogoče razumeti ali oceniti možne vplive, ki jih bo imel projekt," je dejal Rafael Jan Pablo Schmitt, strokovnjak za hidroenergijo z univerze Kalifornija v Santa Barbari, ki se je o simulaciji pogovarjal s CNN in inštitutom Stimson Center.

Jasno je, da bodo morali kitajski inženirji in hidrologi pri gradnji hidroenergetskega sistema delovati v izjemno zahtevnih razmerah. Reka teče skozi eno najbolj potresno aktivnih regij na svetu, kjer se gore vsako leto širijo za milimetre, to pa predstavlja tveganje za motnje pri natančno načrtovanem inženiringu.

"Izziv bo zgraditi sistem, ki bo sposoben zmanjšati ali preprečiti varnostna tveganja. Sistem je zelo zapleten. Za več jezov in predorov, ki sekajo skozi seizmično aktivne gore, je treba vliti veliko betona. Kitajska daje prednost varnosti jezov, toda ali je mogoče ublažiti tveganje v Himalaji?" je vprašal Brian Eyler.

Plazovi, tokovi naplavin in nenadni popusti ledeniških jezer so značilnosti območja, ki s podnebnimi spremembami postajajo vse bolj nepredvidljivi in lahko poškodujejo infrastrukturo ter ogrozijo prebivalce v spodnjem toku. Strokovnjaki pravijo, da so kitajski inženirji med najboljšimi na svetu in da so zasnovali ukrepe za ublažitev posledic potresov in drugih nevarnosti, vendar ti ukrepi v takšnem okolju še niso bili preizkušeni.

"Osupljivo je, da so se kitajske oblasti odločile za gradnjo tako daleč stran, v tako zahtevnem geopolitičnem in geotehničnem okolju," je dejal Darrin Magee, strokovnjak za kitajsko hidroenergijo z univerze Western Washington v ZDA. "Če je kitajsko vodstvo danes prepričano, da se lahko kosa z vodilnimi svetovnimi razvijalci umetne inteligence, je lepo imeti v žepu praktično neomejen vir električne energije," je dodal. In medtem ko Peking želi uvoženo nafto zamenjati za domačo elektriko, "stavijo na izplačilo, ki bo trajalo desetletja," je še poudaril Magee.

Ogromno tveganje – Veliki zavoj

Kitajska ima sicer dolgo zgodovino gradnje zahtevnih in spornih jezov. Projekt Treh sotesk – jez, ki sega skoraj do polovice višine Empire State Buildinga – je pred začetkom obratovanja leta 2003 zahteval izselitev več kot milijona ljudi. Kljub obljubam, da bo služil tudi nadzoru poplav, so rezultati na tem področju mešani.

Danes so kitajske reke posejane s hidroelektrarnami, najsodobnejši daljnovodi pa prenašajo visokonapetostno elektriko iz podeželskih in gorskih regij v nebotičnike, klimatske naprave in električna vozila urbane Kitajske.

Skoraj tretjina vseh nameščenih hidroenergetskih zmogljivosti na svetu je bila do leta 2024 na Kitajskem, država pa je na dobri poti, da cilje glede novih kapacitet doseže pred rokom. Kar je sicer tudi del prizadevanj predsednika Šija za elektrifikacijo Kitajske, ob hkratnem doseganju ambicioznih podnebnih ciljev in energetske varnosti.

V Tibetu si kitajske oblasti prizadevajo preoblikovati regijo v središče zelene energije. V tej viziji je hidroenergija povezana z obsežnimi sončnimi in vetrnimi elektrarnami, ki napajajo visokogorsko industrijo superračunalništva ter pošiljajo elektriko proti vzhodu, hkrati pa naj bi "izboljšale življenjski standard in blaginjo lokalnega prebivalstva". A ta načrt postavlja infrastrukturo, ključno za tehnološki in energetski prehod Kitajske, prav v središče ekološko občutljivega območja.

Na območju Velikega zavoja je reka Jarlung Cangpo utesnjena med dvema stranema najglobljega kanjona na svetu, vrezanega v pokrajino neokrnjenih gozdov, obdano z gorami, in razglašeno za naravni rezervat nacionalnega pomena na Kitajskem.

Tam že stoletja rastejo mogočne ciprese, v spreminjajočem se reliefu pa živijo ranljive in ogrožene vrste, kot so bengalski tigri, megleni leopardi, črni medvedi in rdeče pande. Obenem znanstveniki še naprej odkrivajo nove rastlinske in živalske vrste.

"Veliki zavoj reke Jarlung Cangpo je eden najizjemnejših geoloških in ekoloških pojavov na planetu. V nekaj sto kilometrih se pokrajina spremeni od skoraj 8.000 metrov visokih vrhov do tropskih džungel," je dejala Ruth Gamble, okoljska, kulturna in podnebna zgodovinarka Tibeta na univerzi La Trobe v Avstraliji. Že vrsto let znanstveniki in organizacije za človekove pravice opozarjajo na tveganja, povezana z razvojem infrastrukture na tem območju.

V članku, objavljenem lani, so znanstveniki s pekinške univerze pozvali k nujni izvedbi obsežnih raziskav biotske raznovrstnosti "še pred začetkom projekta jezu", da bi se "zadostno prepoznala vrednost lokalne narave in natančno ocenili okoljski vplivi jezu". Avtorji članka na prošnjo CNN za komentar niso odgovorili.

Nemška organizacija za človekove pravice Society for Threatened Peoples je v začetku letošnjega leta poslala pismo Svetu OZN za človekove pravice, v katerem je Kitajsko obtožila kršenja lastnih predpisov, ki prepovedujejo umeščanje proizvodnih objektov v osrednja ali varovalna območja naravnih rezervatov.

Peking je na to že prej odgovoril, da projekt "strogo spoštuje" zakon o varstvu okolja in vključuje "napreden sistem okoljskega spremljanja", s katerim naj bi preprečili vplive na "ključna ekološka območja in življenjska okolja redkih živalskih vrst".

Obvestilo podjetja, ki ga je pregledal CNN, je pokazalo, da je državna družba, vključena v gradnjo projekta, iskala tehnične svetovalne storitve za oceno vplivov na biotsko raznovrstnost. V sporočilu z oktobra lani je bilo zapisano, da je takšna ocena "predpogoj" za pridobitev gradbenega dovoljenja, saj hidroenergetske baze "ni mogoče izogniti območju naravnega rezervata" v kanjonu. Rezultati ocene doslej očitno še niso bili javno objavljeni.

Med obiskom Tibeta julija letos je premier Li pozval vse, ki sodelujejo pri projektu, naj "zagotovijo, da okoljsko ravnovesje ne bo ogroženo". A strokovnjaki se sprašujejo, kako bi lahko infrastruktura takšnega obsega ne vplivala na okolje. "Reke se ne ustavijo na mejah narodnih parkov in prav tako ne snežni leopardi ali druge vrste živali, rastline in drevesa," je opozorila Ruth Gamble.

"Spomni ostanejo"

Drugo veliko vprašanje je, kako globoko bo projekt posegel v življenje tamkajšnjih prebivalcev. Nekateri med njimi tam živijo že generacije, od katerih nekateri že generacije živijo v kotičku države, ki se jih kitajske infrastrukturne ambicije večinoma niso dotaknile.

V okrožjih, kjer bodo potekala dela, živi več deset tisoč ljudi, med njimi tudi staroselske skupnosti, kot sta Monpa in Lhoba, ki veljata za dve najmanjši uradno priznani etnični manjšini v državi.

Kitajske oblasti so priznale, da bo projekt zahteval "preselitev lokalnih skupnosti" v Tibetu, in sporočile, da so bile "nove verske ustanove" umeščene v bližino "na novo zgrajenih stanovanjskih območij," kar kaže na motnje vsakdanjega in kulturnega življenja, povezane s projektom.

Lokalni uradniki so poročali o preverjanju registracij gospodinjstev za morebitno selitev vasi in so dejali, da se trudijo dokumentirati to, kar so na družbenih omrežjih opisali kot porast delavcev migrantov, ki jih je privabil projekt.

Upravi v mestu Mainling in okrožju Medog, kjer poteka gradnja spodnjega dela projekta, sta izdali opozorili, da bosta "odločno ukrepali proti vsakršnim kaznivim dejanjem", ki bi lahko ogrozila "velik nacionalni gradbeni projekt".

V okrožju Medog videoposnetki, ki jih uporabniki objavljajo na družbenih omrežjih, prikazujejo dolge kolone avtomobilov in tovornjakov s kitajskimi zastavami in propagandnimi transparenti, ki prevažajo vaščane iz njihovih domačij v nova naselja bližje dejanski meji med Kitajsko in Indijo.

"Preseliti je treba ljudi in stvari, a spomini ostanejo," je zapisala ena od žensk, ki je bila po lastnih besedah preseljena. "Ko sem prispela na novo lokacijo, sem občutila mešanico čustev in negotovosti, kdaj bom sploh lahko znova obiskala svoj rojstni kraj, je dodala.

Ni sicer jasno, ali bo gradnja jezu neposredno vplivala na domove teh prebivalcev, vendar je ta uporabnica družbenih omrežij zapisala, da se selijo zaradi "hidroenergetskega projekta". Peking je v zadnjih letih vodil tudi politiko selitve vasi, da bi utrdil ali v nekaterih primerih razširil svoje teritorialne zahteve vzdolž spornih meja.

Kitajsko zunanje ministrstvo je v začetku letošnjega leta sporočilo, da bo pekinški načrt preselitve za projekt "dajal prednost pravicam, sodelovanju in blaginji prizadetih prebivalcev" ter "spoštoval lokalna verska prepričanja in kulturno dediščino s strateškim izogibanjem verskim krajem".

Državna tiskovna agencija Xinhua je sporočila, da bo projekt spodbudil gospodarstvo in "ustvaril nova delovna mesta", s čimer naj bi "okrepil občutek dobička, sreče in varnosti med vsemi etničnimi skupinami".

A po besedah Tempe Gyaltsena Zamlhe, namestnika direktorja Inštituta za tibetansko politiko v Daramsali – indijskem mestu, kjer živi dalajlama in njegovi privrženci v izgnanstvu – so tveganja za lokalne skupnosti zaradi hidroenergetskih projektov "ogromna".

"Ljudje bi se lahko soočili s prisilnim razseljevanjem iz svojih domov prednikov … z uničenjem vira lokalnega dohodka, uničenjem lokalnega ekološkega ravnovesja in habitata prostoživečih živali, pritokom delavcev migrantov iz Kitajske, ki bi zamenjali lokalno prebivalstvo v regiji," je dejal.

Skrbi zaradi "vodne bombe" v spodnjem toku

Zaskrbljenost zaradi projekta je močno čutiti tudi v spodnjem toku reke v Indiji, kjer Jarlung Cangpo postane znana kot Brahmaputra – mogočna reka, ki podpira ribolov in kmetijstvo v Indiji in Bangladešu, preden se izlije v Bengalski zaliv.

Visok uradnik v indijski zvezni državi Arunačal Pradeš, tik onkraj dejanske meje s Tibetom, je julija opozoril, da jez predstavlja eksistenčno grožnjo za tamkajšnje prebivalce in da bi ga Kitajska lahko uporabila kot "vodno bombo".

"Kitajski ni mogoče zaupati. Nihče ne ve, kaj bodo naredili in kdaj," je v intervjuju za indijsko tiskovno agencijo Press Trust of India dejal glavni minister Pema Kandu in opozoril, da bi lahko nenaden izpust ali zadrževanje vode poplavilo ali izsušilo njegovo regijo.

V New Delhiju so uradniki v začetku letošnjega leta dejali, da "pozorno spremljajo" kitajske načrte za hidroelektrarne, in zagotovili, da bodo sprejeli "potrebne ukrepe za zaščito svojih interesov, vključno s preventivnimi in korektivnimi ukrepi za varovanje življenj in preživetja indijskih državljanov". CNN se je za komentar glede projekta ter izmenjave informacij in podatkov s strani Kitajske obrnil na indijsko ministrstvo za zunanje zadeve.

Razmere grozijo tudi z destabilizacijo zapletenega diplomatskega ravnovesja med Kitajsko in Indijo, ki skušata ublažiti napetosti vzdolž svoje močno militarizirane meje. Na srečanju v New Delhiju avgusta letos so visoki uradniki obeh držav razpravljali o "sodelovanju glede čezmejnih rek", Kitajska pa se je po navedbah indijske vlade zavezala, da bo v "nujnih primerih delila hidrološke podatke".

Kitajska ima že zdaj sporno zgodovino upravljanja jezov na drugi čezmejni reki Mekongu. Njene upravljalce so obtožili, da z zadrževanjem vode v rezervoarjih in upravljanjem jezov, da bi povečali proizvodnjo elektrike, povzročajo suše v Vietnamu. Gre za obtožbe, ki jih Peking zanika.

Kitajski raziskovalci in uradniki so pri projektu YX poudarili njegov potencial za zmanjšanje tveganja poplav, češ da bi lahko pomagal zaščititi območja v spodnjem toku, saj poplave zaradi podnebnih sprememb postajajo vse bolj manj predvidljive.

Strokovnjaki se strinjajo, da bi jez v zgornjem toku lahko pozitivno vplival na nadzor poplav, kar je velik problem tako v Indiji kot v Bangladešu, kjer silovite monsunske poplave vsako leto terjajo življenja in uničujejo pridelek ter domove na gosto poseljenih poplavnih ravnicah. Vendar obenem poudarjajo, da je brez dodatnih informacij nemogoče z gotovostjo oceniti, kakšen bo dejanski vpliv.

"Čeprav bi jez lahko pripomogel k uravnavanju monsunskih poplav, bi slabo upravljanje – na primer nenadno sproščanje vode – lahko celo povečalo poplavna tveganja," je povedala Anamika Barua, strokovnjakinja za upravljanje vodnih virov in profesorica na Indijskem inštitutu za tehnologijo v mestu Guvahati v Asamu, še eni indijski regiji, skozi katero teče reka. "Pregledna izmenjava podatkov in skupno sodelovanje sta ključnega pomena za zmanjševanje sporov."

In čeprav Brahmaputra večino vode prejme iz pritokov in monsunskih padavin, ne iz reke Jarlung Cangpo, bi spremembe pretoka v zgornjem toku lahko zmotile naravni ritem reke ter porušile ravnotežje sedimentov in vrst rib, ki jih reka prenaša, kar so ključni elementi za rečne in deltske ekosisteme v spodnjem toku. Za tiste, ki živijo tik za dejansko mejo, pa številne neznanke, povezanih s kitajskim projektom, že zdaj vplivajo na življenje.

Indijski uradniki iz največjega državnega podjetja za hidroenergijo namreč pospešeno uresničujejo lasten projekt. Gre za jez z zmogljivostjo 11.200 megavatov na isti reki, k čemur jih je spodbudil razvoj hidroenergetskega sistema v zgornjem toku na kitajski strani. Tudi ta projekt bi zahteval preselitev vasi, v katerih živijo staroselske skupnosti, ki se za preživetje zanašajo na kmetijstvo. Po besedah ljudi, ki poznajo razmere, je že sprožil lokalno nasprotovanje in zaskrbljenost.

"Ves čas govorijo ‘Kitajska to’ in ‘Kitajska ono’, a sploh ne vemo, kaj Kitajska gradi," je za CNN povedal Tagori Mize, predstavnik lokalne skupine staroselskih kmetov. "Niti ne vemo, kje bomo živeli. Nič ni jasno." In medtem ko obe državi pripravljata svoje projekte, strokovnjaki, kot je Brian Eyler iz inštituta Stimson, v kitajskih načrtih vidijo še eno posledico: tekmo v gradnji jezov.

"Če bi državi sodelovali pri skupnem načrtovanju celotnega sistema mega jezov, bi lahko nekatera tveganja zmanjšali. Če ne, potem je za reko tekma v gradnji jezov med Indijo in Kitajsko tekma v pogubo," je dejal.

*Avtorja: Simone McCarthy, Yong Xiong/CNN