Menu Item
Najnovejše in najdražje letališče v Pakistanu je brez potnikov in brez letal. Mednarodno letališče Gwadar je v celoti financirala Kitajska, vprašanje pa ostaja – bo kdaj zares delovalo?
Mednarodno letališče Gwadar leži v istoimenskem pakistanskem obalnem mestu in je v popolnem nasprotju z revno in nemirno pokrajino Beludžistan, ki ga obdaja.
Kitajska v provinco Beludžistan že desetletje vlaga veliko denarja, letališče, vredno 240 milijonov dolarjev (okoli 229 milijonov evrov), pa je nastalo v okviru njenega večmilijardnega projekta, s katerim povezuje kitajsko zahodno provinco Šindžang z Arabskim morjem, piše AP.
Oblasti so projekt označile za transformativen, a ni zares veliko dokazov, da bi se v Gwadarju kaj premikalo naprej – mesto na primer ni priključeno na državno omrežje, tako da elektrika prihaja iz sosednjega Irana. Prav tako nimajo dovolj čiste vode.
Letališče, ki lahko sprejme 400.000 potnikov, ni namenjeno 90.000 prebivalcem mesta Gwadar. “To letališče ni za Pakistan ali za mesto. Namenjeno je Kitajski, da bi lahko svojim državljanom omogočila varen dostop do mesta in Beludžistana,” je za AP dejal Azeem Khalid, strokovnjak za mednarodne odnose, ki se ukvarja predvsem s Kitajsko in Pakistanom.
Ujetost med separatiste in vojsko
Kitajsko-pakistanski gospodarski koridor oziroma CPEC je spodbudil desetletja trajajoči upor v strateško pomembnem Beludžistanu, bogatem z viri. Separatisti, ki so užaljeni zaradi izkoriščanja države na račun domačinov, se borijo za neodvisnost in napadajo pakistanske vojake in kitajske delavce v provinci.
Pripadniki pakistanske etnične manjšine Baluči pravijo, da jih vlada diskriminira in jim odreka priložnosti, ki so na voljo drugod po državi, kar pa vlada zanika.
Pakistan želi zaščititi kitajske naložbe, zato je okrepil svojo vojaško prisotnost v Gwadarju. Mesto je prepredeno s kontrolnimi točkami, bodečo žico, vojaki, barikadami in stražnimi stolpi. Ceste pogosto zapirajo več dni na teden, da bi omogočili varen prehod kitajskih delavcev in pakistanskih visokih gostov.
Strog nadzor izvajajo tudi nad novinarji, ki obiskujejo Gwadar, piše AP. Številni lokalni prebivalci so zaradi dogajanja vznemirjeni.
“Včasih nas nihče ni vprašal, kam gremo, kaj počnemo in kako nam je ime. Včasih smo uživali v celonočnih piknikih v gorah ali na podeželju. Zdaj pa od nas zahtevajo, da dokažemo, kdo smo in od kod prihajamo. Tu živimo. Tisti, ki nas to sprašujejo, bi se morali identificirati,” pravi 76-letni domačin Huda Bakša Hašim.
Hašim se je v pogovoru za AP spominjal še toplega zimskega sonca, ko je bil Gwadar še del Omana in pomembno postajališče za potniške ladje na poti v Mumbaj. “Ljudje niso hodili spat lačni in moški so zlahka našli delo. Vedno je bila na voljo hrana, pa tudi pitne vode ni manjkalo,” je dejal.
Voda je zaradi suše in nenadzorovanega izkoriščanja zdaj presahnila. Prav tako ni več služb. Vlada sicer trdi, da je CPEC ustvaril približno 2.000 lokalnih delovnih mest, a ni jasno, kdo naj bi ta delovna mesta zasedel – Baluči ali Pakistanci iz drugih delov države. Oblasti na vprašanja AP niso odgovorile.
Odprtje letališča prestavljeno
Odprtje mednarodnega letališča so prestavili zaradi varnostnih pomislekov. Bojijo se, da so gore na tem območju idealno izhodišče za napad.
Še vedno obstaja prepričanje, da je mesto nevarno obiskati. Z letališča v Gwadarju je možno trikrat na teden leteti v Karači, največje pakistansko mesto na drugem koncu obale Arabskega morja. Neposrednih letov do glavnega mesta province Belučistan ali do prestolnice Islamabad ni.
Odkar je pred petimi desetletji izbruhnil upor manjšine Baluči, je v pokrajini izginilo na tisoče ljudi – vsak, ki spregovori proti izkoriščanju ali zatiranju, je lahko pridržan in osumljen povezav z oboroženimi skupinami, pojasnjujejo domačini za AP.
Pakistanski predsednik vlade Šehbaz Šarif in njegov kitajski kolega Li Čjang sta zaradi vseh nevarnosti namesto odprtja letališča gostila virtualno slovesnost. Otvoritvenega preleta si javnost in mediji niso smeli ogledati.
Na letališču niso zaposlili niti enega prebivalca Gwadarja. Brez lokalne delovne sile, blaga ali storitev CPEC za domačine ne more prinesti nobene koristi, ob tem pravi strokovnjak za mednarodne odnose Khalid.
S prihodom kitajskega denarja v Gwadar je tja prišel tudi strog varnostni aparat, ki je ustvaril številne ovire in poglobil nezaupanje. “Pakistanska vlada ni pripravljena pomagati pripadnikom manjšine, oni pa niso pripravljeni, da bi od njih sprejeli karkoli,” je za AP še ocenil Khalid.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje