Menu Item
Spolna usmerjenost ne sme biti razlog za zavrnitev sklenitve honorarne pogodbe, je jasno evropsko sodišče. Primer se nanaša na pritožbo poljskega državljana, ki je sedem let delal na javnem televizijskem kanalu na Poljskem na podlagi vrste kratkoročnih podjemnih pogodb, ki jih je sklepal v okviru svoje neodvisne dejavnosti.
Spolna usmerjenost v Evropski uniji (EU) ne sme biti razlog za zavrnitev sklenitve pogodbe z zunanjim sodelavcem, tudi če nacionalna zakonodaja določa drugače, je danes odločilo Sodišče EU. Sodišče je razsojalo v primeru poljskega državljana, s katerim podjetje na Poljskem domnevno zaradi istospolne usmerjenosti ni podaljšalo honorarne pogodbe.
Primer se nanaša na pritožbo poljskega državljana, ki je sedem let delal na javnem televizijskem kanalu na Poljskem na podlagi vrste kratkoročnih podjemnih pogodb, ki jih je sklepal v okviru svoje neodvisne dejavnosti.
Poljak in njegov partner sta decembra 2017 na platformi YouTube objavila božični glasbeni videospot, namenjen spodbujanju strpnosti do istospolnih parov. Kmalu po objavi tega videospota mu je družba TP, s katero je sklepal pogodbe, enostransko odpovedala opravljanje izmen, zatem pa z njim tudi ni več sklenila nove podjemne pogodbe, je v sporočilu za javnost zapisalo Sodišče EU.
Sodišče v Varšavi, ki je obravnavalo pritožbo, je Sodišče EU pozvalo, naj pojasni, ali direktiva EU o enakem obravnavanju pri delu velja tudi za delavce po pogodbi. Hkrati je želelo vedeti, ali ta direktiva nasprotuje nacionalni ureditvi, ki dovoljuje zavrnitev pogodbe s pogodbenim delavcem na podlagi spolne usmerjenosti, je pojasnilo sodišče v Luxembourgu.
Današnja sodba pojasnjuje, da se zakonodaja EU o nediskriminaciji uporablja za samozaposlene delavce. Sodišče je namreč poudarilo, da je namen omenjene direktive “iz socialnih in javnih interesov odpraviti vse ovire, ki temeljijo na diskriminatornih razlogih za dostop do sredstev za preživljanje in do možnosti z delom prispevati k družbi, ne glede na pravno obliko, na podlagi katere se delo opravlja”.
Po mnenju sodišča dejstvo, da je poljski zakonodajalec določil nekaj izjem od svobode izbire pogodbenika, dokazuje, da je sam menil, da izvedba diskriminacije ne more biti nujna za zagotovitev pogodbene svobode v demokratični družbi.
Poljsko sodišče mora zdaj primer rešiti v skladu s sodbo Sodišča EU, ki je zavezujoča tudi za druga nacionalna sodišča, ki obravnavajo podobna vprašanja.
Spremljajte N1 na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!