Spoznala ga je na počitnicah: čez štiri leta prejela klic, ki ga ni pričakovala

Tom Giuliani in Susan Hall (CNN)

Zgodba o tem, kako je za pravo ljubezen treba počakati na pravi trenutek, svoje pa odigra tudi usoda.

Leta po tem, ko sta se razšla, je Tom Giuliani razmišljal o tem, kako pomembno vlogo je igral pravi čas oziroma timing v njegovem odnosu s Susan Hall.

Tom in Susan sta bila poleti 1989 na istem letu iz ZDA na Irsko. A se nista videla.

Nato sta Tom in Susan bivala v istem hotelu v Dromolandu na zahodni obali Irske. Toda njuni poti se nista prekrižali.

“Smešno je, ker je bilo prvo, kar sem naredil po prihodu v hotel, da sem šel na sprehod, vsi ostali pa so šli spat. Zdaj vem, da je šla tudi Sue na sprehod,” je Tom povedal za CNN Travel.

Toda Tom in Susan sta hodila v nasprotnih smereh in tako ostala neznanca.

Američana sta bila istočasno na Irskem prek iste turistične agencije. Vendar sta bila na ločenih turah, vsak na svoji obali. “Bil sem na zahodni obali Irske, ona pa na vzhodni,” pravi Tom.

Izlet na Irsko

Tom in Susan sta se leta 1989, vsak zase, odločila za popotovanje po Irskem.

Takrat je bil Tom v zgodnjih 30-ih. Osredotočal se je na kariero, hkrati pa sanjal o potovanjih po svetu. Včlanil se je v potovalni klub letalskih prevoznikov in od njih dobival ponudbe o ugodnostih.

“Vsak teden so poslali telegram, v katerem so bili navedeni najcenejši leti v njihovi ponudbi. Lahko si se prijavil in odpotoval čez teden dni. Takrat sem opazil to potovanje,” se spominja Tom. “Še nikoli prej nisem bil Evropi. Tako sem pristal na Irskem.”

Susan je bila nekoliko mlajša od Toma – v 20-ih, še vedno ni bila prepričana, v katero smer bo šlo njeno življenje.

“Tik pred tem sem pustila službo,” je Susan povedala za CNN Travel. “Moja mama in starejša sestra sta načrtovali popotovanje po Irskem in v zadnjem trenutku sem se odločila, da se jima pridružim.

Tisto prvo noč na Irskem se je Susanina druščina odpravila na zgodnjo večerjo na grad Bunratty. Nato so se umaknili v bližnji lokal Durty Nelly’s, rumeno stavbo s slamnato streho v senci grajskih stolpov.

V notranjosti so bili turisti, ki degustirajo Guinness, pomešani z rednimi obiskovalci pubov, starejši moški pa je igral harmoniko in prepeval. Susan ga je poslušala in občasno zavriskala ob glasbi, med požirki piva.

Grad, večerja, pub, glasba – zdelo se je kot popoln začetek počitnic. “Irska se mi je zdela tako neverjetna,” pravi Susan. “Bilo je tako zeleno in preprosto lepo. Ljudje so se mi zdeli res prijazni.”

Ko je harmonikar zaključil s pesmijo, je Susan izkoristila priložnost in poiskala stranišče. V prehodu je trčila v visokega moškega.

Susan se spominja, da sta se njuna pogleda srečala in da jo je takoj prevzel.

To je bil – seveda – Tom.

“Zdel se mi je čeden,” se spominja Susan.

“Mislila je, da sem Irec,” pravi Tom.

“Ja, res sem mislila, da je Irec,” se smeje spominja Susan. “Ampak sem že nekaj spila. Takrat sva le na kratko spregovorila.”

V hrupu puba sta Susan in Tom klepetala o večerji na gradu Bunratty. Tom je omenil, da se bo njegova skupina kmalu odpravila tja, in Susan je ugotovila, da je tudi on ameriški turist.

Susan je odšla v množico, naprej iskat stranišče, Tom pa jo je opazoval, kako je odhajala.

“Res je bila lepa,” pravi. “Kar visoka, 175 centimetrov. Prelepa. Pritegnila je mojo pozornost.”

V naslednjih nekaj dneh, ko je Susan potovala po vzhodni obali Irske, občudovala gradove, skalnate pokrajine in plaže, je malo razmišljala o Tomu in se napol spraševala, ali bi lahko spet naletela drug na drugega.

“Vsekakor je naredil vtis,” pravi. “Res se mi je zdel srčkan, čeden.”

Na drugi strani dežele je Tom med občudovanjem zelenega podeželja in neskončnih kamnitih zidov ob cestah razmišljal tudi o ženski, na katero je naletel v pubu.

“Tudi jaz sem razmišljal o Susan,” pravi Tom. “Nikoli si nisem mislil, da bom naletel nanjo, ker je rekla, da je na drugi obali.”

Drugo srečanje

Ko se je irska tura zaključila, se je Susan na dublinskem letališču z mamo in sestro vkrcala na letalo proti domu v ZDA.

Napol polno letalo je iz Dublina poletelo do letališča Shannon, kjer se je vkrcalo še več potnikov. Med njimi: Tom.

“Tam sva se torej videla drugič,” pravi Tom.

Ko se vstopil na letalo, je Tom zagledal Susan, ki je že sedela. Pozneje je vstal, da bi si pretegnil noge in šel mimo Susan, ki je sedela z mamo in sestro.

“Ustavil se je za minuto, da bi se pogovoril z nami. Malo sva klepetala,” se spominja Susan. “Bila sem zelo presenečena, ko sem ga videla. In tudi nekoliko vznemirjena.”

Nekaj ur pozneje, ko je bilo letalo na pol poti čez Atlantik, sta bila Tom in Susan hkrati v vrsti za stranišče. Klepetala sta o doživetjih na Irskem.

Nekaj je bilo med njima, to sta čutila oba. Susan se je spraševala, ali jo bo Tom prosil za številko. “Upala sem, da me bo, in bila razočarana, ker ni,” pravi. “Mislila sem, da je to konec zgodbe.”

Tom je hotel Susan povabiti na zmenek, a ga je skrbelo, da ona ne čuti podobno. Ker ni hotel povzročiti neprijetnega vzdušja na krovu, ni rekel nič.

Takoj ko se je usedel nazaj na svoj sedež, je Tom obžaloval to odločitev. “Verjetno se bova videla na carini,” si je mislil. “Povabil jo bom ven, ko bomo čakali na letališču JFK v New Yorku.”

Takoj ko je letalo pristalo v New Yorku, je Tom ugotovil, da se to ne bo zgodilo. Letališko območje za prihode je bilo ogromno in polno ljudi. “Če ste kdaj bili na carini na JFK, veste, da je dolga kot tri nogometna igrišča,” pravi Tom. “Torej, ni treba posebej poudarjati, da nisem videl Susan.”

Skril je razočaranje in se osredotočil na to, kako se prebiti skozi carinsko kolono do avtobusne postaje. Vračal se je v nekaj ur oddaljeno Pensilvanijo, kjer je bil doma.

“Mislim, da je ne bom nikoli več videl,” je pomislil, ko je pograbil torbo s traku za prtljago in zapustil letališko stavbo.

Navsezadnje je bilo leto 1989. Susan ni mogel poiskati na družbenih omrežjih. Niti njenega priimka ni poznal.

Tom je stopil iz stavbe, se ozrl naokoli in zagledal avtobusno postajo. Avtobus je bil pripravljen na odhod, Tom je začel teči proti njemu.

“Ko sem tekel na avtobus, je tam stala Susan. Z mamo in sestro se je pripravljala na vstop v drug avtobus,” pravi Tom.

Tom ni mogel verjeti. In tudi Susan ni mogla verjeti.

Tom je prišel do Susan ravno pravočasno. Rahlo zadihan je iz žepa izvlekel vizitko in ji jo podal. “Rekel sem si, da če bi te še enkrat videl, bi ti dal svojo vizitko,” je rekel Tom. “Pokliči me.”

Susan – ki se ji je kar nekoliko zavrtelo v glavi – je vzela vizitko.

Prvi zmenek

Doma v New Jerseyju je Susan hotela izpasti kul, zato ni takoj poklicala Toma. Čeprav se je pretvarjala, da je ne zanima, je bila navdušena. Končno ga je poklicala nekaj tednov kasneje.

Tom in Susan sta živela približno dve uri narazen v sosednjih zveznih državah. Po telefonu sta se dogovorila, da bo Tom prišel v New Jersey. Šla sta v irski pub, ki se je zdel primeren, glede na to, kje sta se spoznala.

“Bila sem zelo navdušena, ko sem ga poklicala, in zelo živčna,” se spominja Susan. “Vznemirljivo je bilo spet videti drug drugega. Oba sva prinesla fotografije iz Irske in si izmenjala zgodbe o potovanju. Igrala sva pikado.”

Tom in Susan sta začela hoditi. V naslednjih nekaj mesecih sta se videvala precej redno. Potem pa je navdušenje začelo usihati.

Čeprav sta si bila oba zelo všeč, je bilo jasno, da sta v različnih življenjskih obdobjih. “Jaz sem se hotela samo zabavati, Tom pa je bil zelo osredotočen na napredovanje v karieri,” pravi Susan. “Čas ni bil pravi.” Šla sta vsak svojo pot.

Nepričakovano jo je poklical po štirih letih

Zgodba se nadaljuje konec leta 1993, ko je Tom nepričakovano poklical Susan na njen rojstni dan. Susan je bila precej vznemirjena, ko je znova slišala njegov glas. A ga je bilo lepo slišati. Nekaj časa sta se pogovarjala. Nato je Tom vprašal Susan, ali bi se želela kdaj srečati. Susan je oklevala.

“Takrat sem se videvala z nekom drugim,” pravi Susan. “Bil sem v procesu prekinitve tega razmerja. Čas enostavno ni bil najboljši.”

Rekla je ne. Toda v tednih, ki so sledili, je Susan – zdaj uradno samska – obžalovala, da je zavrnila Toma. “Rekla sem si: ‘Oh, res mi je bil všeč ta tip. To sem res zamočila’,” pravi.

Susan je zaupala svoji mami, ki ji je bil Tom vedno všeč – nikoli ni pozabila veselja na Susaninem obrazu, ko jo je Tom našel na avtobusni postaji JFK. “Moja mama je rekla: ‘Poslušaj, samo pokliči ga. Ali bo rekel da ali ne, nimaš česa izgubiti, samo pokliči ga in videla boš, kaj se bo zgodilo’.”

Tako je na koncu Susan poklicala Toma. Povabila ga je, da se ji pridruži na novoletni zabavi, ki jo je organiziral njen prijatelj. Tom je rekel da.

“Bil sem navdušen,” pravi danes.

“Bila sem navdušena, da je Tom privolil, da gre z mano,” pravi Susan. “Pobral me je v moji družinski hiši. Stopila sem po stopnicah in on je stal tam v črni kravati in bil videti neverjetno čeden.”

“Ko je prihajala po stopnicah, je bila videti osupljivo,” se spominja Tom. “Vedel sem, da je to to.”

Zabavo je organiziral eden od Susaninih sodelavcev. Ko se je Susan pojavila s Tomom, so ji njeni sodelavci povedali, da je pravi fant zanjo.

“Na zabavi sva se imela res super,” pravi Susan. “Nato sva začela hoditi.”

Pravi čas

Končno je prišel pravi čas za Susan in Toma. “Ko sva začela hoditi drugič, sem ugotovil, da je ona tista prava,” pravi Tom.

“Vsekakor sva bila sorodni duši,” pravi Susan. “Ampak tudi čas mora biti pravi. Takrat sva spoznala, da sva prava drug za drugega.”

Nekaj mesecev kasneje, spomladi 1994, sta se Tom in Susan skupaj vrnila v Evropo. “Začela sva v Londonu in se odpeljala na Škotsko,” se spominja Susan. Imela je občutek, da bi jo Tom na tem potovanju lahko zaprosil za roko. In imela je prav.

“Prstan sem imel pripravljen,” pravi Tom. “Čakal sem na popolno priložnost.”

Na Škotskem je par bival v gradu Culcreuch blizu Loch Lomonda, ki je bil tudi hotel. Malce je spominjal na grad Bunratty in Tom se je odločil, da je to idealno mesto za snubitev.

“Poskrbel je, da so prstan položili na mojo sladico po večerji na gradu,” se spominja Susan. “Osebje je bilo tako prijazno, igrali so pesmi Marvina Gaya.”

Tom in Susan sta načrtovala poročno slavje za junij 1995.

“A nisva želela čakati in na koncu sva 22. novembra 1994 pobegnila v Las Vegas,” pravi Susan. “Bilo je noro, super zabavno. Junija 1995 sva organizirala poročno zabavo, kjer sva obnovila poročne zaobljube.”

Leto kasneje sta Tom in Susan – ki je prevzela Tomovo ime in postala Susan Giuliani – dobila sina Evana. Leta 1999 se jima je rodila hči Paige.

“Tako sva bila navdušena, da sva skupaj ustvarila družino,” pravi Susan.

Ko sta bila njuna otroka stara 10 in 12 let, sta se Tom in Susan vrnila na Irsko. Poklicala sta v pub Durty Nelly’s, kraj, kjer sta se srečala pred 20 leti, in vodji puba povedala svojo zgodbo.

Susan ni mogla verjeti, ko je ugotovila, da je isti harmonikar še vedno tam in še vedno igra. “Bila sva tako navdušena, da sva otrokoma pokazala, kje sva se prvič srečala,” pravi Susan.

35 let pozneje

Danes sta Susan in Tom upokojena in živita v New Jerseyju, osredotočena sta na družino in potovanja. Trenutno načrtujeta daljše potovanje na Irsko naslednje leto. Nameravata se še enkrat vrniti na kraj svojega prvega srečanja.

Medtem pripravljata načrte potovanja za letošnjo 30. obletnico poroke – odpravila se bosta na rečno križarjenje, ki mu bo sledilo križarjenje čez Atlantik.

Susan bo potovanje beležila na svojih družabnih omrežjih. Leta 2022 je začela redno objavljati pod imenom @suzanhall.overfiftygenx. Za Susan sta Instagram in Tiktok postala nepričakovano ustvarjalno izhodišče.

“To mi je res dalo priložnost, da se izrazim in govorim o stvareh, v katerih uživam,” pravi. “Monetizirala sem svoje objave in sem izjemno ponosna na to, kar sem dosegla.”

Občasno Tom pomaga Susan pri snemanju objav. Pravi, da je njen “največji navijač in najboljši prijatelj.”

Zaradi tega in mnogih drugih razlogov sta Susan in Tom hvaležna, da sta se našla v pravem trenutku. Ne moreta si predstavljati sveta, v katerem se njuni poti ne bi srečali na Irskem, se ne bi opazila na letališču JFK in se ponovno srečala štiri leta pozneje.

“Da mi je takrat uspelo oditi s carine v pravem trenutku, da sem videl Susan … Vesolje je poseglo vmes …” razmišlja Tom.

“Verjamem, da se stvari zgodijo z razlogom,” pravi Susan. “In čas mora biti pravi – nekdo je lahko vaša sorodna duša, lahko je prava oseba za vas. Toda če se to ne zgodi ob pravem času, lahko preprosto zgrešiš svojo sorodno dušo.”