Menu Item
Protestniki v Srbiji kljub izpolnitvi nekaterih njihovih zahtev, odstopu premierja Miloša Vučevića in posledičnemu padcu vlade ne popuščajo. Zdi se, da protestniško gibanje le še pridobiva podporo in se bo še naprej zavzemalo, da bodo vse njihove zahteve izpolnjene, posledično pa naj bi se razkrile koruptivne prakse vladajoče stranke SNS srbskega predsednika Aleksandra Vučića. Prav korupcija naj bi bila po njihovem mnenju glavni krivec za slabo zgrajen nadstrešek železniške postaje v Novem Sadu, ki je pod seboj pokopal 15 življenj. Kakšno moč imajo aktualni protesti in kdo lahko z oblasti odnese predsednika Vučića, smo povprašali Farisa Kočana s katedre za mednarodne odnose na ljubljanski fakulteti za družbene vede, dobrega poznavalca tega dela Evrope.
Protesti v Srbiji po skoraj treh mesecih ne pojenjajo, prav nasprotno, zdi se namreč, da so v začetku tega tedna dosegli kritično točko preloma, ki kaže prve znake sprememb na srbskem političnem parketu. Po tem, ko je v nesreči ob zrušitvi nadstreška železniške postaje umrlo 15 ljudi, sta novembra odstopila minister za gradbeništvo, promet in infrastrukturo Goran Vesić in minister za notranjo in zunanjo trgovino Tomislav Momirović, je v začetku tedna padla celotna srbska vlada.
Zaradi incidenta v Novem Sadu, ko je skupina mladih podpornikov Srbske napredne stranke brutalno pretepla študentko med lepljenjem plakatov, sta odstopila premier Miloš Vučević in novosadski župan Milan Đurić. Srbski predsednik Aleksandar Vučić je nato popustil in izpolnil nekaj študentskih zahtev ter napovedal, da bo odločitev o sestavi nove vlade ali morebitnih predčasnih volitvah sporočil v roku desetih dni. A študentov s tem ni zadovoljil, saj so se ponovno podali na ulice. V soboto, tri mesece po nesreči, so protesti dosegli vrhunec, ko so se iz vse države zgrnili v Novi Sad. Študenti iz Beograda so prišli peš, pričakala jih je navdušena množica.
V času 12-letne Vučićeve ere, odkar je postal premier in nato še predsednik, se je v Srbiji zgodilo več množičnih protestov, a so se doslej še vsi tako ali drugače izjalovili. Pri protikorupcijskih protestih, ki so zajeli državo v zadnjih treh mesecih, pa se zdi, da bi lahko imeli širše, daljnosežne posledice.
Da je protestniško gibanje doseglo kritično točko in da se lahko še marsikaj zgodi, je prepričan tudi dr. Faris Kočan s katedre za mednarodne odnose na fakulteti za družbene vede. Dejal je, da je ključno vodilo študentov na teh protestih načelo funkcionalnosti države in pravna država, spoštovanje človekovih pravic, demokratizacija.
Notranji puč – Vučićev največji strah
“Aleksandar Vučić je predolgo časa čakal z izpolnjevanjem študentskih zahtev, točko preloma pa je doživel, ko je želel politično resetirati zadeve, na način, da je obema glavnima akterjema – premierju in novosadskemu županu, proti katerima so bile puščice obrnjene, omogočil, da odstopita. Pa ne zato, ker sta objektivno kriva zaradi razmer v državi, ampak zaradi nasilja. Vučić jima je tako omogočil eleganten odhod s položaja, menil pa je, da bo s tem političnim manevrom dosegel umiritev protestov,” je ocenil.
A zgodilo se je pravzaprav nasprotno, saj študenti ne popuščajo in vztrajajo pri svojih zahtevah. Kot pravi Kočan, so študenti “prebili kulturo strahu”, ki je več kot desetletje vladala v državi pod njegovo oblastjo, in so začutili, da je mogoče doseči več. Srbski predsednik Vučić zdaj nekako čaka, kaj se bo zgodilo s protestniškim gibanjem.
“V tem trenutku so predčasne volitve za Vučića zadnja možnost. Čeprav bi mu morda na njih uspelo zmagati, se pa ob tem zaveda, da verjetno ne bi preživel naslednjih protestniških zahtev, tako kot jih pred skoraj 25 leti ni preživel Slobodan Milošević. Mislim, da bodo študenti vztrajali še naprej, z željo, da dobijo podporo ustreznih družbenih podskupin – kmetov, podjetnikov, staršev, zdravnikov –, torej ogromnega segmenta ljudi, ki sami po sebi ne bi protestirali. S tem bi bil Vučić soočen z neko vrsto vsesrbske vstaje, bil bi stisnjen v kot in bi moral nekaj narediti,” je za N1 razmišljal Kočan.
Po njegovih besedah se trenutno Vučić najbolj boji, da bi morda “vrgel čez ramo” napačno osebo, ki bi lahko javnosti razkrila podrobnosti, kdo so podizvajalci SNS, kdo so ljudje v kapitalskih krogih, ki Vučića ohranjajo na oblasti. Če bi prišlo do tega, bi se, tako Kočan, Vučiću lahko zgodil “notranji puč” in notranja opozicija v stranki je tista, ki lahko Vučića dejansko poruši.
Kdo bo personifikacija protestov in prihodnja konkurenca Vučiću?
Se pa ob vsem skupaj pojavlja vprašanje, kdo je tista oseba ali pa neko uradno politično gibanje, ki bi se na morebitnih volitvah lahko postavila po robu Vučićevi SNS. Faris Kočan ocenjuje, da srbska opozicija “deluje zelo impotentno”, saj sama pravzaprav ne ve, kaj naj naredi. Ob tem ni deležna zaupanja protestnikov in je tudi zelo razdrobljena.
“Če bo nekdo želel Vučića zares izzvati, bo morala priti neka tretja oseba, nekdo, ki je personifikacija teh protestov in ki hkrati ni bila nikoli del politike. Ključno vprašanje je, kdo bi to lahko bil. Trenutno edina in oprijemljiva zgodba, za katero ne vem, ali bi dobila ustrezno politično zaslombo, je gibanje okoli Proglasa. To je skupina umetnikov, igralcev, režiserjev, profesorjev in intelektualcev, ki so uspevali v Srbiji, kljub temu da so morali obstajati v Vučićevi Srbiji,” je dejal.
V primeru, da bodo skupaj s študenti, ki se želijo politično udejstvovati, ustanovili neki blok, potem lahko predstavljajo nekakšno konkurenco Vučiću. Kočan je prepričan, da je sicer njegova vladavina v Srbiji “trdovratna” in bi ga bilo prek demokratičnih procesov mogoče odstaviti v dveh fazah. Ob tem je spomnil, da se je nekaj podobnega zgodilo v Črni gori, ko se je leta 2023 končala skoraj 30-letna vladavina večkratnega premierja in predsednika Mila Đukanovića.
“Na predčasnih parlamentarnih volitvah bi morali Vučićevo SNS potisniti v opozicijo. To bi ustvarilo situacijo, ko Vučić ne bi imel svoje stranke na oblasti. V drugi fazi pa bi ga bilo treba izzvati na naslednjih predsedniških volitvah leta 2017. Predispozicija za tak scenarij je, da bo prišel nekdo kredibilen na krilih tega momentuma s protesti in zgradil stranko. Zdi pa se mi, da to ne bo nihče iz trenutne opozicije. Ta je imela ogromno časa, da bi kaj naredila, pa ni storila ničesar oprijemljivega,” je izpostavil docent na ljubljanski fakulteti za družbene vede.
Da bi Vučić odstopil sam, se Kočanu ne zdi verjetno, saj je tip politika, ki bo kljub vsemu vztrajal na oblasti.
Srbija na krilih študentske zagnanosti za boljšo prihodnost
Na vprašanje, zakaj je kljub obilici preteklih množičnih protestov v Srbiji prav temu protestniškemu gibanju že uspelo narediti neke premike na politični ravni, pa Faris Kočan odgovarja, da zato, ker so protestniško pobudo prevzeli študenti. Kot pravi, gre tudi za simboliko, da se za Srbijo borijo mladi, saj gre za prihodnost njihove države in ne države, kot jo predstavlja Aleksandar Vučić.
“Študenti so relativno neobremenjeni, v večini so eksistenčno še vedno odvisni od staršev in niso toliko odvisno od nekih podsistemov. Hkrati pa vedo, kaj si želijo od države. To so prihodnji intelektualci, ob tem pa še vedno otroci, vnuki, nečaki. Skratka, nekako najranljivejši v družbi. In ko tej skupini začneš odprto groziti, tudi med veliko skupino javnosti sprožiš neke negativne občutke. To je bil vedno potencial študentskih gibanj, kar se je v zgodovini že večkrat pokazalo, torej, da so bili študentski protesti najuspešnejši. In pa tudi dejstvo, da ti študenti ne želijo zapustiti Srbije, želijo si tukaj živeti in ustvariti pogoje za normalne pogoje,” je pojasnil.
Študenti po njegovih besedah predstavljajo “najbolj legitimen del družbe”, ki lahko terja spremembe, ob tem pa je tudi javnost dobila občutek, da pri teh protestih ne gre samo za Aleksandra Vučića, temveč za prihodnost Srbije. “To je tudi zelo jasno sporočilo vsem, ki bodo prišli za Vučićem, ker tudi on ni večen. Kdorkoli bo prišel za njim, se bo moral zavedati, kdaj bo moral narediti neke spremembe,” je zaključil Faris Kočan.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje