Sredozemski otok, kjer je več mačk kot ljudi

Nizek in majhen otok Nueva Tabarca meri 1.800 metrov v dolžino ter le okoli 400 metrov v širino. Na njem živi približno 50 prebivalcev, kar ga uvršča med najmanjše stalno naseljene španske otoke. Čeprav Tabarca po površini ni velika, jo odlikujeta bogata naravna in kulturna dediščina. Njena lega jo je obvarovala pred divjo pozidavo, ki je zaznamovala velik del bližnje Coste Blance.

Tabarca uradno spada pod mesto Alicante in leži le nekaj milj od obale. Večkrat na dan tja vozijo ladjice s steklenim dnom, ki prevažajo obiskovalce iz celinskega ribiškega pristanišča Santa Pola. Ta majhna prostorska ločenost je Tabarci dala poseben značaj.

Njena samosvojost izvira iz zanimive zgodbe iz 18. stoletja. Današnji prebivalci otoka svojih korenin ne iščejo v bližini, temveč več sto milj stran – v zgodovinski pripovedi, ki povezuje Tabarco z Italijo in Severno Afriko.

Od Stare do Nove Tabarce

Del imena "Nueva" (Nova) razkriva njeno preteklost. Med letoma 1500 in 1800 je bil rdeči koral z otoka Tabarca, ob severni obali današnje Tunizije, zelo cenjen.
V 16. stoletju je genovska družina Lomellini od tamkajšnjih vladarjev pridobila dovoljenje za nabiranje koral. Sredi 18. stoletja je tamkajšnje naselje štelo okoli 2.000 prebivalcev, večinoma genovskega rodu. Toda osmanski Bej Tunisa, tedanji vladar območja, je imel druge načrte.

Leta 1741 so njegove čete zavzele Tabarco in številne prebivalce zasužnjile. Španski in sardinski kralji so tistim, ki jim je uspelo pobegniti, ponudili zatočišče ter plačali odkupnine za nekatere ujetnike.

Beguncem, ki so prispeli v Španijo, so ponudili priložnost za nov začetek – na majhnem, kamnitem otoku, tedaj znanem kot Illa Plana (Ravni otok). Poimenovali so ga Nueva Tabarca, v spomin na svoj nekdanji dom.

Novo naselje ni bilo improvizirano. Po takratnih razsvetljenskih načelih so gradbeni inženirji zasnovali natančno urbanistično mrežo, ki je vidna še danes – široke, ravne ulice se sekajo pod pravimi koti in se zlivajo v osrednji trg. Okoli naselja so zgradili utrjeno obzidje, ki je prebivalce varovalo pred barbarskimi pirati, pogostimi napadalci na špansko obalo.

Vendar se vsi Tabarčani niso preselili v Španijo. Nekateri so našli zatočišče na Sardiniji, kjer jim je kralj Carlo Emanuele III. omogočil naselitev na otokih San Pietro in Sant’Antioco. Tam so ustanovili mesti Carloforte in Calasetta. Njihovi potomci še danes govorijo narečje "tabarčino" in ohranjajo svojo kulturno posebnost.

V zadnjih letih potekajo prizadevanja za ponovno povezovanje treh tabarških skupnosti po stoletjih razdalje. Leta 2024 se je pri Genovi, v kraju prednikov, zbralo približno 75 njihovih predstavnikov. Obstajajo celo pobude, da bi tabarško dediščino predlagali za vpis na Unescov seznam nesnovne kulturne dediščine.

Čeprav je takšno priznanje še daleč, ima španska Tabarca že danes poseben status zaščite. Leta 1986 je postala prvi morski naravni rezervat v Španiji. Dve tretjini otoka sta še vedno nepozidani in ohranjeni, okoliško morje z otočki pa je zatočišče številnim morskim vrstam.

Preostala, naseljena tretjina se je prilagodila turizmu – številne tradicionalne hiše so preurejene v nastanitve za obiskovalce, ki iščejo mirnejši oddih stran od vrveža Coste Blance.

Otok mačk in enodnevnih obiskovalcev

Čar Tabarce ni ostal neopažen niti zunaj Španije.

María del Mar Valera, tabarška gostinka in predsednica združenja gostinskih ponudnikov pokrajine Alicante, je za CNN povedala, da med obiskovalci prevladujejo tujci – teh je med 80 in 90 odstotkov.

Večina turistov pride le za en dan. Okoli 20 manjših podjetij oskrbuje približno 200 do 250 obiskovalcev, a poslovanje je izrazito sezonsko, čeprav ima otok vse leto blago podnebje.

Ob obisku ekipe CNN na miren petek zgodaj jeseni so bile tabarške ulice skoraj prazne. Mačk, ki so se sončile na popoldanskem soncu, je bilo več kot ljudi. Raziskava iz leta 2023 je pokazala, da je bilo na otoku približno dvakrat več mačk kot prebivalcev. Široke, urejene ulice, nenavadne za sredozemsko naselje, so še poudarjale občutek miru.

Le nekaj tednov prej pa je bila slika povsem drugačna. "Sredi poletja imamo lahko šest ali sedem tisoč obiskovalcev, včasih celo do deset tisoč v enem dnevu," pravi Valera.

Nekateri domačini se pritožujejo, da otok po koncu sezone izgubi pozornost oblasti – predvsem pri javnih storitvah. Največja težava je pomanjkanje prevoznih povezav med novembrom in marcem, ko se število voženj trajektov močno zmanjša, pravi predsednica društva prebivalcev Tabarce, Carmen Martí.

"Zelo težko je živeti normalno življenje, če se komajda lahko v enem dnevu odpraviš na celino in se vrneš," pove Martí. Nekateri starejši prebivalci so se celo odselili, ker niso imeli rednega dostopa do zdravstvene oskrbe.

Tako kot številne sredozemske destinacije tudi Nueva Tabarca skuša najti ravnovesje med ohranjanjem dediščine in turističnim razvojem. Mesto Alicante je maja 2025 sprejelo novo zakonodajo, ki še dodatno varuje arhitekturno dediščino Tabarce.

Novinar CNN ob koncu dodaja, da Tabarca ponuja nekaj, česar je v Sredozemlju vse manj – kraj, ustvarjen po meri človeka.