Menu Item
Med pomembnejšimi reformami, ki letos čakajo Slovenijo, je končno tudi dolgotrajna oskrba za vse pomoči potrebne, med katerimi je največ starejših. Gre za to, da človek dobi posteljo v domu, ko jo potrebuje. Ali pa pomoč na domu in druge storitve, ko jih potrebuje in ki so nujne za vse, ki zase ne morejo več skrbeti samostojno. Slovenska politika dolgotrajno oskrbo obljublja že več kot dve desetletji, pa je še vedno ni. Po referendumu naj bi jo letos le dobili. Pogledali smo, kako je to urejeno v Avstriji, ki se z višjimi plačami in dodatnim dopustom spet spušča v lov za negovalnim in medicinskim osebjem. Mesečni zneski za bivanje v domu v Avstriji so precej višji kot pri nas. A upokojenci, ki teh plačil ne zmorejo, ne ostanejo brez svojih pokojnin.
Po vsej Avstriji oziroma njenih devetih zveznih deželah za starejše skrbijo v več kot 850 domovih. Od večjih, ki sprejmejo več sto ljudi, do manjših z zgolj po nekaj posteljami. V primerjavi s Slovenijo, v kateri je starejšim namenjenih 59 javnih zavodov, zasebnih pa je 15 manj, je v Avstriji slika obratna.
Domov, ki jih upravljajo zvezne dežele, je nekaj več kot 400, v zasebni lasti pa jih je 450. Kar 79 jih upravljajo cerkvene ustanove, v Sloveniji je takšnih 15.
Preberite še: Leto 2023 bo v Sloveniji leto reform. Katerih in kaj nas čaka?
Mreža pokritosti domov za starejše po Sloveniji, ki so jo izdelali na Skupnosti socialnih zavodov po sistemu iz tujine (računali so, da 4,8 odstotka prebivalstva nad 65 let potrebuje ali se odloči za domsko oskrbo), kaže, da v nekaterih regijah, na primer na Celjskem, v Ljubljani in osrednji Sloveniji ter v Pomurju, kapacitete v domovih presegajo potrebe.
Težave so zlasti v Kopru in Kranju, kjer bi, da bi zadostili omenjenemu kriteriju, potrebovali dodatnih 250 oziroma 290 postelj.
Skupno število postelj po Sloveniji je dobrih 21.500. Gledano na število prebivalcev, je v Sloveniji celo bolje kot v Avstriji; na tisoč prebivalcev slovenska država in koncesionarji namreč zagotavljajo deset postelj, v Avstriji osem.
A Avstrijci, ko gre za dolgotrajno oskrbo, že dolgo časa ne stavijo le na domove.
Do 300 evrov na dan
V zvezni deželi Dunaj za starejše, ki potrebujejo dolgotrajno oskrbo, skrbi deželni sklad Socialni Dunaj. V okviru svojih programov ponuja pomoč na domu, zdravstveno nego, dnevne centre, oskrbovana stanovanja in negovalne ustanove.
Te storitve izvaja skupaj s 170 organizacijami in podjetji, kot so fundacija Caritas Socialis, humanitarna organizacija Hilfwerk, Samaritansko združenje, Združenje bolnišnic in domov za starejše in dobrodelna organizacija Volkshilfe.
Letni proračun dunajskega sklada za vse socialne programe (levji delež predstavlja dolgotrajna oskrba) znaša 1,96 milijarde evrov, približno tretjino vanj prispevajo uporabniki oziroma oskrbovanci sami, večino financira dežela Dunaj, avstrijska država primakne manj kot desetino. Kot pojasnjuje Anita Bauer, vodja dunajskega deželnega sklada, starejšim občanom, ki potrebujejo oskrbo, najprej odobrijo subvencioniranje storitve, nato pa predlagajo izvajalce, ki z njimi sklenejo pogodbo o oskrbi.
Dunajski socialni sklad vsako leto tako odobri pomoč 55.000 starejšim. Stroške organizacijam poravna sklad, delež, ki ga prispeva posameznik, pa je odvisen od njegovega socialnega položaja.
Če pokojnina ne zadošča, razliko do polne cene oskrbe plačajo država, dežele in socialni skladi. Ob tem je pomembno, da mora stanovalcem doma od njihove pokojnine v vsakem primeru ostati žepnina, in sicer 20 odstotkov zneska, ko gre za prvi dve stopnji oskrbe, ter deset odstotkov, če oskrbovanec potrebuje tretjo oziroma četrto stopnjo oskrbe.
Upokojenci v Avstriji, v nasprotju s slovenskimi, vsako leto prejmejo še 13. in 14. pokojnino – ti pokojnini ne gresta za domsko oskrbo in upokojencem ostaneta v celoti.
Razpon med cenami za bivanje v domu – število prostih postelj v njih se je v zadnjih letih povečalo za 16 odstotkov – je Avstriji precejšen.
V St. Pöltnu v Spodnji Avstriji znaša strošek bivanja in osnovne oskrbe v enem od domov, ki je v deželni lasti, slabih 90 evrov na dan oziroma 2.700 evrov na mesec. Če sta potrebni popolna oskrba in nega, gredo zneski tudi nad 300 evrov dnevno.
V zasebnem domu Sanatorij Liebhartstal na Dunaju je za enoposteljno sobo in osnovno oskrbo treba odšteti 180 evrov dnevno, dvo- in večposteljne sobe so cenejše za 50 evrov. Za primerjavo: enoposteljna soba z osnovno oskrbo v zasebnem domu v Trnovem v Ljubljani stane slabih 43 evrov, v občinskem domu v Sevnici pa slabih 29 evrov na dan.
Širok nabor pomoči za starejše
Domovi seveda niso edina možnost, ki je Avstrijcem na voljo. Na Dunaju je nabor alternativnih oblik bivanja še posebej širok. Vse bolj je v ospredju oskrba na domu, ki pa ima, kot opozarjajo strokovnjaki, dve pomanjkljivosti: večino negovalnega osebja, ki izvaja tovrstno obliko pomoči, predstavljajo agencijski delavci. In drugič: za 24-urno oskrbo ni izdelanih enotnih standardov kakovosti.
Podjetje TMT partners iz Slovaške, denimo, ki svoje storitve oglašuje po vsej Avstriji, 24-urno asistenco ponuja od 2.100 do 2.800 evrov mesečno.
Vse več starejših se – tudi zaradi visokih cen – namesto za dom ali oskrbo na domu odloča za tako imenovani model sobivanja. V enem od stanovanj v dunajskem okrožju Meidling si tako na primer trije upokojenci delijo stanovanje in stroške bivanja skupaj z desetimi študenti.
Tako imenovano generacijsko stanovanje je v lasti Avstrijskega gibanja mladih delavcev. “Osnovna ideja je bila ustvariti življenjski prostor, v katerem mlajši in starejši živijo skupaj, se dopolnjujejo, podpirajo, starejši pa se hkrati izognejo osamljenosti in znižajo življenjske stroške,” pravi Sabine, ena od študentk, ki bivajo v tem stanovanju.
Podoben medgeneracijski model v okviru projekta “Housing for help” izvajajo tudi na Tirolskem in Štajerskem, kjer študentje bivajo pri starejših v njihovih stanovanjih ali hišah brez stroškov najemnine. Velja načelo: en kvadratni meter bivalne površine je enak eni uri pomoči na mesec. Tako na primer za 20 m² veliko sobo študent mesečno oddela 20 ur na vrtu, pomaga v gospodinjstvu ali opravi nakupe.
Škandali: trpinčenje in za kazen brez hrane
A razmere in pogoji niso povsod tako idealni. Avstrijsko javnost je namreč lani septembra najprej pretresel škandal v upokojenskem domu v Salzburgu, ko je ena od varovank doma umrla zaradi podhranjenosti in z odprtimi ranami do kosti. Gre za dom podjetja Senecura, ki je največji upravljalec oskrbovalnih ustanov v Avstriji in ki ga poznamo tudi v Sloveniji. Le nekaj tednov kasneje so pri istem upravljalcu v domovih v Kirchbergu ter Sitzenberg-Reidlingu v Spodnji Avstriji odkrili nove zlorabe.
Seznam očitkov je dolg: pacientom naj bi zavrnili urinski kateter, jih zanemarjali, mučili, celo spolno zlorabili, za kazen jim niso dajali hrane, več tednov se ni ukrepalo proti izbruhu pršic. Generalni direktor podjetja Markus Schwarz je dejal, da je bil ob odkritju incidentov prizadet, in v nekaterih primerih priznal, da oskrba varovancev “ni bila optimalna”. A je precejšen del krivde pripisal pandemiji covida-19 ter kadrovski stiski. V dveh od omenjenih primerov so se sojenja proti nekdanjim zaposlenim že začela. A primer Senecura ni edini s črnim madežem.
Težave imajo tudi drugi upravljalci domov. Pred časom je tako sodišče v St. Pöltnu v primeru doma Kirchstetten, ki ga vodi katoliška organizacija “Haus der Barmherzigkeit”, štiri nekdanje negovalce zaradi trpinčenja oskrbovancev obsodila na 18 mesecev zaporne kazni.
Poseben prispevek za dolgotrajno oskrbo
Skupno je zvezna vlada v preteklem letu zbrala 2,65 milijarde za dolgotrajno oskrbo, zvezne dežele pa 2,05 milijarde evrov. Javni sektor je tako za oskrbo starejših porabil slabih pet milijard. Polemike, kdo naj plača oskrbo, po Evropi niso enotne.
V Nemčiji in na Nizozemskem se denar steka v sistem oskrbe prek zavarovalnic, Avstrija pa, kot na primer Velika Britanija ali Švedska, dolgotrajno oskrbo financira predvsem iz davkov.
V mnogih državah za oskrbo ljudje tako plačujejo poseben prispevek. V Avstriji so ga uvedli že leta 1993, v Luksemburgu in Nemčiji pa pred 25 leti; tam zaposleni za dolgotrajno oskrbo odvajajo 1,95 odstotka bruto plače, tisti brez potomcev pa četrt odstotka več.
Študija Avstrijskega inštituta za ekonomska raziskovanja opozarja, da se bo javna poraba za dolgotrajno oskrbo ob zdajšnjem modelu delitve oskrbe na domove in pomoč na domu do leta 2030 povečala za dodatnih 80 odstotkov. Širitev tako imenovanih “mobilnih storitev” oziroma oskrbe na domu za 20 odstotkov pa bi stroške na dolgi rok celo zmanjšala za 1,4 milijarde evrov.
Pot je torej jasna, pravijo strokovnjaki. Ali bo temu sledila tudi avstrijska politika, pa še ni povsem jasno.
Kritično pomanjkanje delovne sile
Margit Luxner že 21 let dela v domu za starejše v Kitzbühelu. “To počnem z ljubeznijo, vendar postaja vse težje. Klinične slike starostnikov so se spremenile, vse več je ljudi z demenco, vse več je osamljenih. Pravzaprav bi morali imeti več časa za oskrbovance, a ga je na voljo vse manj,” pripoveduje.
Vodi center starejših s 135 oskrbovanci in pravi, da je pomanjkanje kadra že več let na kritični točki. “Nenehno se borimo. Nekaj časa smo negovalno osebje pridobivali s pomočjo agencij za zaposlovanje, predvsem iz vzhodnoevropskih držav. Zdaj pa tudi teh ne dobiš več.”
Tamara Hukić je bila stara dve leti, ko so njeni starši zapustili Bosno. Zdravstvena nega je bila eden redkih poklicev, ki je bil odprt za begunce z Balkana. Njena babica je bila medicinska sestra, prav tako njeni mama in teta.
Pred tremi leti je začela delati kot pomočnica medicinske sestre v enem od dunajskih domov za starejše, zdaj dela kot negovalka na domu in dnevno nudi pomoč osmim osebam. Obremenjenost, pravi, je velika. “Zjutraj vstanem ob petih, pogosto delam do 14. ure, potem imam dve do tri ure premora, nato nadaljujem delo, velikokrat do osme ure zvečer.” Pravi, da so ji čas, namenjen za oskrbo starejših na domu, skrajšali, zato se morajo z oskrbovanci pogostokrat umiti, obleči, pripraviti zajtrk in zdravila v vsega pol ure. “Ne razumem, zakaj gradimo drugo športno halo na Dunaju za 250 milijonov evrov, namesto da bi več vlagali v nego ljudi,” pripoveduje.
Dejstvo je, da se je na tisoče bosanskih žensk v devetdesetih letih prejšnjega stoletja po vojni tragediji v Jugoslaviji in begunskem valu zaposlilo v bolnišnicah in avstrijskih domovih za starejše in tako začasno (in nenačrtovano) “zapolnilo” pomožna delovna mesta v zdravstveni panogi.
Avstrija ima še danes koristi od nižjih plač v državah za nekdanjo železno zaveso. To kaže tudi primer sistema 24-urne oskrbe, v katerem po celotni Avstriji v tem modelu dela 60.000 Slovakov in Romunov. Ne le strokovnjaki, tudi politika priznava, da brez tujcev v zdravstveni negi že dolgo ne bi nič delovalo.
Od dolgotrajne oskrbe je danes v Avstriji odvisnih 456.000 ljudi. To je več, kot ima dežela Predarlska prebivalcev. Vsak dan jih na novo oskrbo potrebuje 27, leta 2050 jo bo po projekcijah potrebovalo že več kot 750.000.
Pristojne zdravstvene organizacije ocenjujejo, da bo do takrat treba angažirati od 40.000 do 70.000 dodatnih strokovnjakov za nego in oskrbo, da bi zadostili potrebam. Generacija baby boomerjev se upokojuje, mladih strokovnjakov pa kritično primanjkuje. Pandemija covida-19 je razmere še poslabšala. Predlani je deželna vlada v Salzburgu javnost vznemirila s podatkom, da je zaradi pomanjkanja kadra prazno že vsako deseto mesto v domovih za starejše.
Razmere so resnejše, kot mnogi mislijo, opozarja Elisabeth Anselm, generalna direktorica avstrijske humanitarne organizacije Hilfswerk, vodilne na trgu oskrbe na domu: “Zvrti se mi že ob misli na naslednjih nekaj let. Samo na Dunaju trenutno primanjkuje 1.700 negovalnega osebja, kar je 77 odstotkov več kot leto prej, a za ta delovna mesta pravzaprav ni pravega zanimanja.”
V avstrijski delavski zbornici medtem opozarjajo celo na kanibalizem znotraj medicinske in negovalne stroke: specialisti z diplomo na začetku prejmejo okoli 1.600 evrov neto plače, negovalci in pomočniki na domu začnejo pri 1.400 evrih. Upravniki domov za starejše se pritožujejo, da jim bolnišnice kradejo kvalificirano osebje, ker tam za svoje delo dobijo od 300 do 500 evrov več.
Zaradi vse slabših delovnih razmer so medicinske sestre maja lani protestirale pred vlado. Reformo dolgotrajne oskrbe je obljubljalo pet zadnjih ministrov za socialo, a do lani ni bilo napredka. “Naši predlogi in klici na pomoč doslej niso bili uslišani,” je takrat povedala Sonja Himmelsbach, zaposlena v otroškem hospicu MOMO na Dunaju. “Stvari se morajo spremeniti,” je dodala.
In so se.
Milijardna reforma – a le za dve leti
Avstrijska vlada je lani poleti sprejela odločitev, na katero so zaposleni na področju nege in oskrbovanci čakali trideset let, minister za socialne zadeve iz vrst Zelenih Joahennes Rauch pa jo je pospremil z besedami, da gre za eno največjih reform v zadnjih desetletjih.
Skupno gre za paket več kot dvajsetih ukrepov, ključna pa so tri področja: izobraževanje, plače in dodatki za nego. Do konca letošnjega leta naj bi tako za celotni sveženj novih ukrepov zagotovili več kot milijardo evrov proračunskega denarja.
Vlada je vsem zaposlenim v panogi nege obljubila višje plače – v povprečju naj bi šlo za dodatno mesečno plačo na leto. Za napovedane dodatke bo do konca letošnjega leta izplačanih skupno 520 milijonov evrov. Poleg tega bodo vsi zaposleni, starejši od 43 let, poleg zakonsko predpisanega dopusta dobili še dodaten prosti teden. In to ne glede na to, koliko časa so zaposleni v podjetju ali zavodu.
Ker tudi v Sloveniji drastično primanjkuje negovalnega in medicinskega kadra, so lahko novi avstrijski pogoji spet magnet za privabljanje slovenskega medicinskega osebja, še zlasti z območij ob avstrijski meji.
Za kvalificirane delavce, ki so se v Avstrijo preselili iz drugih držav (zlasti vzhoda in juga Evrope), pa bo urejeno lažje pridobivanje delovnih dovoljenj, “debirokratizirano” bo tudi priznavanje izobraževanj, opravljenih v tujini.
Višje bodo tudi štipendije za deficitarne poklice v negi. V ta namen je za naslednja tri leta predvidenih 225 milijonov evrov iz državnega proračuna, tretjino denarja, ki bo potreben za usposabljanja in štipendije, bodo morale zagotoviti še zvezne dežele. Vsi, ki se bodo usposabljali za poklic pomožnega zdravstvenega osebja na zdravstveni in negovalni šoli, fakulteti ali v okviru drugih tečajev, bodo tako upravičeni do 600 evrov na mesec.
Širše bodo tudi pristojnosti pomožnega osebja v zdravstveni negi. V prihodnje bodo tako na primer tudi negovalci lahko vstavljali in menjavali intravenske kanile ali vbrizgavali injekcije. To je ključno predvsem zato, kot pravi minister Rauch, da bosta delo v domovih in oskrba na domu bolj celovita, vse skupaj pa bolj zanesljivo in hitrejše.
Spremenili se bodo tudi dodatki za nego: osebe s težjo motnjo v duševnem razvoju ali demenco bodo imele 45 in ne več 25 ur pomoči mesečno. Za tako imenovano četrto stopnjo oskrbe, ki jo svojci izvajajo na domu, pa je vlada zagotovila 1.500 evrov dodatnega letnega bonusa za postrežbo.
Šef poslanske skupine vladajoče ljudske stranke, August Wöginger, je prepričan, da bo paket ukrepov do leta 2030 v panogo dolgotrajne oskrbe privabil 76.000 dodatnih delavcev. Z njim se strinja vodja poslanskega kluba Zelenih, Sigrid Maurer, ki pravi, da je preboj v reformi oskrbe hkrati pomemben uspeh za politiko enakosti spolov, saj so v poklicih oskrbe aktivne zlasti ženske, ki v večini primerov skrbijo tudi za ljudi na domu.”
Do vladne strategije so še vedno kritični zlasti v opozicijski stranki Neos. Opozarjajo, da strukturnih težav ni mogoče rešiti le z denarnimi injekcijami. “To je preprosto nedomiselno,” pravijo in nadaljujejo, da je še vedno odprto predvsem vprašanje, kako se bodo stvari nadaljevale po koncu vladanja turkizno-zelene koalicije leta 2024.
Konec denarnih nadomestil in ostalih ugodnosti namreč (za zdaj) sovpada s (predvidenim) iztekom mandata trenutne vlade.
Spremljajte N1 na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje