Menu Item
Nezakonita deforestacija, ki brezkompromisno uničuje amazonski gozd, in izkoriščanje delavcev, ki v Braziliji bivajo in delajo v človeka nevrednih razmerah, sta pereča problema največje južnoameriške države. V zadnjih letih, v času predsedniškega mandata skrajnega desničarja Jairja Bolsonara, se je stanje le še poslabšalo, lani je bilo vsako sekundo posekanih 17 dreves, sta med obiskom Slovenije poudarila brazilska strokovnjaka Natália Suzuki in Carlos Eduardo Silva. A problemi v Amazoniji, ki se na prvi pogled zdijo oddaljeni, so vse prej kot to – v kapitalistični družbi, kjer dobavne verige zagotavljajo, da se hrana in izdelki iz vseh koncev sveta, tudi Brazilije, znajdejo v naši vsakodnevni uporabi, namreč zadeva vse, vključno z nami, "potrošniki", sta večkrat opozorila.
Prebivalci največje južnoameriške države, Brazilije, bodo 30. oktobra na drugem krogu predsedniških volitev odločili o prihodnosti ne le svoje države, pač pa, vsaj do določene mere, o usodi planeta. Razlog za to so tako imenovana “pljuča planeta”, amazonski gozd, ki se resda razprostira po devetih državah, a ga je največ – kar 60 odstotkov – na območju Brazilije.
Zadnja štiri leta, ko je v Braziliji vladal skrajni desničar Jair Bolsonaro, so bila za Amazonijo še posebej uničujoča. Občutno se je, med drugim, povečala nezakonita deforestacija. V letu 2021 je bilo posekanih 474,8 milijona dreves, kar pomeni, da je bilo vsak dan posekanih 1,5 milijona dreves oziroma 17 dreves vsako sekundo.
Upanje, da bo Bolsonara premagal nekdanji predsednik Luiz Inácio Lula da Silva iz Delavske stranke (PT), je zato še posebej veliko. In to ne glede na to, da je Lula da Silva stari znanec brazilske politike s kar nekaj prtljage, njegova stranka pa je vpletena v številne korupcijske afere.
V tem za Brazilijo tako ključnem času sta Slovenijo v sklopu obiska v Evropi obiskala brazilska aktivista, Carlos Eduardo Silva iz Nacionalne zveze delavcev v kmetijstvu (Contar) in Natália Suzuki iz organizacije Repórter Brasil, ki se med drugim ukvarja s poročanjem in dokumentiranjem kršitev pravic delavcev in deforestacije v Braziliji. V nizu dogodkov, ki jih je organizirala okoljska nevladna organizacija Focus, sta strokovnjaka spregovorila ne le o nezakoniti deforestaciji in izkoriščevalskih, pravzaprav suženjskih pogojih, v katerih delajo prenekateri brazilski delavci, temveč tudi o problematičnosti globalnih dobavnih verig, ki prek izdelkov prav vsakega od nas povezujejo s kršitvami v Braziliji.
Kakšna je razsežnost kršitev pravic delavcev, je težko oceniti – nezakonitosti in grobi posegi v človekovo dostojanstvo pogosto ostajajo skriti očem javnosti, zanje se ne (iz)ve. Po uradnih podatkih, ki jih je predstavila Suzuki, je bilo od leta 1995 rešenih več kot 57.000 delavcev, ki so v Braziliji delali v suženjskih pogojih, od tega je bila skoraj polovica rešena na območju brazilske amazonske regije.
Pogoji na tisoče zasužnjenih delavcev so katastrofalni. Ne le, da delajo veliko več, kot bi dopuščala katerakoli delovna zakonodaja ter za to ne prejmejo ustreznega plačila in, med drugim, niso zavarovani, tudi njihove bivanjske razmere so, kot sta opisala sogovornika, neznosne. Postelje predstavljajo lesene deske oziroma improvizirane konstrukcije, iz predstavljenih fotografij je razvidno, da imajo neustrezna oblačila, prav tako je ogroženo njihovo zdravje. Aktivista sta tako pokazala fotografijo ženske, ki je pri delu v zvezni državi Mato Grosso do Sul izgubila prst, pri čemer ni dobila nikakršne oskrbe, ter fotografijo moškega, ki v zvezni državi Ceará pije vodo iz kanistra, v katerem so bili nekdaj pesticidi.
Suženjsko delo, kot je definirano v 149. členu Kazenskega zakonika Brazilije, ima več elementov. To so prisilno delo v smislu, da delavec ne sme zapustiti delovnega mesta, zadolženost pri nadrejenm, izčrpavajoč delovnik, in ponižujoči pogoji, vključno s pomanjkanjem vode ali neustreznimi sanitarijami, je pojasnila Suzuki.
“Skupni imenovalec zasužnjenih delavcev je ta, da so socioekonomsko zelo ranljivi,” je med pogovorom z novinarji v Ljubljani povedala Suzuki. “Ponavadi imajo družine in zanje je katerokoli delo boljše od brezposelnosti. Včasih vedo, da bodo zasužnjeni, da bodo izkoriščani, a nimajo izbire,” je dodala. Po njenih besedah je velika večina odkritih žrtev suženjskih odnosov moških (95 odstotkov), so zelo slabo izobraženi (približno tretjina je nepismenih), polovica je temnopoltih, veliko pa je tudi migrantov. To so prišleki iz, denimo, Venezuele in Bolivije, pa tudi Brazilci, ki prihajajo iz (naj)ravnejših območij severovzhodne Brazilije.
Človeka nevredne razmere delavce silijo v izčrpavanje, prisiljeni so delati zelo veliko. Medtem ko povprečno dnevno posekajo 20 ton sladkornega trsa, je rekord enega od delavcev 32 ton. Tovrstni primeri visokih norm obstajajo tudi v drugih panogah, sta opozorila Natália Suzuki in Carlos Eduardo Silva. Po njunih besedah zaradi hudega tempa veliko delavcev zaide v odvisnosti od drog.
Eklatantne kršitve pravic delavcev gredo z roko v roki z deforestacijo, ki ogroža (brazilsko) Amazonijo. Po podatkih, s katerimi razpolagajo v organizaciji Repórter Brasil, je kar 90 odstotkov območij deforestacije namenjenih aktivnostim živinoreje. Konkretno: v brazilski Amazoniji živi 28,1 milijona prebivalcev, od tega 440.000 staroselcev, glav živine pa je veliko več – kar 93 milijonov. Brazilska živinorejska industrija prispeva petino vseh izpustov ogljikovega dioksida, ki so posledica deforestacije v vseh tropskih območjih v svetovnem merilu.
Sistem, ki izkorišča
Problem deforestacije in nemogočih pogojev dela, ki ju v Braziliji poganjata živinoreja in proizvodnja drugih živil, kot so soja, kava, pomarančni sok in kakav, nikakor ne more biti omejen na območje Brazilije. Je veliko širši, vezan je na dobavne verige, na sistem, ki zagotavlja, da se ti izdelki na vsakodnevno znajdejo na krožnikih in v kozarcih prebivalcev Evrope oziroma – evropskih potrošnikov.
Ta sistem je vseobsegajoč, prava pot za njegovo rušenje pa je “napadanje različnih deležnikov”, je poudarila Suzuki. Kaj to konkretneje pomeni?
Medtem ko je nižanje števila posrednikov, ki v dobavnih verigah služijo in otežujejo nadzor nad procesi, eden od pomembnih ukrepov, sta sogovornika izpostavila tudi pomen informiranja in ozaveščenosti javnosti ter izpostavljanje spornih praks velikih mednarodnih podjetij, kot so McDonald’s, Starbucks in Nestle. Torej, ne gre le za to, da potrošniki vedo za izvor izdelkov, temveč so informirani tudi o praksah v procesu.
Starbucks v Evropi, denimo, kupuje kavo, ki je pridelana s pesticidi, ki so uporabljeni v Braziliji, a so v Evropi prepovedani, prav tako nevladniki podjetju očitajo, da je bila ta kava proizvedena s prisilnim delom. McDonald’s, medtem, v svojih restavracijah prodaja pomarančni sok, sojo in kavo iz Brazilije, ter se je – skladno z zahtevami glede zakonodaje o dolžni skrbnosti – že znašel na zagovoru pred francoskim sodiščem. Organizacija Repórter Brasil mu denimo očita sodelovanje z dobavitelji, ki izvajajo nezakonito deforestacijo in prisilno delo.
Ne glede na grobost kršitev pa je v vsakdanji praksi tako, da se lahko (velika) podjetja za svoje početje navadno le “opravičijo” s plačilom kazni. Čeprav si to z lahkoto privoščijo, pa je bil Silva prepričan, da sta njihovo izpostavljanje in pregon nujna, saj v javnosti okrnita njihov ugled. V Braziliji, sta poročala Suzuki in Silva, ministrstvo za delo prav tako vodi tako imenovani “umazan seznam” (več kot 180) podjetij, ki so že kršila zakonodajo. Seznam po besedah Suzuki lahko vpliva na zadržanost finančnih institucij za investiranje ter poslovanje s podjetij na seznamu, znan pa je tudi primer podjetja, ki je v zameno za izbris iz seznama ponudilo plačilo v vrednosti več kot milijona evrov.
NEKAJ POUDARKOV
V Braziliji uporabljajo 1.600 različnih pesticidov, pri čemer jih je 40 odstotkov prepovedanih v Evropi.
V Evropo izvozimo 40 odstotkov v Braziliji pridelane kave in polovico tam pridelanega pomarančnega soka.
Prisilno delo ni problem le v produkciji živil, ki jih uživamo ljudje, temveč tudi v procesu proizvodnje krme za živali. Kot je pojasnila Suzuki, je soja, proizvedena v Braziliji, namenjena krmi.
Izbira za Bolsonarovega izzivalca je izbira za demokratične institucije
“Pred nami so volitve, na katerih se bomo odločali o predsedniku države,” je pogovor v Ljubljani sklenila Suzuki. Volitve so po njenih besedah priložnost za zaključek obdobja bolj množičnih kršitev človekovih pravic in degradacije okolja, ki so se dogajale pod okriljem predsednika Bolsonara. “Bili smo priča uničevanju okoljske zakonodaje, inšpektorji niso mogli delati, saj so jim grozili, prav tako se je zmanjšal proračun za njihovo delo. Poleg tega nimamo inšpektorjev, ki bodo nadomestili tiste, ki se upokojujejo,” je Suzuki naštela le nekaj preprek, zaradi katerih je nadzor nad delovnimi procesi otežen.
Izbira za kandidata Delavske stranke Lula da Silva je zato po mnenju Suzuki izbira za ohranitev demokratičnih institucij. “Zdaj je zelo odločilen trenutek v naši zgodovini, da izberemo demokratično pot. Menim, da lahko naredimo spremembo, če se namesto za Bolsonara odločimo za Lulo,” je dejala v izjavi za N1.
Spremljajte N1 na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.
Naložite si našo aplikacijo: na voljo za android in za iOS.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje