Menu Item
Odločitev v vrhu Nata je po Trumpovi vrnitvi očitno že padla – še letos naj bi bila določena nova spodnja meja obrambnih izdatkov za članice zavezništva. Zakaj je to trenutek streznitve, kot pravi ena od naših sogovornikov? In kaj bo storila Slovenija, ki bo trenutno postavljeno mejo dveh odstotkov dosegla šele leta 2030? Bi morala dinamiko povečevanja obrambnega proračuna pospešiti, je dodaten denar – kljub vojni na evropskih tleh – sploh mogoče porabiti in pri čem bi se lahko Slovenija zgledovala po "bolj zviti" Hrvaški?
Ob vnovičnem prihodu Donalda Trumpa v Belo hišo so vse glasnejša tudi opozorila z vrha Nata, da bodo morale članice povečati obrambne izdatke – vsaj na 3 odstotke bruto domačega proizvoda (BDP).
V četrtek pa je v Davosu ob robu Svetovnega gospodarskega foruma generalni sekretar Nata Mark Rutte napovedal, da bo nova spodnja meja določena še letos. Kolikšna naj bi bila, še ni povedal, je pa dejal, da “bo pa precej višja od dveh odstotkov BDP”, kolikor znaša trenutno.
Pričakovati je, da bo razprava članic o tem tekla poleti na vrhu zavezništva. Obrambni strokovnjaki, s katerimi smo se pogovarjali, se strinjajo, da je Rutte s to napovedjo pokazal, da misli resno in namerava to tudi doseči.
Prav tako ni presenečenje, da se pritisk stopnjuje hkrati s Trumpovo vrnitvijo na oblast, saj je ameriški predsednik že v svojem prvem mandatu poudarjal, da ZDA ne bodo več financirale evropske varnosti in da mora stara celina za svojo obrambo poskrbeti sama. Ameriški izdatki so približno dvakrat večji od izdatkov evropskih članic zavezništva.
Meje 2 odstotkov BDP za obrambne izdatke ne dosega vsaj 8 od 32 članic. ZDA za obrambo namenjajo 3,4 odstotka BDP, Trump pa zdaj poziva, da bi morale vse članice izdatke dvigniti na 5 odstotkov. Temu je še najbližje Poljska, ki je že presegla 4 odstotke in delež še naprej hitro povečuje.
“To je torej prišlo kot trenutek streznitve, čeprav se je dolgo napovedoval. In očitno Evropa, kljub temu da smo že imeli takšne trenutke streznitve, še ni dojela, da so razmere resne,” za N1 pravi predstojnica katedre za obramboslovje na Fakulteti za družbene vede (FDV) v Ljubljani dr. Jelena Juvan.
Obrambna industrija “polno zasedena”
Vprašanje je sicer, koliko so Ruttejeve izjave politično usklajene s članicami, zlasti tistimi, ki ne dosegajo že sedanje meje 2 odstotkov BDP, pa poudarja obramboslovec in nekdanji evropski poslanec dr. Klemen Grošelj. “Če bi mejo dvignili na 3 odstotke, bi se tudi pokazalo, da tega denarja v Evropi sploh ni mogoče porabiti,” ocenjuje.
Vojaško-obrambna industrija v Evropi je namreč “polno zasedena”, dobavni roki so za mnoge države postali nesprejemljivi, zato denimo Poljska, ki ogromno vlaga v svoje oborožene sile, pomemben del opreme kupuje tako v ZDA kot v Južni Koreji, del pa razvija tudi sama.
Tukaj Grošelj vidi tudi ambicije Donalda Trumpa, da bi se v ameriško vojaško industrijo prelilo več evropskega denarja. Sploh če bi mu res uspelo končati vojno v Ukrajini, kot napoveduje. “Potem bi ta industrija delala za potrebe evropskih članic Nata, pa tudi za ZDA, da zmanjšajo deficit, ki ga imajo v odnosu do Evrope.”
Slovenija je bila pri obrambnih izdatkih še leta 2017 pod 1 odstotkom BDP, do lani pa je delež narasel na 1,35, kar predstavlja dobrih 900 milijonov evrov. Mejo 2 odstotkov naj bi v skladu s strateškimi dokumenti ministrstva za obrambo (Mors) dosegli do leta 2030.
Letos naj bi za obrambo namenili več kot 1,2 milijarde evrov (1,53 odstotka BDP), v letu 2026 pa več kot 1,3 milijarde evrov (1,60 odstotka BDP).
Sajovic: “Ne prehitevajmo”
Obrambni minister Borut Sajovic je ta teden v pogovoru za STA dejal, da od Slovenije v tem času nihče ni zahteval, da bi pospešila dviganje obrambnih izdatkov: “Ne prehitevajmo. Je pa jasno, da je treba, če je varnost na prepihu, vanjo tudi več vlagati.” Podobno je povedal tudi odhajajoči državni sekretar na Morsu Damir Črnčec, ki je poudaril, da je ključno izpolnjevanje trenutnih zavez Natu.
Po besedah naših virov v slovenski vladi za zdaj ni nobenih pogovorov o tem, da bi Slovenija spreminjala načrtovano dinamiko povečevanja obrambnih izdatkov. Zagotovo bi temu ostro nasprotovala Levica, ki pogosto ne podpira sklepov o nakupih Morsa, v svojem programu pa imajo tudi izstop iz Nata.
Klemen Grošelj meni, da bi morali v Sloveniji mejo 2 odstotkov doseči že v dveh ali treh letih, kar bi torej morala storiti prihodnja vlada. Prav tako ocenjuje, da bi morali vojaško opremo kupovati bolj premišljeno.
“Učili bi se lahko od Hrvaške”
“Razdeliti kolač med strateške partnerje. Z drugimi besedami, določen del vojaške opreme bi bilo gotovo treba kupiti v ZDA. To, da smo jih pri nekaterih projektih že avtomatsko izključili, ni bila modra poteza,” je dejal in pripomnil, da bi se lahko tega učili od Hrvaške.
Omenil je tudi možnost skupnih nakupov z drugimi članicami, z vsem tem pa bi si lahko Slovenija pridobila večje razumevanje pri ključnih partnerjih.
Ob dejstvu, da vlada ne razmišlja o še hitrejšem povečevanju obrambnih izdatkov, pa je treba po besedah Jelene Juvan upoštevati, s kakšno težavo je Slovenija prišla že do trenutne dinamike rasti obrambnega proračuna. Prav tako bi bilo treba za dodatne dvige spremeniti temeljne strateške dokumente in se tudi vprašati, kaj bi sploh še potrebovali.
V vladi pogosto omenjajo tako imenovano dvojno rabo zmogljivosti, torej tako za vojaške kot civilne namene. Tipičen primer je pomoč ob velikih naravnih nesrečah, torej sistem zaščite in reševanja, a po navedbah predstojnice katedre za obramboslovje dvojna raba ni možna povsod.
Temeljni namen vojske namreč ostaja jasen: da se uporabi ob morebitnem vojaškem spopadu. Slovenski politiki pa so že od nekdaj pri nakupih “zelo radi poskušali predstavljati dvojno rabo, da bi bilo to bolj sprejemljivo za civilno javnost”.
Po mnenju obeh sogovornikov pa je ključno vprašanje kadrov. “V celotni zgodbi opremljanja Slovenske vojske se pozablja na ljudi, torej kdo bo uporabljal vse te nove oborožitvene sisteme, ki jih kupujemo oziroma posodabljamo,” opozarja obramboslovka Juvan. Enote so namreč kadrovsko podhranjene in niso popolnjene. “Če bomo padli, bomo padli na najšibkejši točki, to je človeški dejavnik, ki ga ne moremo nadomestiti z nakupom novega orožja,” še dodaja.
Grošelj se strinja, da to velja za vse zahodne vojske, tudi ZDA težko popolnjujejo svoje sile. So se pa zaradi vojne v Ukrajini zaloge po celotnem zavezništvu izpraznile, zato bi bil lahko del sredstev iz vseh teh napovedanih dvigov obrambnih izdatkov namenjen obnovitvi zalog. A trenutno je pomemben del globalne proizvodnje streliv še vedno usmerjen proti Ukrajini, proizvodne zmogljivosti v Evropi pa so zelo omejene.
Zaveze znotraj Nata sicer za razliko od tistih v EU niso pravno zavezujoče. Držav, ki se jih ne držijo, tako nihče ne more kaznovati. “Se je pa treba zavedati, da glede na trenutne varnostne razmere na evropski celini in varnostne razmere, kot se nakazujejo za naslednjih nekaj let ali desetletij, morajo države vlagati v obrambo zaradi lastne varnosti in ne zato, ker je tako rekel Rutte ali kdo drug,” še poudarja Jelena Juvan s FDV.
Kaja Kallas: “Šibkost vabi agresorja”
V Bruslju je denimo v zadnjih dneh završalo, ko je visoka zunanjepolitična predstavnica EU Kaja Kallas govorila o informacijah obveščevalnih služb, ki naj bi nakazovale možnost ruskega napada na EU že v roku treh do petih let.
Poznavalci, s katerimi smo govorili, pravijo, da takšnih obveščevalnih podatkov ni, se pa strinjajo z njeno oceno, da “šibkost vabi agresorja”.
Tudi Klemen Grošelj je ob njenih besedah spomnil na informacije o orožju za množično uničevanje v Iraku, ki ga ni bilo. S pomočjo določenih kazalcev je sicer mogoče oceniti, kdaj bi lahko Rusija dosegla točko, “ko bi lahko šla v neko vojaško avanturo”. A to je treba gledati celovito in upoštevati gospodarske, vojaškoindustrijske, tudi demografske kazalce.
Rusija namreč ni ravno mlada družba, naravni prirast je negativen, dodaja Grošelj in opozarja, da ima predsednik Vladimir Putin že s trenutno vojaško operacijo velike težave.
Za povzročanje velike škode Evropi Rusija ne potrebuje neposrednega vojaškega delovanja, saj so tudi druga sredstva, ki jih že uporablja in so učinkovita – tako imenovano hibridno delovanje, pravi Jelena Juvan. Takšne izjave visoke predstavnice EU pa vidi predvsem kot krepitev odvračalne drže, kar tudi Nato počne že od začetka ruske agresije pred tremi leti.
Oba pa sta opozorila še na to, da je Kaja Kallas Estonka. Prav baltske države in Poljska so namreč zaradi bližine Rusije najbolj glasne v zahtevah po krepitvi obrambnih proračunov in pri opozarjanju na nevarnost morebitne ruske agresije. S tem imajo baltske države zgodovinske izkušnje, ob morebitni eskalaciji pa so po besedah Jelene Juvan najbolj ogrožene, “v nasprotju s Poljsko, ki je bistveno večja, močnejša in bogatejša”.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje