Trump udaril po zaveznicah Pekinga: zakaj Kitajska ne brani svojih partnerjev?

Ameriški predsednik Donald Trump je v hitrem zaporedju odstranil dva najtesnejša zaveznika Pekinga, venezuelskega predsednika Nicolása Madura in iranskega vrhovnega voditelja ajatolo Alija Hameneja.

Prvi je po obsežni in skrbno načrtovani januarski vojaški operaciji v priporu v New Yorku, kjer ga med drugim bremenijo obtožbe sodelovanja v zaroti za tihotapljenje mamil v ZDA. Drugega so ubili v soboto med ameriško-izraelskimi napadi v središču Teherana.

Po dogodkih je Kitajska odreagirala z ogorčenjem. Obsodila je zajetje in umor voditelja suverene države ter domnevni ameriški poskus spremembe režima, hkrati pa je Iranu namenila izraze podpore. Toda Peking bistveno več od tega ni storil, je zgolj opazoval, kako njegov geopolitični tekmec spreminja pravila igre.

Kot piše CNN, kitajski voditelj Ši Džinping na to gleda predvsem kot na trezni politični pragmatizem. Iran je navsezadnje nižje na seznamu njegovih prioritet, med katerimi je tudi ohranjanje stabilnih odnosov z Združenimi državami – še posebej v luči bližajočega se srečanja s Trumpom v Pekingu pozneje ta mesec.

"Kitajska je zaveznik za lepe dni. Veliko besed, malo pripravljenosti na tveganje," je pojasnil Craig Singleton, direktor programa za Kitajsko pri washingtonskem mislišču Foundation for Defense of Democracies. "Peking bo svoje povedal na zasedanju Združenih narodov, vendar se bo izognil vsakršni resnejši podpori Teheranu."

Čeprav je Peking največji kupec iranske nafte, je strateški pomen Irana za Kitajsko precej manjši, kot bi mnogi sklepali. Vojaško sodelovanje med državama ostaja omejeno, obseg trgovine in naložb pa občutno zaostaja za tistim, ki ga ima Kitajska z več državami Perzijskega zaliva, saj si Peking prizadeva ohranjati uravnotežene odnose po vsem Bližnjem vzhodu.

"Kitajska ne vidi nobene koristi v zaostrovanju napetosti z ZDA zaradi Irana. Še vedno daje večji pomen ohranjanju trgovinskega premirja in splošni stabilnosti dvostranskih odnosov, zato ne želi ogroziti pozitivnega zagona, ki ga je v zadnjem letu vzpostavila z administracijo Donalda Trumpa," pa je poudaril William Yang, višji analitik pri bruseljskem mislišču International Crisis Group.

Pekinški izračuni

Kitajska je že dolgo najpomembnejši vir diplomatske in gospodarske podpore Iranu. Poleg tega, da odkupuje večino iranskega izvoza nafte, je Peking obsodil, kar sam označuje za "enostranske" ameriške sankcije proti Iranu in podprl vztrajanje Teherana, da je njegov jedrski program miroljubne narave.

V zadnjih letih je Kitajska okrepila mednarodni položaj Irana, saj ga je vključila v organizacije, ki jih podpira Peking, kot sta skupina največjih gospodarstev v vzponu (Brics) in Šanghajska organizacija za sodelovanje, s čimer je Teheranu razširila diplomatski prostor v času zahodne izolacije.

Kitajska podjetja so Iranu dobavljala tudi kemikalije, uporabljene v njegovem raketnem programu, ter pomagala pri vzpostavljanju domače infrastrukture za nadzor, je poročal CNN. Peking ob tem vztraja, da njegova trgovina z Iranom poteka v skladu z mednarodnim pravom.

Kitajska se sicer dosledno izogiba neposrednemu vpletanju v konflikte svojih partneric in kaže malo pripravljenosti, da bi se v varnostna vprašanja na Bližnjem vzhodu vključevala dlje od zaščite lastnih interesov. Ta zadržanost se je pokazala tudi med lanskim iranskim konfliktom z Izraelom in poznejšimi ameriškimi zračnimi napadi, ko je Kitajska prav tako ostala predvsem pri retorični podpori.

"Kitajska se že dolgo izogiba temu, da bi se državam globalnega juga predstavljala kot varnostni garant, saj ameriški vojaški posegi v Afganistanu in Iraku veljajo za svarilna primera, ki Peking odvračata od takšnih ambicij," je pojasnil Yang.

Odnosi Pekinga z Iranom krepijo njegovo energetsko varnost in vpliv v regiji, hkrati pa si Kitajska pri doseganju ravnovesja na Bližnjem vzhodu poskuša pridobiti tudi druge zaveznice, kot je Savdska Arabija, ki velja za iransko tekmico.

V Washingtonu pa medtem narašča zaskrbljenost zaradi vse tesnejših vezi med Kitajsko, Iranom, Rusijo in Severno Korejo. Voditelji vseh štirih držav so se lani septembra zbrali v Pekingu na veliki vojaški paradi, kjer so z nepričakovano demonstracijo enotnosti poslali politično sporočilo svetu. Kitajska, Rusija in Iran so v zadnjih letih prav tako izvedli več skupnih vojaških vaj.

"Iran je že dolgo partner Ljudske republike Kitajske, vendar je geografsko oddaljen in za Peking ni eksistencialnega – morda niti zares ključnega – pomena," je dejal Ja Ian Chong, politolog z Nacionalne univerze v Singapurju. Vendar omejena podpora, ki jo je Peking Iranu namenil ob dveh večjih vojaških napadih v zadnjem letu, sproža vprašanja o njegovi zanesljivosti kot partnerja v kriznih časih.

"Druge države, ki s Kitajsko na varnostnem področju že sodelujejo ali bi sodelovanje želele vzpostaviti, pa se lahko upravičeno vprašajo, ali jih bo Peking zapustil. Še posebej, če so od Kitajske geografsko oddaljene, kot sta Iran in Venezuela," je dejal. Analitiki se ob tem strinjajo, da bo Teheran, ne glede na to, kdo bo nasledil Hameneja, najverjetneje ohranil tesne vezi s Kitajsko.

Dogajanje v Iranu Kitajski prinaša tudi več strukturnih priložnosti, meni Džu Džaoj, direktor Inštituta za Bližnji vzhod na poslovni šoli HSBC pekinške univerze. "Globoka vpletenost ZDA v vojaški konflikt na Bližnjem vzhodu neizogibno preusmerja njihove strateške vire in pozornost, kar omejuje njihovo zmožnost, da bi ohranjale pritisk na Kitajsko v indopacifiški regiji," je Džu zapisal v ponedeljkovem članku, objavljenem na spletu.

Dolgotrajna vojaška kampanja proti Iranu bi lahko izčrpala tudi ameriške zaloge orožja. Peking je namreč prepovedal izvoz redkih zemelj za vojaško uporabo, kar bi lahko Washingtonu otežilo obnavljanje teh zalog. Ti elementi so ključni za širok spekter oborožitvenih sistemov, od raket do lovskih letal.

Kratkoročni šoki

Kljub temu so kratkoročne motnje za Kitajsko – zlasti na energetskem področju – neizogibne. Skoraj ves iranski izvoz surove nafte konča na Kitajskem in predstavlja približno 13 odstotkov njenega pomorskega uvoza surove nafte, kažejo podatki analitičnega podjetja Kpler.

Energetska trgovina med državama temelji na mreži plovil, ki iransko nafto, pogosto prek posredniških držav, dobavljajo manjšim neodvisnim rafinerijam na kitajski obali, pravijo analitiki. Takšna praksa omogoča, da predelava nafte ostaja ločena od kitajskih državnih podjetij, ki bi bila sicer bolj izpostavljena ameriškim sankcijam.

Te tako imenovane čajne rafinerije so znane po tem, da sodelujejo s "floto tankerjev v senci", ki z različnimi prikrivanimi taktikami tihotapijo sankcionirano blago. Trumpova administracija je od lani, ko je okrepila pritisk na Iran, pod sankcije uvrstila več akterjev, domnevno vpletenih tako v prevoz kot v predelavo nafte.

Kljub precejšnjemu uvozu iranske nafte analitiki menijo, da bi moral biti kratkoročni vpliv obvladljiv, saj je Kitajska v zadnjih letih diverzificirala svoje vire oskrbe z nafto. Richard Jones, analitik za surovo nafto pri podjetju Energy Aspects, je za CNN povedal, da je Iran od sredine februarja povečal izvoz, zasebne rafinerije pa imajo še vedno dostop do iranskih tankerjev z nafto. Poleg tega bi lahko po njegovih besedah povečale tudi uvoz ruske surove nafte.

Večji glavobol za Peking bi lahko predstavljal predvsem širši konflikt v regiji in morebitne večje motnje v Hormuški ožini, ki velja za ključno pomorsko potza prevoz nafte iz držav, kot sta Savdska Arabija in Kuvajt. Nafta iz te regije namreč pokriva približno tretjino kitajskega skupnega povpraševanja in več kot polovico njenega pomorskega uvoza, pri čemer velik del teh pošiljk potuje prav skozi to ožino, kažejo podatki podjetja Kpler.

Iran nadzoruje severno stran ožine, svetovalec poveljnika Iranske revolucionarne garde pa je v ponedeljek zagrozil, da bodo vsako ladjo, ki bo poskušala pluti skozi ožino, "zažgali". Promet skozi to pomorsko pot se je že pred to izjavo zaradi varnostnih skrbi praktično ustavil, potem ko so bili konec tedna v regiji tarča napadov tudi naftni tankerji.

Mao Ning, tiskovna predstavnica kitajskega zunanjega ministrstva, je poudarila pomen ožine za svetovno trgovino in pozvala k takojšnji prekinitvi ognja. "Ohranjanje varnosti in stabilnosti v tej regiji je v skupnem interesu mednarodne skupnosti," je dejala na torkovi novinarski konferenci. Toda dolgoletno kopičenje zalog bi lahko Kitajsko zaščitilo pred takojšnjimi motnjami v dobavi.

Po podatkih podjetja Kpler ima država trenutno približno 1,2 milijarde sodov kopenskih zalog surove nafte, kar ustreza približno 115 dnem njenega pomorskega uvoza.

Alternativa ZDA

Kitajska bo ameriško vojaško posredovanje v Iranu verjetno izkoristila za okrepitev svojega sporočila, še zlasti državam globalnega juga, da Washington deluje kot hegemonistična sila, medtem ko se Peking predstavlja kot zagovornik nevmešavanja. Nekateri kitajski analitiki ob tem menijo, da je prav odsotnost varnostnih jamstev partnerjem preračunljiv pristop Pekinga, ki ga razlikuje od ZDA.

"To daje Kitajski večjo prožnost, zmanjšuje tveganje strateške preobremenitve in jo obvaruje stroškov, ki spremljajo zagotavljanje varnosti zaveznikom," je pojasnil Zichen Wang, namestnik generalnega sekretarja pri pekinškem nevladnem think-tanku Center for China and Globalization.

"Hkrati pa to omejuje sposobnost Pekinga, da vpliva na trde varnostne izide, ko kriza preraste v nasilje," je dodal in opozoril, da bi lahko kitajska neodzivnost dodatno opogumila Trumpove tvegane poteze.

**Avtorja: John Liu in Simone McCarthy/CNN

N1 PODKAST S SUZANO LOVEC: Slovensko volilno vprašanje za milijon dolarjev