Menu Item
Ob kopici odmevnih in kontroverznih predlogov za najožje sodelavce je Donald Trump pri izbiri ključnih dveh zunanjepolitičnih sodelavcev ubral bolj konvencionalno pot. Za državnega sekretarja je predlagal Marca Rubia, za svetovalca za nacionalno varnost pa Mika Waltza. Zakaj lahko njuna izbira evropske in druge zaveznike ZDA navda z vsaj nekaj več optimizma?
Novoizvoljeni predsednik ZDA Donald Trump je pri sestavljanju svoje ekipe vse prej kot konvencionalen. Glavni kriterij pri doslej izbranih kandidatih za sekretarje, svetovalce in šefe vladnih agencij je bila absolutna zvestoba novemu predsedniku. Tako so se na nekaterih položajih znašli ljudje s pomanjkljivimi izkušnjami in vse prej kot blestečo preteklostjo.
Trump je kljub pomanjkanju konkretnih izkušenj s področja obrambe za obrambnega sekretarja predlagal Peta Hegsetha, za zdravstvenega ministra je predlagal anticepilca in teoretika zarot Roberta F. Kennedyja mlajšega, za pravosodnega ministra pa izbral Matta Gaetza, kljub obtožbam spolne zlorabe in trgovine z ljudmi za spolno izkoriščanje.
Na področju zunanje politike in mednarodnih odnosov pa je Trumpova izbira precej bolj konvencionalna. Prvak republikanske stranke je v sredo za državnega sekretarja predlagal senatorja Marca Rubia, že nekaj dni pred tem pa je upokojenega častnika in poslanca v kongresu Mika Waltza predlagal za svetovalca za nacionalno varnost. Izbira omenjenih kandidatov je razlog za trohico več optimizma med zavezniki ZDA, ki se po Trumpovi izvolitvi pripravljajo na zelo nepredvidljivo obdobje.
Kot piše Associated Press, sta oba kandidata precej običajna konservativca z izkušnjami v zunanji politiki, ki sta se s Trumpom razhajala glede odnosa do Rusije, Nata in nekaterih drugih vprašanj. Sta pa oba pokazala pripravljenost, da svoja zunanjepolitična stališča uskladita z bolj izolacionističnim pristopom in maksimo “Najprej Amerika”, ki jo zagovarja novi republikanski predsednik.
To se je najbolj pokazalo pri odnosu do Ukrajine. Kot piše AP sta Waltz in Rubio na začetku vojne na vzhodu Evrope podpirala Ukrajino in tako tudi glasovala v kongresu. Kandidat za državnega sekretarja Rubio se je približal Trumpovemu stališču, da je treba vojno končati. “Želimo, da se ta konflikt konča, bo pa to zahtevalo nekaj zelo težkih odločitev,” je po pisanju BBC dejal v začetku novembra. Ukrajincem in njihovemu odporu je sicer priznal “neverjeten pogum in moč”, a hkrati opozoril, da ZDA financirajo pozicijsko vojno, ki “jo je treba pripeljati do konca”.
Kandidat za svetovalca za nacionalno varnost Waltz je medtem podpiral Zahodno podporo Ukrajini, Kot je dejal, bi neukrepanje spodbudilo nove ruske agresije v Evropi, kar bi zahtevalo vpletenost ameriških vojakov. Vendar je, kot piše AP, v isti sapi izpostavljal, da morajo evropske države k obrambi Ukrajine prispevati toliko kot ZDA.
Predvidljivost, zavezanost Natu in oster nastop proti Kitajski
Zakaj je torej predlog Rubia za državnega sekretarja sploh lahko dobra novica za Evropo in druge ameriške zaveznike? Kot je še pred najavo Trumpovega predloga za N1 ocenil nekdanji slovenski veleposlanik v ZDA in diplomat Roman Kirn, je Rubio predvidljiv in sposoben samokontrole. “V zunanji politiki je predvidljivost ena glavnih vrlin delovanja,” je dejal in dodal, da bi njegovo imenovanje ublažilo strahove zaveznic.
Pri AP v analizi še izpostavljajo Rubievo zavezanost Natu, do katerega je Donald Trump pogosto kritičen. Skupaj z demokratskim senatorjem Timom Kainom je kandidat za državnega sekretarja skozi senat spravil zakon, ki prepoveduje kateremu koli predsedniku umik ZDA iz Nata brez odobritve senata ali posebnega kongresnega akta.
Poleg tega sta tako Rubio kot Waltz precej bolj ostra do ameriških nasprotnic, predvsem do Kitajske. Oba imata do nje izjemno trd in kritičen odnos. “Kitajska je največji, najnaprednejši nasprotnik, s katerim so se ZDA kdaj soočile,” je Marco Rubio zapisal v septembrskem komentarju za Washington Post. Zagovarja bolj konfrontacijski pristop do Kitajske, ima izrazito protikomunistično držo in je glasen zagovornik neodvisnega Tajvana. Po pisanju AP so ga na Kitajskem leta 2020 zaradi podpore manjšinske skupnosti Ujgurov in aktivistov v Hongkongu uvrstili na črni seznam in mu prepovedali vstop v državo.
Na zatiranje Ujgurov in aktivistov v Hongkongu je opozarjal tudi kandidat za svetovalca za nacionalno varnost Mike Waltz, ki je leta 2021 pripravil predlog, da bi ZDA bojkotirale zimske olimpijske igre v Pekingu. V začetku novembra je v mnenjskem prispevku za Economist zapisal, da je “neuspeh administracije Joeja Bidna pri končanju konfliktov v Evropi in na Bližnjem vzhodu koristil Kitajski”.
Preobrata pa ne gre pričakovati v odnosu ZDA do Irana, Izraela in Palestine. Rubio je v izjavah nasprotoval premirju v Gazi ter podprl izraelski načrt o popolnem uničenju Hamasa in boj proti Hezbolahu v Libanonu. Iran je po pisanju BBC razglasil za teroristični režim, po enem od raketnih napadov na Izrael pa je tamkajšnji vrh pozval k močnemu odgovoru.
Da politika ZDA na Bližnjem vzhodu ne bo dosti drugačna, priča tudi Trumpova izbira nekaterih drugih sodelavcev. Za posebnega odposlanca za Bližnji vzhod je predlagal nepremičninskega vlagatelja in prijatelja z igrišča za golf Stevena Witkoffa, za veleposlanika v Izraelu pa nekdanjega guvernerja Arkansasa Mika Huckabeeja. Ta je v preteklosti izjavil, da Palestinci ne obstajajo in da so samo politično orožje za odvzemanje izraelskega ozemlja.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje