Menu Item
Nekateri begunci iz Ukrajine že prihajajo v madžarsko prestolnico. V Budimpešti sta novinarka N1 Katja Miklavčič in snemalec Denis Sadiković obiskala železniško postajo Nyugati, končno destinacijo vlakov, ki svojo pot začnejo na vzhodu Madžarske oziroma blizu meje z Ukrajino. Tam prišleke s hrano ter toplo besedo in nasvetom pričakajo prostovoljci. Med njimi je tudi Denis, 19-letni Ukrajinec, ki v Budimpešti študira in dela. Prostovoljce sprejema od jutranjih ur do poznega večera; za to, kar se dogaja v njegovi domovini, pa komaj najde besede. "Grozno je," pravi in pove, da je vse, kar si želi, mir. Pogovarjali smo se tudi s 43-letno Oksano, ki se bo vrnila v Kijev takoj, ko bo to možno. Med drugim nam pove, da Ukrajina od četrtka živi v stanju šoka in da si pred tem niso predstavljali, da je ruski napad dejansko mogoč.
Dostavljavci hrane, za katere se zdi, da po široki kolesarki stezi tekmujejo, kdo bo hitrejši. Mlad par, ki se poljublja – tam, na pločniku, kot da vrvež na ulici ne obstaja. Pa potniki, ki se v hotelski avli in na pločnikih spotikajo ob svoje kovčke. Lep, že skoraj pomladni dan je v Budimpešti. A ne za vse.
Na železniški postaji Nyugati blizu strogega središča madžarske prestolnice je vse prej kot navaden dan. Tam je skupina prostovoljcev. Zelena barva majic in čepic, ki jih loči od drugih mimoidočih, in hrana, s katero so obkroženi, jasno sporočata, zakaj so tam – tudi v Budimpešto že prihajajo begunci iz Ukrajine. Ko prispe vlak z vzhoda države, zelene majice nemudoma odhitijo do njega. S prigrizki, toplo besedo in praktičnim nasvetom prišlekom skušajo zagotoviti, karkoli pač potrebujejo.
Nekateri Ukrajinci, ki prispejo v madžarsko prestolnico, imajo tukaj sorodnike, ki poskrbijo zanje. Drugi, povedo prostovoljci, potrebujejo pomoč – z iskanjem namestitve, recimo, ali javnega transporta. Dekle in fant, ki smo ju ujeli, ko sta se izkrcala z vlaka, sta zavrnila pogovor. “Tako sva utrujena, dolgo sva potovala,” pove vidno bledo dekle, ki oči komaj še drži odprte. Premolkne, nato doda: “Ampak, ali veste za kak hotel?”
***
Med tistimi, ki so danes prispeli v Budimpešto, je 43-letna Oksana. Njena zgodba, oceni, ni tako tragična. Ko se je začela vojna, je bila s prijatelji na počitnicah na Madžarskem. Si pa želi domov, v Kijev, a tja ne more. “Nemogoče se je vrniti domov. Uničene so ceste, uničeni so mostovi. A želim si domov, Kijev je naš dom,” ponovi. V Ukrajini ima prijatelje in družino. Tudi mamo, ki je zelo bolna, raka v napredni fazi ima, a zaradi vojnega stanja nima zagotovljene zdravstvene oskrbe, ki jo potrebuje.
“V vojni umirajo tudi otroci,” pripoveduje. “V soboto je v Kijevu umrla deklica, ki je obiskovala četrti razred. Umrli so tudi njeni starši. Njihov avto je zadela raketa.” O tem, kaj se dogaja v domovini, Oksana redno prejema s(poročila). Prav tako je Ukrajinka, ki pravi, da se bo vrnila v Kijev takoj, ko bo to mogoče, kritična do sporočil, ki prihajajo iz mednarodne skupnosti. “Ne zanima nas, da vam je žal za to, kar se dogaja. Ne zanimajo nas molitve,” pove. Doda, da potrebujejo prave sankcije zoper Rusijo in podporo v obliki orožja.
Oksana, artikulirana in na prvi vtis odločna ženska, meni, da se Rusija ne bo ustavila pri Ukrajini. “Zdaj živite v mirnih državah. Tudi če bi nam v Kijevu povedali, da bo mesto napadeno, nihče ne bi verjel, da je možno. A postane možno, in to v trenutku,” pove. Bombe začnejo padati, ljudje so prestrašeni, ljudje umirajo. Nekatere vasi so uničene, sploh na severu, doda. “Živimo v šoku,” poudari.
Oksana sicer še ni edina, ki je bila v tujini, ko so se razplamteli oboroženi spopadi. 47-letna Tanja je prav tako v teh dneh dopustovala na tujem, a se zdaj namerava vrniti v domači Lvov na zahodu Ukrajine. “Tam imam družino,” je jasna.
Tudi Denis, 19-letni prostovoljec, ki na železniški postaji Nyugati sprejema begunce, se bo vrnil domov v Odeso, če se bo treba boriti. V vojski so namreč že skoraj vsi člani njegove ukrajinske nogometne ekipe. Denis je na sploh zelo razočaran, podobno kot drugi Ukrajinci, ki jih sprejme v Budimpešti. Za to, kar se dogaja, težko najde besede. Zdi se mu strašno.
Denis, ki je na Madžarsko prispel pred poldrugim letom in tukaj študira, je nepogrešljivi del ekipe prostovoljcev. Z lahkoto preklaplja med jeziki, volje mu ne zmanjka, čeprav je na železniški postaji od jutra in bo ostal do poznega večera, dokler z vzhoda Madžarske ne pripelje zadnji vlak. Tudi jezen je, ko vidi, da po hrano, namenjeno beguncem, prihajajo naključni prebivalci prestolnice. “To ni prav,” pravi.
Glavnina beguncev iz Ukrajine, ki so se zatekli na Madžarsko, je (za zdaj) na vzhodu države, blizu madžarsko-ukrajinske meje. V tamkajšnjih zavetiščih zanje skrbi tudi madžarski Rdeči križ. A koliko jih je in ali bodo pripotovali v Budimpešto, naši sogovorniki ne vedo. Pričakujejo pa, da jih bo prispelo vse več. Tudi zato, ker je madžarska vlada vsem Ukrajincem omogočila brezplačno uporabo javnega potniškega prometa.
Prebivalci Madžarske so zares pripravljeni pomagati, na železniški postaji povesta mladi prostovoljki Anges in Zsofia. Pokažeta nam strani na Facebooku, kjer Madžari beguncem ponujajo prevoz in namestitev. Javno je denimo dostopna preglednica, kamor ljudje vpisujejo možnosti namestitve. “Te skupine so neverjetne. Na prošnje za pomoč se odziva zares veliko ljudi,” opiše Agnes. Zdi se iskreno olajšana, da so ljudje pripravljeni nesebično stopiti skupaj v tako težkem času.
