Umrl igralec Žarko Laušević, čigar "usoda je podobna antični tragediji"

Foto: Zoran Ločarević/nova.rs

Po težki bolezni je umrl eden največjih jugoslovanskih igralcev Žarko Laušević. Življenje se mu je obrnilo na glavo na vrhuncu njegove slave, ko je moral v zapor. Igralec, čigar usoda spominja na antično tragedijo, je "odšel, ko so se njegova krila šele razpirala," je za BBC njegovo smrt komentiral srbski igralec Vojislav Voja Brajović.

V 64. letu starosti je v Beogradu po kratki, a težki bolezni umrl v Cetinju rojeni Žarko Laušević, ki je veljal za eno najvidnejših igralskih imen v 80. letih minulega stoletja v takratnem jugoslovanskem prostoru. Njegovo igralsko kariero je leta 1993 zasenčil umor, zaradi katerega je moral v zapor.

Zaslovel je že kmalu po diplomi iz igre na Fakulteti dramskih umetnosti v Beogradu leta 1982 in pridružitvi k Jugoslovanskemu dramskemu gledališču, in sicer z vlogo kriminalca v kultni srbski televizijski seriji Sivi dom, ter vlogami v filmih, kot so Šmeker (1986), Zgodilo se je na današnji dan (1987), Bratje po materi (1988), Boj in Kosovo (1989), Povej mi, zakaj si me zapustil (1993) in Bolje kot bežati (1993), našteva srbska tiskovna agencija Tanjug.

Za svoje delo je prejel številne nagrade, med njimi leta 1987 puljsko zlato areno za vlogo partizanskega poročnika v filmu Oficir z vrtnico ter na festivalu Sterijino pozorje nagrado za naslovno vlogo v predstavi Sveti Sava (1990).

”Leto mine, dan nikoli”

Leta 1993 je Laušević pred neko kavarno v Podgorici v samoobrambi ubil dva izmed skupine huliganov, tretjega pa hudo poškodoval, za kar je bil obsojen na 13 let zapora, nato pa so mu kazen zmanjšali na štiri leta. Leta 1999 se je preselil v Združene države Amerike, leta 2001 pa je bil z odločitvijo vrhovnega sodišča znova obsojen na 13 let zapora, vendar ga je deset let pozneje takratni predsednik Srbije Boris Tadić pomilostil.

Po izpustitvi iz srbskega zapora je odšel v Ameriko, kjer je preživel več kot deset let, in napisal več knjig o svoji izkušnji iz zapora, poroča srbski BBC.

Vse to dogajanje in doživljanje skozi neusmiljeno izkušnjo zapora, zaznamovano s krivdo in krivico, je opisal v avtobiografskem delu Leto mine, dan nikoli, ki je leta 2013 oz. dve leti po izidu izvirnika v slovenskem prevodu Lili Potpara izšel pri založbi Modrijan. Knjiga je v državah bivše Jugoslavije zbudila veliko zanimanja tako med bralci kot kritiki, v Srbiji pa je postala celo najbolj prodajana knjiga zadnjih nekaj desetletij.

Ob izidu slovenskega prevoda knjige so v Slovenski kinoteki pripravili retrospektivo ter okroglo mizo, posvečeno avtorju, ki se mu je po besedah danes pokojnega režiserja Dušana Jovanovića vse zgodilo kot v filmu. “Njegova zaporniška usoda ima filmsko karakteristiko. Vse, kar se mu je kasneje zgodilo, se mu je zgodilo že na filmih. Ubil je človeka, emigriral je, izgubil je družino. Bil je del vsega tega, kar je prej na filmu kot problem prinašal pred jugoslovansko občinstvo,” je tedaj pojasnil Jovanović.

O njegovem življenju je srbska režiserka Branka Bešević Gajić posnela tudi dokumentarno-pripovedni film z naslovom Lauš.

Odzvali so se igralski kolegi: “Odšel je, ko so se njegova krila šele razpirala”

Za BBC je igralčevo smrt komentirala tudi srbska igralka Mirjana Karanović, ki ne bo “nikoli pozabila njegovega neustavljivega šarma, njegove duhovitosti, ki je bila melanholična in nekako neagresivna, tako nežna”.

“Dejstvo je, da je bil eden najpomembnejših umetnikov svoje generacije, pa tudi širše – eden redkih, po katerih se mlajše generacije zgledujejo, katerim je bil vzor,” je prav tako za BBC dejal igralec Vojislav Voja Brajović.
“Ne morem razumeti, da je odšel v letih, ko so se njegova krila šele razpirala in ko so ga pomembne vloge še čakale … Njegova usoda je na nek način podobna antični tragediji,” še pripomni.