Verska in etnična mavrica Irana, ki bi lahko vplivala na potek vojne

Iran je ogromna država z več kot 90 milijonov ljudi. Čeprav nanjo pogosto gledamo kot na monolit, je etnično precej raznolika država. To poudarja tudi docent na fakulteti za management Univerze na Primorskem dr. Primož Šterbenc, ki za N1 predstavi iransko demografsko sliko.

Največja etnična skupina so Perzijci, ki jih je v državi okoli 51 odstotkov. Sledijo Azeri, ki jih je okoli 24 odstotkov in jim je pripadal tudi pokojni vrhovni voditelj Ali Hamenej. Okoli 8 odstotkov prebivalcev je Mazandaranov, ki živijo južno od Kaspijskega jezera, okoli 7 odstotkov pa Kurdov, ki živijo na severozahodu države. Kake 3 odstotke predstavljajo Arabci z zahoda Irana, po 2 odstotka prebivalstva pa Baluči z jugovzhoda države, Luri in Turkmeni.

Pestra je tudi religijska podoba Irana. Kot pravi Fin Lucu Dražovič s Centra za bližnjevzhodne študije pri ljubljanski filozofski fakulteti, je sicer daleč najbolj razširjena religija v Iranu šiitski islam, ki ima po ocenah okoli 90 odstotkov pripadnikov.

Številko je treba po njegovih besedah jemati z nekaj rezerve, saj je veliko ljudi predvsem v velikih mestih precej sekulariziranih. Šiizem je v Iranu uradna religija, islamska republika pa po besedah Lucuja Dražoviča temelji na vladavini vrhovnega voditelja, strokovnjaka za islamsko pravo. Kot pravi, to sicer ni nekaj, kar bi šiitska tradicija sama po sebi vsebovala.

Iranska ustava versko svobodo dopušča tudi za judovstvo, krščanstvo in staro iransko religijo zoroastrizem. "Tudi druge religije niso prepovedane, ampak samo v primeru, da Iranci ne konvergirajo vanje," doda Lucu Dražovič. V parlamentu je za verske manjšine rezerviranih 5 mest, na katere si izvolijo poslance. Dve mesti sta za armenske kristjane, po eno pa za jude, zoroastre in asirce.

Največja judovska skupnost izven Izraela, ki je pomagala revolucionarjem

Zanimiv podatek, ki ga izpostavi sogovornik, je, da v Iranu živi okoli 20.000 Judov, ki predstavljajo najbolj številčno judovsko skupnost na Bližnjem vzhodu izven Izraela. Po islamski revoluciji leta 1979 se jih je sicer odselilo okoli 80.000. "Iranska judovska skupnost ima svojo zgodovinsko in kulturno tradicijo, v Iranu živi več kot 2.500 let. Iran dojemajo kot neko skupno domovino in so tudi zelo nacionalistični," pojasni Lucu Dražovič.

Kot pravi, imajo v Teheranu več sinagog, ki jih je bilo okoli leta 2010 celo več kot sunitskih mošej. Imajo tudi svoje šole, restavracije in bolnišnico. V teheranski judovski bolnišnici Sapir so med revolucijo celo zdravili ranjene revolucionarje, za kar se je iranskim Judom zahvalil takratni ajatola Ruholah Homeini.

"Islamska republika je kljub občasnim izbruhom antisemitizma vedno ločevala antisionizem in antisemitizem," pojasnjuje sogovornik. Tako je po uboju Hameneja tudi judovski poslanec v parlamentu izrazil sožalje.

Iranska država medtem sunitov, ki jim pripadajo predvsem Kurdi in Baluči, po besedah Fina Lucuja Dražoviča ne dojema kot manjšine, saj vse muslimane razume kot del ene religije. Kot pravi sogovornik, je sunitska vera predvsem pri Balučih eden od pomembnih identifikacijskih elementov. Tudi v političnem smislu, saj so politične organizacije v Balučistanu, ki nasprotujejo islamski republiki, v glavnem islamistične.

Vera nikoli ni bila glavno gonilo notranjih trenj

Medtem je v primeru Kurdov verska identiteta po sogovornikovih besedah precej manj pomembna, saj pri njih prevladuje etnična pripadnost. "Kurdi se počutijo zapostavljene predvsem v etničnem smislu z vsiljevanjem perzijščine kot uradnega jezika. V Balučistanu pa je občutek zapostavljenosti z verskega vidika bolj občuten," pravi Lucu Dražovič.

Sektaško nestrpnost med suniti in šiiti je v Iranu po njegovih besedah okrepila tudi iransko-iraška vojna, kjer je bil na eni strani iraški sunit Sadam Husein, na drugi pa šiitski voditelj ajatola Homeini.

Sogovornik s Centra za bližnjevzhodne študije pri tem poudarja, da verske pripadnosti v notranjih trenjih iranske družbe nikoli niso igrale tako pomembne vloge kot etnična trenja. "To ni specifična stvar, ki bi veljala po revoluciji leta 1979, ampak velja že od časa, ko se je začel Iran spreminjati v nacionalno državo," pojasni.

Primož Šterbenc kot najbolj nezadovoljne etnične skupine v Iranu izpostavlja sunitske Kurde, Baluče in Turkmene. "Te manjšine so najbolj potencialno secesionistične, ker so nezadovoljne zaradi dominacije Perzijcev in podrejene šiitom. Perzijci so tradicionalno dominantna skupina, vse druge pa se zato počutijo nadvladane," razlaga.

Po njegovih besedah gre predvsem za družbeno deprivilegiranost, ko so predstavniki manjšin v manjši meri prisotni v pomembnih institucijah. Šterbenc ob tem omeni tudi izraelske poskuse, da bi iz Azerbajdžana spodbudil azerski nacionalizem in iredentizem.

Kaj bodo storili Kurdi?

Mediji so v zadnjem obdobju večkrat poročali, da bi lahko ob boku ZDA in Izraela v vojno vstopili tudi iraški in iranski Kurdi. Šterbenc pojasnjuje, da so Kurdi zaradi svojega položaja pripravljeni sodelovati tudi s tistimi, ki so v arabskem svetu osovraženi.

Iraški in sirski Kurdi so v preteklosti sodelovali tudi z Izraelom in ZDA. Šterbenc izpostavi upor iraških Kurdov med letoma 1965 in 1975 ter kurdske napade med ameriškim napadom Iraka leta 2003. Zaradi takega sodelovanja pa se po sogovornikovih besedah krepi sumničavost do Kurdov, ki jih drugi vidijo kot kolaborante.

Kurdski borci Izraela in ZDA na terenu ne bi mogli povsem nadomestiti, ker niso dovolj vojaško močni, a Šterbenc njihovega upora ob sodelovanju z obveščevalnimi službami ne izključuje. "ZDA bi lahko na tak način na severozahodu Irana pripravile teren za morebitno operacijo svojih posebnih enot. To je mogoč scenarij," dodaja.

Ob tem pa opozarja, da so Kurdi zaradi preteklih izkušenj previdni glede morebitnih novih sodelovanj. Zunanje sile so namreč po posredovanju pogosto pozabile nanje. Šterbenc spomni na primer Sirije, kjer so se Kurdi z ZDA borili proti Islamski državi, sedaj pa so se morali podrediti novim sirskim oblastem.

Od prvih napadov se ugiba tudi o možnosti izbruha notranjih nemirov in državljanske vojne v Iranu. Po Šterbenčevih besedah je najverjetnejše, da bi državljanska vojna izbruhnila zaradi etničnih delitev. Kot možne upornike vidi predvsem Kurde in Baluče. Oboji imajo oborožene skupine.

"Z vsako žrtvijo se krepi iranski nacionalizem"

Do napetosti pa bi po sogovornikovih besedah lahko prišlo tudi ne glede na etnične delitve z uporom nekaterih družbenih slojev. Tradicionalno so z iransko oblastjo najbolj nezadovoljni srednji sloj in intelektualci, čeprav so januarske proteste začeli mali trgovci in obrtniki.

"To so bili tradicionalno podporniki islamske republike in so zelo sodelovali pri revoluciji. Zdi se, da so v zadnjem času zelo nezadovoljni, poleg srednjega razreda, intelektualcev, študentov in ženskih gibanj," doda. Razlogi za nezadovoljstvo so pri teh skupinah različni, a je po besedah Šterbenca najmočnejši faktor slaba ekonomska situacija v državi.

Ameriško-izraelski napadi naj bi po računici predsednika ZDA Donalda Trumpa ošibili iransko oblast in Irancem ponudili možnost, da z uporom dosežejo njen dokončni padec. Šterbenc opozarja, da vojaški napadi lahko dosežejo nasprotni učinek, saj se z vsako žrtvijo krepi iranski nacionalizem, ki homogenizira prebivalstvo.

Bolj, kot bi se napadi krepili, bolj se bodo ljudje strnili okoli obrambe države. "Zelo verjetno se tako revolucija ne bo zgodila, ampak se bodo ljudje strnili okoli režima. Iransko ljudstvo in Perzijci so zelo ponosni ljudje. Za seboj imajo starodavne imperije in civilizacijo," sklene Šterbenc.