Voditelji, ki jih je odnesla arabska pomlad: kakšna usoda jih je doletela?

V sredo je minilo 15 let od dogodka, ki ga mnogi vidijo kot iskro, ki je zanetila arabsko pomlad. 17 decembra 2010 se je tunizijski ulični prodajalec Mohamed Bouazizi protestno polil z bencinom in se zažgal po tem, ko ga je policija večkrat nadlegovala in mu zasegla voziček z zelenjavo.

Njegovo dejanje je po pisanju Al Džazire podžgalo proteste po vsej državi, v kateri so se milijoni ljudi soočili z naraščajočo brezposelnostjo, korupcijo in desetletji starega političnega sistema, ki ne dopušča veliko prostora za izražanje ali spremembe. Protesti so se iz Tunizije prelili v Egipt, Libijo, Jemen in Sirijo. Zanos se ni zaustavil le v teh državah, je pa tam protestniškemu gibanju uspelo strmoglaviti dolgoletne voditelje. Kakšna je bila njihova usoda?

Arabska pomlad se je začela v Tuniziji, kjer je poskrbela za padec dolgoletnega predsednika Zina El Abidina Ben Alija. Kot piše Al Džazira, se je na oblast zavihtel leta 1987, ko je kot premier tedanjega predsednika Habiba Bourguibo razglasil za nezmožnega opravljanja predsedniške funkcije. Ben Ali je na položaju v 23 letih zatrl vse morebitne izzivalce in utrdil svojo oblast, ki so jo varovale varnostne službe ter lojalna vladna stranka.

Po pisanju Al Džazire je sicer sprejel nekatere ukrepe, ki so poskrbeli za gospodarsko rast, a je bila Tunizija prežeta z vse hujšo korupcijo, neenakostjo ter medijsko cenzuro. Vse to je ljudi jezilo in po Bouazizijevem dejanju so izbruhnili protesti. Ti so trajali 28 dni, in tako je 14. januarja 2011 Ben Ali razpustil vlado, razglasil izredne razmere ter pobegnil v Savdsko Arabijo. Tam je septembra 2019 tudi umrl, star 83 let. V domovini so ga v odsotnosti obsodili na dosmrtni zapor, a Ben Ali ni odsedel niti dneva zaporne kazni.

Protesti so se iz Tunizije kmalu prelili v Egipt, kjer je bil na oblasti Hosni Mubarak. Na čelo države se je zavihtel leta 1981 po tem, ko je v atentatu umrl tedanji predsednik Anvar Sadat. Kot piše Al Džazira, si je Mubarak v 30-letnem mandatu oblast utrdil s politiko trde roke in izrednimi zakoni, ki so pritisnili na disidente in omejili politične svoboščine.

Protesti so se v Kairu začeli 25. januarja 2011 in čez 18 dni je Hosni Mubarak sporočil, da odstopa kot predsednik. Zaradi smrti nekaterih protestnikov so ga obsodili na dosmrtno zaporno kazen, a je vrhovno sodišče sodbo razveljavilo in odredilo ponovno sojenje. V vmesnem času je bil obsojen zaradi korupcije in šest let preživel v priporu. Kot piše Al Džazira, je večino kazni zaradi slabega zdravja in novih političnih sprememb v državi preživel izven zaporniške celice. Leta 2017 so ga oprostili in izpustili iz zapora. Hosni Mubarak je februarja 2020 umrl v Kairu v starosti 91 let.

Arabska pomlad se je širila in zajela tudi Jemen, kjer je bil od združitve severnega in južnega dela države leta 1990 na oblasti Ali Abdulah Saleh. Al Džazira politika, ki je bil že od leta 1978 predsednik Severnega Jemna, opisuje kot mojstra plemenskih in vojaških politik, ki jih je moral spretno uravnoteževati. Po izbruhu protestov leta 2011 je bil Saleh leto kasneje prisiljen odstopiti in podpisati prehodni sporazum. V zameno je dobil imuniteto pred sodnim pregonom.

Tu pa se njegova zgodba še ni končala. Po odstopu je sklenil zavezništvo s Hutijevci in donedavnim nasprotnikom leta 2014 pomagal zasesti prestolnico. A zavezništvo se ni obdržalo in leta 2017 je Saleh skušal doseči nov dogovor s koalicijo pod vodstvom Savdske Arabije, ki se je borila proti hutijevcem. Ti so mu obrat zamerili in ga v napadu ubili.

V spominu iz tega obdobja je marsikomu najbolj ostal upor v Libiji proti voditelju Moamerju Gadafiju. Ta je na oblast prišel z državnim udarom leta 1969, ko so v Libiji tudi odpravili monarhijo. Po poročanju Al Džazire je Gadafi zgradil zelo personaliziran in restriktiven sistem, prek katerega je nadzor ohranjal s strateško uporabo libijskih naftnih rezerv. Po obdobju mednarodne izolacije mu je uspelo obnoviti odnose z Zahodom.

Protesti v Libiji so izbruhnili 15. februarja 2011, ko so v Bengaziju aretirali odvetnika za človekove pravice. Gadafi je proteste nasilno zatrl in bolj ali manj mirne demonstracije so prerasle v oborožen upor ter državljansko vojno. Avgusta 2011 so uporniki ob pomoči Natovega bombardiranja zasedli prestolnico Tripoli in Gadafi se je umaknil v svoj domači kraj. Uporniki so ga tam zajeli in ga po 42 letih na oblasti 20. oktobra 2011 ubili.

Če so protesti in upori v drugih državah do strmoglavljenja voditeljev trajali nekaj tednov ali mesecev, je upor v Siriji proti Bašarju al Asadu trajal leta. Asad je leta 2000 na predsedniškem položaju nasledil očeta. Podedoval je centralizirano in močno nadzorovano vlado, piše Al Džazira. Protesti so se začeli v zanosu arabske pomladi, Asadov režim pa jih je brutalno zatrl.

Upor je prerasel v krvavo državljansko vojno, v katero so se vmešale tudi svetovne velesile. Tu je bilo tudi obdobje boja proti Islamski državi. Vojna je trajala skoraj 14 let, poleg ogromnih žrtev in razdejanja pa je bila razseljena več kot polovica države. Potem ko se je že zdelo, da se bo Asad obdržal na oblasti, je konec lanskega leta sledila bliskovita operacija upornikov, pod vodstvom milice Hajat Tahrir al Šam. Bašar al Asad je na dan, ko so uporniki vstopili v Damask, z družino pobegnil v Rusijo, kjer je še vedno v izgnanstvu.

Po arabski pomladi nastopila arabska zima

Kljub padcem diktatorjev in avtokratskih voditeljev pa arabska pomlad v večini držav ni prinesla pozitivnih dolgoročnih sprememb. V marsikateri državi je sledilo obdobje politične nestabilnosti in novih prevratov, vzponi skrajnih islamističnih organizacij in medverski spopadi.

V nekaterih državah, kot na primer v Egiptu in Tuniziji, so se na oblast vrnili voditelji z avtokratskimi tendencami. Nekatere druge države, kot na primer Sirija, Jemen in Libija, so po padcu avtokratskih voditeljev doživele dolgotrajne državljanske vojne in spopade, ki so državo spravili na kolena. Prav zato so raziskovalci tega protestniškega obdobja za čas po arabski pomladi skovali poimenovanje arabska zima.