Menu Item
Samo v Evropi naj bi bilo približno 200 čaš, za katere trdijo, da so sveti gral – čaša, ki jo je Jezus uporabil pri zadnji večerji. Verniki se zgrinjajo v kraje, kjer naj bi se nahajal, da bi ga videli in molili. Toda kateri gral je pravi in ali sploh obstaja?
Nekaj je gotovo: sveti gral je globoko zasidran v naši kolektivni domišljiji. V umetnosti se nenehno pojavlja ideja njegovega iskanja, pogosto kot sveti gral označimo tudi cilj. Sveti gral je postal tudi del popularne kulture. Dan Brown je s svojo interpretacijo v knjigi Da Vincijeva šifra zaslužil milijone. In kdo lahko pozabi Harrisona Forda, ki je v filmu Indiana Jones in zadnji križarski pohod segel po ‘skodelici tesarja’?
Če odstranimo sodobne konotacije, nam ostane preprosta razlaga: sveti gral naj bi bil kelih, ki ga je Jezus uporabil pri zadnji večerji. Čaša, iz katere je pil pred prijetjem, obsodbo in križanjem, zanima kristjane po vsem svetu. Dejstvo, da so se skozi stoletja pojavile legende o čudežih, ki jih povzročajo ‘grali’, je samo še povečalo navdušenje.
Profesorica religioznih študij na kolidžu Svetega križa v Massachusettsu Joanne Pierce pravi, da obstaja le ena težava. “Ne verjamem, da kelih z zadnje večerje še vedno obstaja.” Prepričana je, da je ideja o svetem gralu bolj simbolična, “kulturna in ne verska resničnost”.
Vendar je za mnoge sveti gral resničen predmet, ki ga je mogoče videti v Valencii. Ali Leonu. Ali Genovi. Ali na gori Montserrat blizu Barcelone. Ali v Glastonburyju v Angliji. Ali v katerem izmed številnih krajev, kjer naj bi domoval.
Tako so recimo v Valencii prepričani, da je sveti gral sveti Peter odnesel v Rim, od tam pa so ga v tretjem stoletju poslali v Španijo. Prepričanje, da je na nekem kraju sveti gral, seveda privlači romarje in turiste. To velja že od srednjega veka, ko so Evropejci sodelovali v križarskih vojnah in iz Jeruzalema prinašali relikvije.
Od čaščenja do turizma
Relikvije so že od vsega začetka osrednjega pomena za krščanstvo, je povedala Pierce. Prvi kristjani so molili na grobovih mučencev, ki so delovali kot njihovi zavetniki ali priprošnjiki. Ta zamisel, ki je prevzeta iz starega Rima, se je v krščanstvu ohranila še danes.
Sveti pa niso postali le grobovi mučencev, ampak vse, kar je bilo povezano z njimi, pa tudi stvari, ki so se jih dotaknili. Seveda bi bila čaša, ki jo je Jezus držal, ko je učencem pokazal, kako opravljati evharistijo, najsvetejši med svetimi predmeti. Zato ni čudno, da je bilo v iskanje svetega grala vloženega toliko truda.
Zanimanje za Jezusovo življenje se je močno povečalo v času križarskih vojn, je pojasnila Pierce. Ljudje so potovali med Evropo in Sveto deželo ter iskali artefakte, povezane z njim. Zato je večina domnevnih svetih gralov v Evropo prišla ravno v teh stoletjih. “To je podobno današnjemu zanimanju za paranormalne pojave,” je povedal profesor religioznih študij na kolidžu Svetega križa Mathew Schmalz.
Zbiranje relikvij pa ni bilo namenjeno zgolj zbliževanju z Bogom, ampak je bilo povezano tudi z različnimi gospodarskimi interesi, še pravi Schmalz. Ko so relikvije razpršili, so romarski kraji postali donosen posel, ki je spodbujal lokalno gospodarstvo. Pridobivanje relikvij pa je imelo tudi političen vpliv. “Najdba relikvij je veljala za potrditev božanskega poslanstva ‘osvoboditve’ Svete dežele,” je dodal. To je tudi eden izmed razlogov za številčnost relikvij. “Iz lesa, za katerega trdijo, da izvira iz križa, bi lahko zgradili mesto,” je še rekel profesor.
Kako je zgodovinarka našla sveti gral?
Da ima sveti gral v svojem rojstnem mestu, je prepričana tudi profesorica srednjeveške zgodovine na univerzi Leon v Španiji Margarita Torres Sevilla. Prepričana je, da lahko dokaže, da je sveti gral tisto, kar so številni imeli za navaden srednjeveški kelih.
Leta 2010 sta s kolegom Josejem Miguelom Ortego del Rio raziskovala baziliko San Isidoro v Leonu, ki je hkrati tudi pokopališče kraljeve dinastije Leon in Kastilja. Med pregledom predmetov sta ugotovila, da so nekateri prišli iz islamskih držav, a niso imeli pripisanih pravilnih referenc. Med njimi je bil tudi kelih done oziroma princese Urraca. Gre za čašo, okrašeno z zlatim ohišjem in posuto z dragocenimi dragulji, ki je v Španijo v srednjem veku prišla iz Egipta, očitno kot diplomatsko darilo.
Torres in Ortega del Rio sta se poglobila v njegovo poreklo ter kolega v Kairu prosila, naj poišče dokumente, ki bi lahko pojasnili to darilo Špancem. Ugotovila sta, da je egipčanski kalif v 11. stoletju zaradi lakote v državi druge islamske države prosil za pomoč. Vladar iz Denie, ki leži blizu današnje Valencie in je bila takrat pod muslimansko oblastjo, je v Egipt poslal ladjo, polno hrane. V zameno je prosil za kelih, “ki ga kristjani poimenujejo Mesijev kelih”.
Čašo so našli v majhni cerkvi na obrobju Jeruzalema. Po mnenju kristjanov je imela “izredno zdravilno moč”. Vladar Denie Ali bnu Muyahid ad-Danii jo je želel pridobiti, da bi jo poslal kralju Leona Ferdinandu I. Leto pred tem je namreč Ferdinand I. napadel Valencio, zato je želel vladar Denie kralja, ki je bolehal za “boleznijo kamnov”, pomiriti.
Da gre za sveti gral, po besedah Torres potrjuje tudi dokument iz 14. stoletja. Sultan Egipta in Sirije Salah ad-Din Jusufa ibn Ajuba je v njem prosil, da mu za bolno hčer pošljejo drobec svetega keliha, ki se je odlomil med potjo v Denio. Ko so ji kos položili na telo, naj bi hči ozdravela. Črepinjo pa so nato skrbno shranili v javni zakladnici. Torres je preverila: čaša iz Leona je zares poškodovana.
Zgodovinarja trdita, da sta čašo datirala v prvo stoletje. Menita, da je Ferdinandova hči princesa Urraca stopila ves svoj nakit, da bi z njim prekrila kelih. Seveda jima ne verjamejo vsi. Eden izmed oxfordskih profesorjev je celo dejal, da je ‘idiotsko’ trditi, da je čaša rimskega izvora pripadala Jezusu.
Ali lahko jamči, da gre za čašo? “Lahko potrdim, da je kelih, ki so ga v Jeruzalemu častili od 4. do 11. stoletja, enak tistemu, ki ga vidite v kelihu Urraca,” je rekla Margarita Torres Sevilla. “Nisem pa prepričana, kaj se je dogajalo od prvega do četrtega stoletja, saj nisem bila v Jeruzalemu, nisem bila z Jezusom in tudi vi niste bili.”
“Moja vera ni odvisna od tega”
Čeprav Pierce ne verjame v obstoj svetega grala, pa predmete, kot je kelih princese Urraca, vidi kot kulturni fenomen. “Moja vera ni odvisna od tega. Verovanje v Jezusa Kristusa ne pomeni nujno, da obstajajo dejanski fizični ostanki njegovega življenja,” je dejala. Iskanje grala primerja s torinskim prtom. “Videla sem ga, bil je fascinanten. Vendar analiza kaže, da je iz poznejšega obdobja. To pa ne ogroža mojega prepričanja o smrti in vstajenju Jezusa. Nekdo je tako zelo verjel v to, da je izdelal prt,” je rekla.
Tudi Schmalz dvomi o tem, da gral še vedno obstaja. Vendar, kaj meni, kako bi bil videti gral, če obstaja? “Strinjam se z idejo Indiane Jonesa, ki ga vidi kot preprost kelih, kelih tesarja. Na nek način gre za verski pomen, da bi nekaj tako preprostega in posvetnega lahko hranilo Kristusovo kri,” je odgovoril.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje