Za domačine "vrata v pekel", za znanstvenike raj: kako bo razpadla Afrika

Hollywood se vedno znova vrača k zgodbam o bližajoči se apokalipsi, med drugim v filmu 2012, ki je na velika platna prinesel izmišljeno zgodbo o koncu sveta.

Na srečo je znanstvena logika za številnimi tovrstnimi filmi, milo rečeno, precej "ustvarjalna". Zemeljska skorja se pred 14 leti ni nenadoma premaknila in ni pogubila večine človeštva v valu potresov, ognjeniških izbruhov in "megacunamijev".

Pa vendar – do takrat, ko boste ta stavek prebrali do konca, se bo Afrika premaknila še malenkost bližje razpadu.

Odročna regija Afar v severni Etiopiji leži v središču sistema razpok v obliki črke Y, ob katerem se celina počasi razdvaja, med ploščami pa bo nekoč nastal nov ocean.

Ni treba kopičiti zalog hrane ali iskati bunkerja, ki bi vas ščitil, ko bo konec sveta. To ni scenarij iz filma Dan po jutrišnjem (The Day After Tomorrow), ampak bolj vprašanje dneva, ki se bo zgodil čez nekaj milijonov let, piše CNN.

"Ljudje vidijo raziskavo in si mislijo: 'O ne, razpada!' Ni tako. Ta proces je zelo, zelo počasen … To lahko ponavljam v nedogled, pa bodo ljudje še vedno klikali na senzacionalistične naslove. Preprosto se moraš sprijazniti s tem," je dejala Emma Watts iz skupine znanstvenikov, ki je sodelovala pri raziskavi. Ta je bila lani poleti objavljena v znanstveni reviji Nature GeoScience.

Peklenski raj

Regija Afar je eno najbolj vročih in suhih območij na svetu, kjer poletne temperature pogosto presežejo 50 °C. Gre za izjemno odročen in neprijazen kraj. Iz depresije se dviga vulkan Erta Ale z jezerom lave. Ta kraj zato domačini imenujejo "vrata v pekel".

Za znanstvenike pa je to pravi raj. Tu se stikajo trije veliki sistemi – Etiopski razkol, razkol Rdečega morja in razkol Adenskega zaliva – kjer se tektonske plošče počasi razmikajo.

Te plošče se postopoma razmikajo v procesu, imenovanem rifting. Ko se to dogaja, se iz globine dviguje Zemljin plašč, staljena snov pa lahko sčasoma oblikuje novo oceansko dno.

Takšni trojni razkolni sistemi obstajajo tudi drugje na Zemlji, proces razmikanja celin pa poteka že milijarde let. Afar pa je za raziskovalce poseben, ker se proces odvija dobesedno pod njihovimi nogami.

Ko razkol doseže pozno fazo in se oceansko dno skoraj oblikuje, je to običajno skrito globoko pod morjem. "Afar je čudovit, ker novo oceansko dno še ni potopljeno," je pojasnila Watts. "Omogoča nam vpogled v proces, ki ga običajno sploh ne vidimo," je dejala raziskovalka, ki jo ognjeniki navdušujejo že od osnovne šole.

"Srčni utrip" v globini Zemlje

Raziskava kaže, da razkol spremlja dvigovanje snovi iz Zemljinega plašča, ki se nato delno tali in pomaga oblikovati novo oceansko dno. Ta tok vroče snovi iz plašča imenujemo plaščni oblak (ang. mantle plume).

Geologi so že prej domnevali, da takšen plaščni oblak obstaja, omenjena raziskava pa je pokazala nekaj več: da se dviga pulzno, podobno kot srčni utrip, čeprav ne nujno v enakomernem ritmu.

Ta pulzirajoči tok se odvisno od tektonskih razmer širi vzdolž treh razkolov. To kaže, da je tok dinamičen in se odziva na gibanje plošč nad njim.

"Pred to raziskavo smo mislili, da se tok preprosto dviguje in ima enakomerno sestavo. Zdaj pa menimo, da ima lahko različne značilnosti – na primer različno količino staljene snovi ali drugačno sestavo. To pa vpliva tudi na hitrost razmikanja plošč in povzroča razlike," je opisala Watts.

Zelo počasen proces

Proces razmikanja je po besedah Watts izjemno počasen.

Razkola Rdečega morja in Adenskega zaliva se širita po približno 15 milimetrov na leto, kar je približno polovica hitrosti rasti nohtov, etiopski razkol pa še počasneje – približno pet milimetrov na leto.

Pri takšni hitrosti bo minilo milijone let, preden naj bi nastal nov ocean, a tudi to ni popolnoma gotovo. Proces razmikanja celin se namreč lahko tudi ustavi, kot se je zgodilo na območju Velikih jezer v Severni Ameriki, pravijo geologi.

Zakladnica za znanstvenike

Za znanstvenike je ta regija izjemno zanimiva, saj ponuja nova odkritja. Razmikanje plošč razkriva stare plasti sedimentov, ki omogočajo vpogled v skoraj pet milijonov let evolucije.

V Afarju so našli številne fosile, med njimi 2,6 milijona let star fosil izumrlega človeškega sorodnika – vrste Paranthropus, znane kot "Nutcracker Man" (človek z močnimi žvečilnimi mišicami) –, in fosilizirane zobe dveh drugih vrst homininov, torej zgodnjih človeških sorodnikov, starih med 2,6 in 2,8 milijona let, kar dodatno osvetljuje sobivanje naših evolucijskih prednikov.

Možnosti za nova odkritja so skoraj neomejene. Znanstvenica Watts upa, da bo raziskovanje vulkanov v regiji nadaljevala tudi po tem, ko je lani novembra izbruhnil dolgo mirujoči vulkan Hayli Gubbi.

Oblak pepela po izbruhu je bil tako velik, da je prekril lokalna travišča in vplival celo na letalstvo vse do Indije.

"Rada bi nadaljevala raziskave, da bomo bolje razumeli te vulkane ter napredovali pri razumevanju razpok in nevarnosti, ki jih prinašajo," je dejala. "Kot pri vsaki znanosti – narediš en korak naprej, a pred tabo je še vedno zelo dolga pot," je dodala.