Menu Item
Poljakinja Justyna Wydrzyńska na lastni koži izkuša, kaj pomeni biti sodno preganjan zaradi dejanja, ki v sodobni družbi ne bi smelo biti kaznivo. Ženski v stiski je želela pomagati prekiniti neželeno nosečnost, zdaj pa ji grozi triletna zaporna kazen. Aktivistka, ki ženskam, ki se odločijo opraviti splav, stoji ob strani z zagotavljanjem informacij – prepričana je, da ima vsaka pravico do odločitve, kaj bo z njenim telesom – je za N1 spregovorila o svojem sojenju, stresu zaradi hišne preiskave, družinskem nasilju in omejenem dostopu do splava na Poljskem.
Sojenje Poljakinji Justyni Wydrzyński je pritegnilo veliko pozornosti, njeno ime je znano daleč onkraj meja Poljske. Je prva aktivistka za pravico do splava, ki ji v Evropi sodijo zato, ker je želela drugi ženski pomagati pri uresničevanju odločitve, da opravi abortus. Tableto za prekinitev nosečnosti je namreč poslala Anii, žrtvi nasilja v družini, ki se je ob začetku pandemije covida-19 leta 2020 odločila, da nosečnosti ne bo nadaljevala.
Kako ste? Kako sodni proces vpliva na vaše življenje – zasebno in profesionalno?
Torej (smeh) … Veliko ljudi me sprašuje, kako se počutim. To je kar težko pojasniti. Ne vem, ali sem mentalno tako močna, da se vsega tega ne bojim, ali pa skušam stvari zanikati in jih skriti zelo zelo globoko. Če bi jim dovolila na plano, bi bilo težko. Živim iz dneva v dan in skušam ravnati tako, kot mi pravijo tisti, ki organizirajo kampanjo, povezano z mojim primerom. Prav tako nisem oseba, ki želi biti v središču pozornosti. Zato mi je težko biti tako izpostavljena, raje bi se skrila nekje v ozadju. Je pa podpora, ki jo dobivamo zaradi sojenja, tako velika, da se počutim močnejša. Kaže se, da je to, kar delamo, nekaj, kar moramo, in zdaj vidim rezultate dela preteklih let.
Vaše prvo zaslišanje je bilo v začetku aprila, proces se bo nadaljeval sredi julija. Od takrat je minilo nekaj tednov, verjetno so nekateri občutki že zvodeneli. Ampak vseeno, kako je sedeti na sodišču zaradi dejanja, ki sploh ne bi smelo biti obravnavano kot kaznivo?
Že pred mojim primerom smo se smejali skupaj z drugimi aktivisti za pravico do izbire. Da sem oziroma smo pripravljeni na zapor, je bila nekakšna interna šala. Rekli smo, da smo, če bomo morda obtoženi, pripravljeni na zapor. A ko si dejansko na sodišču, pred tožilcem in sodnikom ter mediji, ki beležijo vse, kar se dogaja, je to tako veliko stresa, da si ne moreš predstavljati. Zdaj vem, da nisem vedela, o čem smo govorili. Nikomur ne privoščim take izkušnje. Ko sem na sodišču pripovedovala svojo zgodbo, je bilo zelo težko. Jokala sem.
Tableto za umetno prekinitev nosečnosti ste poslali ženski, ki jo je partner zlorabljal. Tudi vi ste bili zlorabljeni. Pravite, da ste se odzvali “človeško”. Kako ste doživljali svojo pomoč Anii?
Bilo je na začetku pandemije covida-19, konec februarja leta 2020. Vedeli smo, da bodo meje zaprte in da bo potovati zelo težko. Ania je vseeno želela odpotovati, a jo je mož ustrahoval. Dejal ji je, da jo bo, če bo odpotovala v Nemčijo, da bi tam opravila abortus, prijavil policiji zaradi ugrabitve. S seboj bi namreč morala vzeti majhnega otroka, ki sta ga imela.
Bilo jo je strah za svojo in otrokovo varnost. V stiku je bila z eno od organizacij mreže Abortion Without Borders in poklicali so me. Povedali so mi, kako je z njo – da ne more odpotovati, da je noseča skoraj 12 tednov, da mož pregleduje njen telefon in spletno pošto, da jo je strah. Prav tako je povedala, da nosečnost ni skladna z njeno voljo in da bo storila vse, da se zaključi.
Da bi jo zaščitili, smo morali ukrepati hitro. Čutili smo, da bo odgovornost naša, če se bo poškodovala. Odločili smo se, da ji bom poslala tablete, ki jim imam doma za lastno rabo. Vem, kako je živeti z možem, ki te nadzira, kako je, če moraš izbrisati vsa sporočila na telefonu, saj nikoli ne veš, kdaj te bo nadzoroval. Tvoje misli nenehno preverjajo, kaj se dogaja. Vedela sem, kaj preživlja, zato sem pošiljko poslala na najhitrejši način – a to pomeni, da sem nanjo morala napisati svoje podatke.
Ker je Anijin mož preverjal njen telefon in je izvedel, da čaka nekakšen paket, je poklical policijo in jim povedal, da je prejela pomoč. Policija jo je nato pričakala, tablete so ji vzeli, preden jih je zaužila.
Justyna Wydrzyńska je del organizacije Abortion Dream Team, ki ženskam na Poljskem svetuje, kako ravnati v primeru neželene nosečnosti. Da bo ženskam stala ob strani na poti prekinitve neželene nosečnosti, se je odločila na podlagi lastne izkušnje. “Spomnim se, kako sem iskala informacije, bila sama in ne vedela, kaj storiti, kako me je bilo strah … Moramo čez to res same, sem se vprašala. Odgovor je bil: ne. Zaslužimo si podporo, prijatelja, ustrezne informacije,” je pojasnila svojo življenjsko odločitev.
Veste, kako je z Anio zdaj? Sta v stiku?
Zaradi sojenja z njo ne smem biti v stiku, jo bom pa najverjetneje obiskala, ko bo konec. Komaj čakam, da se bo to lahko zgodilo. Predstavljajte si, kako je bila to zanjo stresna izkušnja. Približno mesec dni po dogodku nam je sporočila, da je splavila. Midve pa nisva bili v stiku približno dve leti oziroma več. Upam, da se je ločila od moža in da živi v miru, tako, kot si sama želi.
Policija je hišno preiskavo opravila več kot leto dni potem, ko ste poslali tablete. Kako ste doživljali preiskavo?
Preiskavo so opravili 1. junija 2021, in to je bilo zame veliko presenečenje, saj sem na vse skupaj že pozabila. Mislila sem, da se je policija v tistem primeru osredotočila na nasilje v družini. Policisti so k meni prišli popoldne, ko nisem pričakovala nikogar. Mojih otrok ni bilo doma, zato niso vzeli njunih telefonov, so pa odnesli njune računalnike. Skušala sem jim dopovedati, da teh računalnikov ne uporabljam, da jih imata tudi za šolo. A so mi rekli, da tega ne morejo vedeti.
Moj dom so preiskovali, saj so mislili, da imam doma veliko zalog tablet. Rekli so mi, naj jih izročim, a sem pozabila, kje imam škatlico spravljeno. Mislila sem, da so tabletke v enem predalu, a so bile na drugem mestu. Bila sem v stresu, čeprav sem skušala ostati mirna. Vzeli so tudi moje stare telefone, nokie, ki jih pač ne prodaš in jih hraniš doma. Prav tako stare diske iz računalnikov, na katerih so tudi fotografije mojih otrok.
Prav tako najprej niso dovolili, da pokličem odvetnico. Nemudoma so mi vzeli telefon in komaj sem jih prepričala, da so mi dovolili pogledati njeno številko. Verjetno so se bali, da bom kaj izbrisala, če mi bodo dali telefon v roke. Odvetnico sem nato klicala s telefona enega od policistov, a ni dvignila takoj, saj ni prepoznala številke.
Preiskava je vseeno imela tudi zabaven aspekt. Eden od policistov, bil je zelo mlad, je odprl predal v sobi moje hčerke, in ko je videl, da je v njem njeno spodnje perilo, ga je nemudoma zaprl. Vse skupaj je bilo precej strašno, a po drugi strani, se res ustrašiš spodnjega perila najstnice? (Smeh). Zdaj vem, kje moram skrivati stvari.
Poljsko pravosodje je tarča številnih kritik. Menite, da je vaše sojenje lahko pošteno?
Vem, da to že od vsega začetka ni pošteno sojenje, od obtožnice. Tožilec je v obtožnici zapisal, da sem aktivistka za pravico do splava. Vem, da me ne obravnavajo kot posameznico, ki je tablete poslala drugi, temveč kot aktivistko.
Moj primer je zelo političen in morda ga bodo skušali razrešiti hitro. Naslednje leto so na Poljskem volitve, in zato si pristojni verjetno ne želijo, da se nadaljuje na začetku prihodnjega leta. Od dneva, ko je bila spisana obtožnica, do prvega zaslišanja na sodišču je minilo nekaj mesecev, kar je izjemno malo. Sicer se na sojenje čaka tudi po več let.
Primera niso pričakovali; da so me ujeli, ni običajno. Verjetno mi bodo dosodili pogojno kazen, a tega ne vemo. Če mi bodo dosodili zaporno kazen [pred volitvami], ljudje ne bodo volili zanje [na Poljskem vlada desna, konservativna stranka Zakon in pravičnost (PiS)].
Sodnica je prav tako dovolila, da se [ultrakonservativna organizacija] Ordo Iuris pridruži konservativnim odvetnikom in predstavlja pravice zarodka oziroma ploda. To je noro.
Od začetka leta 2021 je na Poljskem zakonito prekiniti nosečnost le še v primeru ogroženega zdravja ali življenja nosečnice oziroma ko je nosečnost posledica kaznivega dejanja (incest, posilstvo). Poljski kazenski zakonik resda ne predvideva kazni za tiste, ki prekinejo nosečnost, a do tri leta zapora vseeno grozijo vsem, ki kakorkoli pripomorejo, da se prekine nosečnost.
Čeprav poljski kazenski zakonik predvideva do tri leta zapora za vsakogar, ki pomaga ženski prekiniti nosečnost, primerov pred sodišči doslej praktično ni bilo.
Zaradi svojega aktivističnega dela nisem “kar nekdo”, z abortusom se ukvarjam 16 let. Poznam veliko ljudi, in zato je moj primer postal znan tudi v tujini. Smo pa molčali, dokler ni bil določen datum začetka sojenja – primer namreč ne zadeva le splava, temveč tudi nasilje v družini, ki je na Poljskem zelo razširjeno. Želeli smo tudi zaščititi Anio in spoštovati njeno življenje. A je nato javnost o primeru prva obvestila poljska nacionalna televizija. Objavila je, da je aktivistka Justyna W. obtožena pomoči pri abortusu.
Nato smo obvestili vse politike in organizacije, ki jih poznamo; želeli smo, da primer seže onkraj Poljske.
Še vedno nadaljujete aktivistično delo?
Ja, seveda! Tudi med zaslišanjem mi je zvonil telefon, morala sem ga utišati. Ne bom se ustavila. Tudi bala sem se, da bo v sodbi zapisano, da ne smem več delovati kot aktivistka. Odvetniki so mi nato povedali, da se to ne bo zgodilo.
Če si – tudi prek sodnega pregona – oblasti želijo utišati vas in druge aktiviste, so pri tem uspešne?
Bali smo se, da bodo. Zato smo začeli kampanjo, ki se je imenovala ‘Sem Justyna’ (I am Justyna). Vedeli smo, da si ljudje pomagajo s tabletami za prekinitev nosečnosti, da si jih prijatelji izposojajo, da jih matere naročajo za hčerke, da to počnejo partnerji. To so običajni ljudje, niso aktivisti, a imajo svoje bližnje radi in jih želijo podpirati.
Aktivisti se ne bojimo, smo povezani in bomo naredili vse za svoje gibanje. To se dogaja tudi v mojem primeru, dobivamo prav tako podporo iz tujine. Počutimo se močnejše, kot bi se sicer lahko. A naša kampanja je bolj namenjena vsem, ki niso aktivisti, tistim, ki podpirajo soljudi, pa čeprav to storijo le enkrat. Pomembno je, da so ljudje skupaj z žensko, ki želi prekiniti nosečnost. Dobro dejanje je, če posodimo denar, naročimo tablete, dovolimo, da se uporabi naš domači naslov za pošiljanje tablet. Naša človeška dolžnost je, da si pomagamo. Pomembno je, da nas ni strah. Moj primer kaže, kako si lahko pomagamo, in da so odvetniki, ki te branijo.
Zaostrovanje zakonodaje na področju splava na Poljskem [poškodba zarodka/ploda ni več zakonit razlog za abortus], pandemija covida-19, ki je dostop do posega še otežila … Kako je z zagotavljanjem abortusa na Poljskem?
Opravljanje splava je bilo do januarja 2021 v poljskih zdravstvenih ustanovah zakonito, če je bil zarodek oziroma plod poškodovan, če je bilo ogroženo zdravje ali življenje nosečnice oziroma če je bila nosečnost posledica kaznivega dejanja (posilstvo, incest). Po statistikah, ki jih vodi ministrstvo za zdravje, je bilo leta 2020 na Poljskem opravljenih nekaj več kot tisoč zakonitih umetnih prekinitev nosečnosti. Dve sta opravili abortus, saj je bila nosečnost posledica spolnega nasilja, nekaj več kot dvajset zato, ker je bilo ogroženo njihovo zdravje oziroma življenje, vsi ostali abortusi pa so bili opravljeni zaradi poškodb zarodka oziroma ploda. Odkar to ni več razlog za opravljanje zakonitega splava, to v bistvu pomeni, da v državi nimamo več zagotovljenega dostopa do splava.
Dobro je, da se nosečnost lahko umetno prekine s tabletami in da v teh primerih za nosečnice ni pravnih posledic. Zato se večina, 90 odstotkov, odloči za abortus s tableto. Leta 2021 se je na mrežo Abortion Without Borders, ki združuje šest organizacij, z vprašanji o splavu obrnilo 32.000 ljudi. Vsem smo nekako pomagali, več kot tisoč pa jih je poseg opravilo v tujini. Za vse seveda ne vemo, nekateri naše pomoči ne potrebujejo – imajo denar, govorijo tuje jezike …
Številke govorijo, da tudi če naša zakonodaja predvideva možnost abortusa, ta v resnici ni dostopen. Prihodnje leto bodo objavljeni podatki za leto 2021, in zanima me, kakšni bodo, koliko splavov je bilo še opravljenih po zaostritvi zakonodaje. Tudi tiste, ki se odločijo za splav po posilstvu, se navadno izognejo tožilstvu in procesom dokazovanja in obnavljanja dogodka – abortus opravijo s tableto.
Poljska je v zadnjih tednih sprejela največ beguncev iz Ukrajine, med njimi je ogromno žensk. Znano je, da je ultrakonservativna organizacija Ordo Iuris v poljskih bolnišnicah poizvedovala, ali Ukrajinkam zagotavljajo splav, in če ga, ali so kriteriji izpolnjeni. Nas mora skrbeti za begunke, ki se iz Ukrajine zatečejo na Poljsko? V mislih imam tudi morebitne žrtve posilstev, ki si želijo prekiniti neželeno nosečnost.
Imamo informacije s terena, a ljudi ne sprašujemo, zakaj nameravajo prekiniti nosečnost. Razlog za nas ni pomemben. Slišimo o ženskah z vojnih območij, ki so bile posiljene. Večino le zanima, kako dobiti tablete. Ta sistem poznajo od doma, in to je to.
Kar zadeva pravico do splava, se v zahodni polovici sveta dogaja marsikaj. Nekatere države, denimo Argentina, Kolumbija in Mehika, napredujejo, medtem ZDA nazadujejo [junija se pričakuje odločitev vrhovnih sodnikov, ki bi lahko zavrnila odločitev Roe proti Wade iz leta 1973, na kateri je pravica do izbire utemeljena]. Kako spremljate dogajanje po svetu?
Politične igre, katerih del so pravica do splava oziroma reproduktivne pravice, sovražim zaradi tega, kar počnejo z našimi telesi. A nihanja v bojih so del zgodovine. Ko v neki državi zmagajo konservativne sile, uveljavijo svoje zakone, potem so tu tudi spremembe v generacijah in tisti bolj liberalne miselnosti. V svetu se zdaj dogaja, da konservativnejši politiki oblikujejo vlade, zato se dogajajo spremembe zakonodaje na področju abortusa. Politični boji obstajajo, a običajni ljudje le želijo uresničiti svoje želje. Zato menim, da bi bilo najbolje, če zakonodaj na področju splava ne bi bilo – da ni vprašanj, ali imam lahko dostop do splava ali ne … To je moja izbira, moja situacija, moje življenje. Le jaz bi se smela odločati, kaj želim storiti s svojim telesom.
In kakšno prihodnost vidite glede pravic žensk na Poljskem?
Malo, zelo malo upanja pa vendarle je. V politiki imamo večinoma moške, ki nas želijo ponovno disciplinirati in nadzirati. A življenje je življenje in ljudje so ljudje. Politiki bi morali predstavljati nas, družbo. Nas poslušati, kajti mi smo tisti, ki volimo zanje. Pred dvema letoma je eden od časopisov objavil anketo, iz katere je bilo razvidno, da je bila manj kot polovica vprašanih naklonjena pravici do splava do 12. tedna. V zadnjih dveh letih pa je ta delež narasel na 60 odstotkov. Torej majhno upanje je. Imeli smo dve smrti nosečnic [ker je bil plod še živ, so zdravniki skušali reševati obe življenji], imamo moj primer. Ljudje si želijo več pravic, več reproduktivnih pravic. A politiki nas morajo poslušati in morda to vprašanje vključiti v kampanjo pred volitvami prihodnje leto.
Spremljajte N1 na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje