Zakaj predsednik Trump ne more pojasniti začetka ali končnega cilja vojne z Iranom

Predsednik ZDA Donald Trump se je znal vse življenje uspešno izvleči iz neprijetnih situacij predvsem z besedičenjem. V vojni z Iranom pa njegova preizkušena taktika ustvarjanja zmede, s katero odlaga soočenje z realnostjo, očitno odpoveduje, v analizi CNN piše Stephen Collinson.

Deset dni po začetku spopada Trump še vedno ni predstavil dosledne razlage, zakaj se je odločil za vojno. Po eni strani namiguje, da bi bil mir lahko kmalu na dosegu roke, po drugi strani pa on in njegovi najbližji sodelavci opozarjajo, da bi se boji lahko še zaostrili in trajali dlje.

Neskladje v sporočilih presega Trumpovo značilno "poplavo izjav" in njegovo nenavadno nagnjenost k temu, da komentira lastna dejanja. Odraža namreč hitro naraščajoče politične in vojaške pritiske na predsednika, ki je svojo politično zapuščino postavil na kocko z vojno, ki je sprožila globalno energetsko in geopolitično krizo.

Padajoči delniški trgi in rast cen nafte so okrepili bojazni, da bi lahko dolgotrajen konflikt močno prizadel svetovno gospodarstvo. Več dni iranskih povračilnih napadov z droni in raketami na države ob Perzijskem zalivu je dodatno spodbudilo strah pred širšo zaostritvijo spopadov.

Politična ura zdaj tiktaka vse hitreje tudi v Združenih državah, kjer se Trump in njegovi zavezniki bojijo, da bi lahko posledice konflikta še povišale že tako visoke življenjske stroške, kar bi ogrozilo možnosti republikancev na novembrskih vmesnih volitvah.

Trump znova poskuša pojasniti vojno

Z vsakim dnem se zdi, da so Trumpovi vojni cilji – kolikor je sploh mogoče razbrati, kaj so – vse manj združljivi z njegovim političnim položajem. Javnomnenjske ankete namreč kažejo, da večina Američanov ni hotela nove vojne. Trump je v ponedeljek znova poskušal Američanom pojasniti, zakaj so njihovi vojaki v vojni na Bližnjem vzhodu.

Na novinarski konferenci na Floridi je brez dokazov trdil, da bi Iran prevzel celoten Bližnji vzhod, če ga ZDA ne bi napadle. Ni dvoma, da bi Iran, oborožen z balističnimi raketami in jedrskim orožjem, predstavljal eksistenčno grožnjo Izraelu in preostalemu svetu. Toda Trump ni predstavil nobenih dokazov, da bi bil Iran temu sploh blizu.

Pravzaprav številni analitiki menijo, da je eden od razlogov za izbruh vojne ta, da je bil Iran šibkejši kot kadarkoli v skoraj 50-letni zgodovini Islamske republike. Izrael je že močno oslabil iranska regionalna zaveznika Hamas in Hezbolah, sankcije pa so iransko gospodarstvo in družbo potisnile skoraj do točke zloma.

Trump očitno tudi sam razume, da je potrpljenje Američanov omejeno. "Po časovnici smo daleč pred načrtom," je zatrdil in vojno predstavil kot gospodarsko koristno potezo.

"Tako bomo enkrat za vselej odpravili vse te grožnje. Rezultat pa bodo nižje cene nafte – nižje cene nafte in plina za ameriške družine," je vztrajal Trump.

"To je bil le kratek poseg, nekaj, kar je bilo treba storiti. In tudi to se že bliža koncu," je dejal.

O vojni je Trump večkrat govoril v pretekliku, kot da bi si želel, da bi bila že končana.

Neprijetno vprašanje, na katero mora odgovoriti Trump

Trumpova retorična megla okoli vojne je v velikem nasprotju z metodičnimi in nepopustljivimi ameriško-izraelskimi zračnimi napadi, ki iranskemu vojaškemu aparatu povzročajo ogromno škodo. Gre za načrte, ki sta jih ameriška in izraelska vojska izpopolnjevali desetletja, medtem ko se Trumpovo vodenje spreminja iz ure v uro.

Za zmedo v sporočilih bi sicer lahko – vsaj pogojno – obstajale tudi razumne razlage.

Morda Trump skuša zmesti nasprotnika pred morebitnimi nadaljnjimi zaostritvami konflikta. CNN je denimo v ponedeljek poročal, da v Beli hiši razmišljajo o zapleteni in tvegani operaciji, v kateri bi zasegli iranski visokoobogateni uran.

Njegovi namigi o skorajšnji ustavitvi bojev bi lahko bili tudi premišljena poteza, s katero blaži politične in gospodarske pritiske. V ponedeljek popoldne je Trump novinarju CBS News dejal, da je vojna "v veliki meri končana". V nekaj minutah so se cene nafte znižale, na delniških trgih pa so se zmanjšale izgube, kar verjetno ni bilo naključje.

Ko konflikt prehaja v drugi teden, ključno vprašanje morda sploh ni več, ali želi Trump vojno končati, temveč ali jo sploh lahko.

Najprej bodo morale ZDA oceniti, ali so operativni vojaški uspehi dovolj oslabili iranske zmogljivosti ogrožanja sosednjih držav ter ameriških zaveznikov v Evropi in sčasoma tudi samega ameriškega ozemlja. Za zdaj ni neodvisnih poročil o dejanski škodi na bojišču. Trump pa bi lahko postregel z argumentom, da je napad oslabil iranski raketni, jedrski in brezpilotni program ter vojaško infrastrukturo brutalnega režima.

Že to samo po sebi odpravlja eksistenčno grožnjo Izraelu in bi lahko svet naredilo varnejši. Uspešna operacija ameriških posebnih enot, s katero bi pridobili iranski obogateni uran, pa bi vsak poskus ponovne vzpostavitve iranskega jedrskega programa zamaknila za več let.

Ali je Trump pripravljen opustiti cilj zamenjave režima?

Trumpa pa glede končnega cilja vojne čakajo tudi bolj temeljna vprašanja. Je ta vojna namenjena zamenjavi iranskega režima ali zgolj odpravi trenutne grožnje, ki jo predstavlja Iran?

Od zunaj trenutno nihče ne more z gotovostjo vedeti, kakšno je po več dneh intenzivnega bombardiranja vladnih objektov in velikih človeških žrtvah dejansko stanje v Iranu.

Za zdaj pa se zdi, da je operacija dosegla le to, da je ostarelega vrhovnega voditelja – ki je bil že blizu konca življenja, in ni imel pripravljenega nasledstvenega načrta – zamenjala mlajša različica z istim priimkom.

Sporočilo, ki so ga iranski kleriki poslali Trumpu

Izbira Modžtabe Hameneja za položaj vrhovnega voditelja, kjer je nasledil očeta, ki je postal mučenik, je bila znak kljubovanja teokracije in Islamske revolucionarne garde, ki Iran vodita z železno roko.

Še vedno ni jasno, kako bo Hameneju v tako izjemnih razmerah uspelo utrditi oblast. Prav tako ni jasno njegovo zdravstveno stanje. Po poročilih naj bi bil ranjen v napadu, v katerem so bili ubiti njegov oče, mati in drugi sorodniki. V teoriji pa bi lahko Hamenej na oblasti ostal še vrsto let.

Seveda pa je lahko njegova pričakovana življenjska doba merjena tudi v urah, glede na namige Izraela, da ga bodo skušali ubiti. Kljub temu je njegov prihod na položaj jasen odgovor na Trumpove zahteve, naj Iran zamenja vodstvo ali izbere novega voditelja, ki bi bil pripravljen z njim skleniti dogovor.

"To ni režim, ki bi se zrušil zaradi enega atentata," je za CNN pojasnil Karim Sadjadpour, strokovnjak za Iran pri organizaciji Carnegie Endowment for International Peace. "Gre za režim, ki je trenutno globoko utrjen. Verjamejo, da gre za vprašanje ubiti ali biti ubit, in mislim, da bodo našli njegovega naslednika," je poudaril.

Zgodovina kaže, da je pogosto nemogoče vnaprej prepoznati, kdaj se pripravljajo revolucije – tudi ZDA so bile presenečene, ko je razpadla Sovjetska zveza. Za zdaj pa ni nobenih vidnih znakov, da bi se kmalu začel upor Irancev proti skorumpirani in represivni oblasti, ki ga je Trump skušal spodbuditi.

Morda bi ameriški in izraelski napadi na iransko gospodarsko in energetsko infrastrukturo lahko tako oslabili temelje režima, da bi se v prihodnjih mesecih ali letih vendarle zgodila vstaja, tudi če kleriki za zdaj ostanejo na oblasti. Toda to bi zahtevalo, da iranski civilisti množično stopijo na ulice proti neusmiljenim varnostnim silam, ki si po ameriških napadih želijo maščevanja. Še pred nekaj tedni je bilo v zatrtem uporu ubitih na tisoče ljudi.

Prav tako pa je mogoče, da bo nehotena posledica vojne še več represije, ne pa razcvet svobode.

Trump se sooča tudi s strateškimi dilemami.

Bo uporabil silo, da bi odprl Hormuško ožino – eno ključnih svetovnih poti za transport nafte, ki jo je Iran skoraj povsem zaprl? In ali bi preživetje režima lahko vodilo v skoraj stalni, tleči konflikt med ZDA in Izraelom na eni ter Iranom na drugi strani? Takšen konflikt bi lahko zahteval občasne vojaške zaostritve, s katerimi bi preprečili, da Iran ponovno okrepi svoje zmogljivosti.

Za takšne razmere obstajajo precedensi. Po zalivski vojni med letoma 1990 in 1991 so ameriški piloti več let patruljirali nad območji prepovedi letenja na jugu Iraka, ki ga je vodil Sadam Husein. Predsedniki ZDA pa so eden za drugim v Iraku in Siriji izvajali protiteroristične operacije proti skrajni skupini Islamska država (ISIS).

Seth Jones, nekdanji visoki ameriški svetovalec v vojni v Afganistanu, je potegnil vzporednico z dolgoletnimi izraelskimi operacijami proti Hamasu v Gazi in Hezbolahu v Libanonu. "Mislim, da nismo niti blizu konca," je povedal za CNN.

Morda prav to pojasnjuje Trumpova zmedena sporočila o vojni.

Predsednik si mogoče želi, da bi bilo vse skupaj že končano – vendar najverjetneje ve, da še ni, analizo zaključuje Collinson.

**Avtor: Stephen Collinson/CNN