Menu Item
Izraelska kopenska ofenziva na jugu Libanona potrjuje novo realnost zadnjega leta – nekoč mogočne ZDA so nemočne pri poskusih omejevanja svojega zaveznika in pri vplivanju na druge strani v hitro naraščajoči regionalni krizi. Zakaj? Analiza CNN.
Vlada izraelskega premierja Benjamina Netanjahuja je začela naslednjo fazo napada na Hezbolah z “omejeno kopensko operacijo” v Libanonu kljub večtedenskim zahtevam Washingtona po zadržanosti in že večkrat slišanim (in zavrnjenim) pozivom k zmanjšanju napetosti.
To se je zgodilo le nekaj ur po tem, ko je ameriški predsednik Joe Biden na vprašanje, kaj ve o prejšnjih napadih izraelskih posebnih enot na južni del Libanona, odgovoril, da bi bila zdaj potrebna prekinitev ognja. “Zadovoljen bi bil, če bi se ustavili,” je dejal predsednik ZDA. Njegovi komentarji so le še poudarili prepad med ZDA in Izraelom na dan, ko je Netanjahu Irancem sporočil: “Na Bližnjem vzhodu ni kraja, ki ga Izrael ne bi mogel doseči.”
Prepad se še poglablja, saj sovpada z zaključkom volitev v ZDA. Bidnov manevrski prostor je omejen, če se želi izogniti notranjepolitičnim posledicam vojne na Bližnjem vzhodu, kar Netanjahu zagotovo razume. Demokratska kandidatka, podpredsednica Kamala Harris, ni bistveno spremenila retorike obstoječe administracije kljub komentarjem, ki so nakazovali, da bi lahko zavzela nekoliko ostrejše retorično stališče do Netanjahuja.
Ponižujoč vzorec se ponavlja
Vzorec ameriške nemoči in izraelskega kljubovanja se ponavlja od napadov Hamasa na Izrael 7. oktobra, v katerem je bilo ubitih približno 1.200 ljudi.
Netanjahu vse od takrat pogosto najprej ukrepa in se šele nato posvetuje z ZDA, tudi kadar se zaveda, da bodo njegova dejanja spodkopala ameriška diplomatska prizadevanja in povečala tveganje, da bodo ZDA vpletene v katastrofalno regionalno vojno. Te na primer niso bile vnaprej obveščene o petkovem izraelskem napadu, v katerem so ubili vodjo Hezbolaha Hasana Nasralo.
Zaradi tega pristopa Izraela Bidnova administracija pogosteje deluje kot opazovalka in ne aktivna udeleženka dogodkov, kot naj bi se za velesilo spodobilo. Meseci diplomacije državnega sekretarja Anthonyja Blinkna so bila večinoma brez uspeha – ZDA si prizadevajo za prekinitev ognja v Gazi, a si tega očitno ne želita ne Hamas ne Netanjahu.
To ni le diplomatska zadrega. Vsakič, ko se Izrael upre ameriškemu predsedniku, to pomeni škodo za njegov osebni ugled in predvsem za to, kako svet dojema moč ZDA. Biden, ki je prišel na položaj kot strokovnjak za zunanjo politiko, bo čez nekaj mesecev zapustil Belo hišo, vedno bolj verjetno pa je, da bo njegovo zapuščino zaznamovala pogubna vojna na Bližnjem vzhodu.
A izraelskemu voditelju se je obrestovala vera v to, da bo Bidnova administracija kljub vsem zadržkom ostala zagotovilo varnosti judovske države. ZDA je z zaveznicami aprila na primer pomagala odbiti obsežen iranski raketni napad na Izrael, kljub temu da je povračilni napad sledil napadu Izraela na iranski diplomatski kompleks v Damasku, za katerega ZDA niso vedele vnaprej.
Doslej Biden ni želel uporabiti vzvodov, ki jih ima, da bi ustavil Izrael – na primer, da bi prekinil ameriško vojaško oskrbo države. Netanjahu to vestno izkorišča.
CNN izpostavlja dvojnost stališča ZDA v konfliktu: njegova analiza je pokazala, da so bile v napadu na Nasralo najverjetneje uporabljene 900-kilogramske bombe ameriške proizvodnje.
Cena napetosti med ZDA in Izraelom
Meseci izraelskega neupoštevanja političnih in strateških pomislekov Bidnove administracije imajo visoko ceno. Odnosi med Bidnom in Netanjahujem so zelo napeti, naraščajoče napetosti pa pogosto izbruhnejo – nazadnje je ameriške uradnike razjezilo, ko izraelski voditelj ni sprejel predloga skupine držav pod vodstvom ZDA o prekinitvi ognja med Izraelom in Hezbolahom. Washington je od Izraela zahteval izjavo, s katero bi popravili diplomatsko zadrego, je prejšnji teden poročal CNN.
Cedric Leighton, vojaški analitik CNN, je dejal, da so bili pogovori med izraelskimi in ameriškimi uradniki pred pričakovano izraelsko kopensko ofenzivo v južnem Libanonu precej napeti. “Izrael je namerno puščal ZDA v temi glede podrobnosti svojih operacij. /…/ ZDA poskušajo omejiti obseg vojaških akcij, ki jih Izraelci izvajajo, Izraelci pa zdaj vidijo priložnost, da Hezbolah odpravijo kot grožnjo severnemu Izraelu in nasploh.”
Zakaj je prepad med državama vedno večji
Netanjahujeva vlada je napade 7. oktobra razumela kot jasen znak eksistencialne grožnje državi Izrael in Judom na Bližnjem vzhodu. Občutek, da bijejo bitko za svoje preživetje, jim olajša opravičevanje množičnih palestinskih civilnih žrtev v Gazi in v Libanonu v odnosih z ZDA, tudi ko preostali svet pokole ocenjuje kot grozljivo nesorazmerne. Čeprav ZDA svarijo pred nevarnostjo širšega regionalnega konflikta, Izrael to predstavlja kot nadaljevanje večletnih spopadov proti skupinam, ki jih usmerjajo ali navdihujejo njihovi sovražniki iz vrst iranskega klerikalnega vodstva.
Ameriški nacionalni interesi pa ne ležijo le v ohranitvi Izraela. Bela hiša si obupno prizadeva, da ne bi bila vpletena v nov srdit konflikt na Bližnjem vzhodu po dveh desetletjih, ki sta bili potrebni za umik ameriških vojakov iz Iraka in Afganistana. Oporišča ameriških vojakov, ki so ostala tudi v Siriji in Iraku, so še vedno zelo ranljiva za napade, kar je pokazala tudi smrt treh ameriških vojakov v januarskem napadu brezpilotnega letala v Jordaniji.
Velike so tudi globalne in politične posledice konflikta v regiji. Zaradi večmesečnih napadov na komercialne ladje v Rdečem morju so ameriške in zavezniške pomorske sile prevzemale rakete hutijevcev, ki jih podpira Iran. Ne moremo spregledati gospodarskih posledic upočasnjenih dobavnih verig, saj ladijske družbe pošiljajo tovor po daljši poti okoli Afrike.
Izrael prepričan, da zmaguje
Izrael je s številnimi obveščevalnimi in vojaškimi akcijami uničil številne najnevarnejše sovražnike. Poleg Nasrale, ki je v 30 letih s Hezbolahom ustvaril resno grožnjo Izraelu, je Hamas obtožil Izrael, da je v Teheranu ubil Ismaila Hanijo, enega njegovih najvišjih voditeljev. Izrael svoje vpletenosti ni ne potrdil ne zanikal.
V napadih v Siriji, Libanonu, Iranu in Gazi je ubil tudi druge visoke pripadnike Hezbolaha in Hamasa. V eksplozijah pozivnikov in radijskih postaj v Libanonu je bilo na primer ranjenih ali ubitih na tisoče pripadnikov Hezbolaha.
A Washington ima veliko širše pomisleke. Med njimi sta tudi grozljivo veliko število civilnih žrtev in humanitarna katastrofa v Gazi, pa tudi v Libanonu, državi, ki je po morilski državljanski vojni med letoma 1975 in 1990 uživala nekaj desetletij stabilnosti. Smrt več tisoč civilistov ni le tragedija sama po sebi, temveč povzroča hud pritisk zaveznikov na ZDA.
Strupena politika, ki spreminja odnos med ZDA in Izraelom
Doslej bi bilo za predsednika izraelske vlade politično in strateško pogubno, če bi tako odkrito preziral predsednika ZDA. Toda Netanjahujeva usmeritev na skrajno desnico in odvisnost od ultraortodoksnih strank pomeni, da je njegova glavna naloga ugajanje najbolj skrajnim domačim elementom, da bi ostal na oblasti.
Šibkost sredinskih in levih strank v Izraelu pomeni, da ni voditeljev, kot sta bila pokojna predsednika vlade Jicak Rabin in Šimon Peres, ki sta bila ideološko in temperamentno usklajena s predsedniki ZDA. Vzpon radikalnih voditeljev, kot je bil Nasrala in kot so predstavniki Hamasa, pa pomeni tudi, da na drugi strani ni partnerjev, ki bi bili odprti za tradicionalno mirovništvo ZDA.
Ameriški pozivi k rešitvi dveh držav so na koncu morda edina možna pot do konca konfrontacije, ki traja že več generacij, čeprav se zdijo zelo daleč od realnosti krvavega Bližnjega vzhoda v letu 2024.
Številni opazovalci v Washingtonu že dolgo sumijo, da je Netanjahu močno osebno naklonjen nadaljevanju vojne, da bi se odkupil za svoj neuspeh pri zaustavitvi napadov 7. oktobra in da bi odložil kazenske obtožbe, ki ga čakajo.
Tudi ameriška strupena politična realnost zmanjšuje moč ZDA na Bližnjem vzhodu. Podpora Izraelu je bila nekoč načelo, ki je združevalo republikance in demokrate. Toda Netanjahujevo večletno vmešavanje v ameriško politiko je mnoge demokrate odvrnilo, premik njihove stranke na levo pa je podporo Izraelu še dodatno zmanjšal.
Nekdanji predsednik Donald Trump je privolil v radikalno politiko Netanjahuja in jo celo spodbujal, s čimer je še dodatno politiziral odnose med ZDA in Izraelom. Trumpu naklonjeni republikanci pa ga spodbujajo, naj gre še dlje – tudi zato, da bi oslabili Bidna in njegovo naslednico Kamalo Harris.
Biden in Harris sta mesec dni pred volitvami v kočljivem političnem položaju. Bidnova neuspešnost pri zajezitvi Izraela v Gazi in zdaj v Libanonu je razdelila demokratsko stranko in grozi, da bo zmanjšala volilno udeležbo med naprednimi in arabsko-ameriškimi volilci, zlasti v zveznih državah, ki na koncu odločajo, na primer v Michiganu.
A vsaka poteza za kaznovanje Izraela bi lahko škodila Harris v očeh zmernih volilcev in volilcev iz zveznih držav, ki so zasute z negativnimi Trumpovimi oglasi, v katerih trdi, da sta Harris in Biden šibka in vodita ZDA v tretjo svetovno vojno. To je le eden od številnih razlogov, zakaj Netanjahu spodbuja nadaljevanje in širjenje vojne, ne glede na to, kako nemočne so zaradi tega videti ZDA.
Avtor: Stephen Collinson, CNN
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje