Zakaj vladar, ki je umrl pred 300 leti, še danes jezi milijone ljudi

Aurangzeb Alamgir, šesti cesar slovite mogulske dinastije, postaja osrednja figura napetega političnega trenutka v Indiji. Njegov spomin sproža sektaško nasilje po vsej državi, piše CNN.
Vladar med kritiki velja za tirana, ki je zatiral ženske, rušil hindujske templje, silil k verskim spreobrnitvam in vodil vojne proti hindujskim in sikhskim vladarjem.

V Indiji, kjer imajo hindujski nacionalisti skoraj popoln nadzor, so Aurangzebova "zločinska" dejanja postala priročno orodje desničarskih politikov, ki ga prikazujejo kot muslimanskega zlobneža, spomin na katerega je treba izbrisati.

Prejšnji mesec so v mestu Nagpur izbruhnili sektaški spopadi, potem ko so skrajni hindujski nacionalisti pozvali k uničenju njegove grobnice, oddaljene približno 400 kilometrov. Spopadi so povzročili več deset ranjenih in aretacij, mestne oblasti v Nagpurju pa so razglasile policijsko uro.

Zdi se, da je nasilje spodbudil nedavni bollywoodski film, ki prikazuje Aurangzebova brutalna osvajanja proti čaščenemu hinduističnemu kralju.

Medtem ko se napetosti med obema skupnostma stopnjujejo, desničarski hindujci izkoriščajo Aurangzebovo ime kot simbol zgodovinskih krivic zoper svojo, sicer večinsko vero v državi – kar pa vzbuja strah med 200 milijoni muslimanov v Indiji.

Verska represija, ki jo je uvedel Aurangzeb, odmeva še danes

Mogulska dinastija izvira iz leta 1526. Aurangzebovi predhodniki so spodbujali versko strpnost in močno vplivali na indijsko kulturo, med drugim z gradnjo ikoničnih spomenikov, kot sta Tadž Mahal in Rdeča trdnjava v Delhiju. Imperij se je končal leta 1857 s strmoglavljenjem zadnjega cesarja s strani Britancev.
Aurangzeb med vsemi vladarji dinastije izstopa kot verski fanatik in kompleksna osebnost. Pod njegovim vodstvom je mogulski imperij dosegel največji obseg – raztezal se je od današnjega Afganistana do Bangladeša. Prvo polovico vladavine je Aurangzeb vodil z železno roko, a z relativno strpnostjo do hindujcev.

Po besedah profesorja Nadeema Rezavija z Univerze v Aligarhu do leta 1679 ni bilo poročil o uničevanju templjev ali uvedbi dajatve za nemuslimane. Aurangzeb se je obnašal kot njegovi predhodniki, nekatere visoke položaje v njegovi upravi so celo zasedali hindujci.

A vse se je spremenilo leta 1680, ko je Aurangzeb sprejel bolj skrajno versko držo. Začel je odpuščati hindujce, zatiral Marathe (katerih kraljestvo danes slavijo desničarski politiki, vključno s premierjem Narendro Modijem) in uvedel versko represijo, ki odmeva še danes.

Preteklost kot politično orožje

Marca 2025 so skrajni hindujski aktivisti iz skupin Bajrang Dal in Vishva Hindu Parishad (VHP) protestirali v Mumbaju in zahtevali odstranitev Aurangzebove grobnice v Khuldabadu. Nekateri muslimani so skupino obtožili sežiga rjuh z verzi iz Korana, kar je sicer VHP zanikal, a vztrajal pri zahtevi po odstranitvi grobnice.
Aurangzeb postaja simbol za politično instrumentalizacijo zgodovine. Premier Modi, ki odkrito izraža svojo vero in je član skrajno desne organizacije Rashtriya Swayamsevak Sangh, vidi v zgodovini hindujskega trpljenja pod Moguli in britanskimi kolonizatorji sredstvo za utrjevanje ideje o hindujski prevladi.

"Poskušajo preoblikovati zgodovino in jo nadomestiti z mitom – z nečim iz svoje domišljije," je za CNN dejal Rezavi in dodal: "Aurangzeba uporabljajo za demonizacijo muslimanske skupnosti."

Indijska vlada zanika, da bi uporabljala Aurangzebovo ime za napade na muslimane, a njegovo pogosto omenjanje vseeno povzroča nemir in strah znotraj verske manjšine.

Zgodovinarji se strinjajo, da gre za temno in zapleteno osebnost, a opozarjajo, da ga je treba razumeti v kontekstu časa, v katerem je živel. "Takrat Indija kot koncept še ni obstajala," je poudaril Rezavi in pojasnil, da takrat še ni bilo moderne ustave, parlamenta in demokracije." Abhishek Kaicker, zgodovinar na Univerzi Berkeley v Kaliforniji, se strinja: "Takšne zgodovinske osebnosti ne zaslužijo ne hvale ne graje. Treba jih je razumeti v okviru njihovega časa, ki je zelo oddaljen od današnjega."

Medtem v Nagpurju zahteve po odstranitvi grobnice ostajajo neuslišane. Nekateri desničarski hindujski voditelji pa so že začeli umikati podporo ideji o njenem rušenju.