Zemlja je imela obroč, kot ga ima Saturn, menijo znanstveniki. Ga bo še kdaj?

Foto: PROFIMEDIA

Zanimiva hipoteza o tem, da je Zemlja nekoč imela obroč, kot ga imajo nekateri veliki planeti v Osončju. Zakaj znanstveniki tako menijo in ali bi ga lahko naši zanamci spet kdaj občudovali?

Če bi pred 466 milijoni let pogledali v nebo, bi lahko na njem opazili svetlo črto, obroč, podoben tistemu, ki ga občudujemo pri Saturnu ali Uranu. Tako meni skupina raziskovalcev, ki se ukvarja z Zemljino geološko zgodovino.

V obdobju ordovicija, geološke dobe, ki se je začela pred okoli 485 milijoni let in trajala naslednjih 43 milijonov let, je Zemlja doživela marsikaj. V tem obdobju so se razvile raznolike morske življenjske oblike, kot so trilobiti, korale in prve znane vrste rib. Dogajale so se pomembne spremembe v tektoniki plošč in podnebju, naš planet pa je v tem obdobju doživel nekaj meteorskih udarov. O tem pričajo tudi ostanki kraterjev, katerih starost so ugotovili znanstveniki.

Šele nedavno pa so prišli do zanimive ugotovitve: vsi znani kraterji iz tega obdobja se nahajajo znotraj 30 stopinj od Zemljinega ekvatorja.

“Statistično gledano je nenavadno, da bi bilo 21 kraterjev tako blizu ekvatorja. To se ne bi smelo zgoditi. Morali bi biti naključno razporejeni,” je za CNN dejal Andrew Tomkins, geolog in profesor znanosti o Zemlji in planetih na univerzi Monash v avstralskem Melbournu. Zato so znanstveniki prišli na misel, da so te kraterje povzročili meteoriti, ki so “deževali” iz obroča v Zemljini orbiti, podobnega Saturnovemu.

O tem so Tomkins in njegovi kolegi pisali v študiji, objavljeni septembra v reviji “Earth and Planetary Science Letters”.

Kako bi obroč lahko nastal?

Pred tem so znanstveniki verjeli, da je meteorite ustvaril velik asteroid, ki je v obdobju ordovicija razpadel znotraj osončja, ti pa so zadeli Zemljo.

Vendar bi takšen dogodek verjetno povzročil bolj naključno razporeditev udarov, podobno kot so naključno razporejeni kraterji na Luni, je dejal Tomkins, glavni avtor raziskave.

In kako bi Zemljin obroč lahko nastal? Ko se manjše telo dovolj približa planetu, doseže tako imenovano Rochevo mejo. To je razdalja, pri kateri ima nebesno telo (recimo Zemlja) dovolj gravitacijske sile, da raztrga bližajoče se telo (asteroid). Nastale razbitine nato ustvarijo obroče okoli planeta, kot so tisti okoli Saturna, za katere NASA meni, da so nastali iz razbitin ledenih lun.

Avtorji študije tako domnevajo, da je asteroid, ki ga je “raztrgala” Zemljina gravitacija, imel okoli 12 kilometrov v premeru, ko je dosegel Zemljino Rochevo mejo – okoli 15.800 kilometrov od planeta.

Obroč njegovih razbitin pa se je po mnenju raziskovalcev oblikoval okoli ekvatorja, podobno kot obroči Saturna, Jupitra, Urana in Neptuna, ki so prav tako na ekvatorialnih ravninah teh planetov.

Avtorji se sklicujejo tudi na študijo iz februarja 2022, ki je analizirala udarne kraterje na Zemlji, Luni in Marsu ter ugotovila znake, ki kažejo povečan meteorski udar le na Zemlji, kar še dodatno podpira njihovo hipotezo o Zemljinem obroču.

Teza o obroču bi lahko pojasnila tudi globalno ohladitev

Nova hipoteza pa ne pojasnjuje le izvora povečanja meteorskih udarov, ampak morda tudi odgovarja na doslej nepojasnjen dogodek: globalno ohladitev, eno najhladnejših podnebnih obdobij v Zemljini zgodovini, ki bi lahko bila posledica sence, ki jo je ustvaril obroč.

Nekaj milijonov let po obdobju povečanih meteorskih udarov, pred približno 445 milijoni let, je namreč prišlo do dramatičnega znižanja globalnih temperatur, znanega kot hirnantij.

Avtorji študije zdaj raziskujejo, koliko sence bi bilo potrebno, da bi povzročila globalno ohladitev, kar bi lahko pomagalo oceniti, kako neprosojen je bil obroč, je dejal Tomkins. Prav tako bi lahko Zemljo ohladili oblaki prahu iz meteorskih udarov, je dodal. Tomkins upa, da bodo prihodnje raziskave razkrile, kako dolgo je obroč obstajal in kako bi lahko vplival na evolucijske spremembe, s katerimi se je zaradi zahtevnih podnebnih razmer soočala Zemlja. “Razumevanje vzrokov za Zemljine podnebne spremembe nam lahko pomaga razmišljati o evoluciji življenja,” je dodal.

Kako gost je bil obroč, ni znano, vendar Tomkins ocenjuje, da bi bil šibek obroč lahko viden celo z Zemlje. “Če bi bili na nočni strani Zemlje in pogledali navzgor, medtem ko bi sončna svetloba osvetljevala obroče, ne pa tudi vas, bi bilo to verjetno precej spektakularno,” je dejal. Znanstveniki tudi menijo, da je Zemljin obroč, če je v resnici obstajal, v orbiti vztrajal od 20 do 40 milijonov let. V tem času pa so trki med delci in trki z drugimi meteoriti, ki jih je pritegnila Zemlja, povzročili, da so se kamnine v obroču sčasoma razpršile.

Obroč je mogoče imel tudi Mars in ga bo verjetno imel ponovno. Pa Zemlja?

Predhodne raziskave so pokazale, da bi lahko tudi starodavni Mars imel obroč ali obroče, znanstveniki pa napovedujejo, da bi jih ta planet lahko imel tudi v prihodnosti.

“Medtem ko so obroči trenutno značilni za zunanje, velike planete v osončju, naj bi Mars v naslednjih 100 milijonih let pridobil obročni sistem. To se bo zgodilo, ko se bo njegova luna Fobos (ena od dveh; op. a.) približala Rochevi meji in jo bo raztrgalo,” je za CNN dejal astrofizik Vincent Eke, izredni profesor na Inštitutu za računalniško kozmologijo na univerzi Durham v Združenem kraljestvu, ki ni sodeloval v novi študiji.

Ali bi tudi Zemlja lahko imela v prihodnosti obroč? Seveda se to lahko zgodi, če se ji približa dovolj velik asteroid, ki bi še pred trkom, a dovolj daleč od Zemlje, razpadel. “Na srečo za razvoj življenja na Zemlji pa so takšni dogodki trenutno redki,” je dejal Eke.