Menu Item
Vojna na Bližnjem vzhodu je vstopila v novo fazo. Kot so sporočile izraelske oblasti, je čas za diplomacijo s Hezbolahom minil, uboj vodje tega paravojaškega terorističnega gibanja pa z besedami izraelskega premierja predstavlja pomemben korak k spremembi ravnovesja moči v regiji. Zakaj konca vojne kljub temu še ni na vidiku ter kaj bi nas morala zgodovina te "dežele nenamernih posledic" naučiti?
Uboj vodje šiitskega gibanja Hezbolah Hasana Nasrale je “pomemben korak k spremembi ravnovesja moči v regiji”, je v soboto dejal izraelski premier Benjamin Netanjahu. Ob tem je dodal, da se je odprla nova priložnost za temeljito preureditev moči na Bližnjem vzhodu, libanonsko teroristično in paravojaško gibanje Hezbolah pa da je smrtno ranjeno. Popolna zmaga se, tako Netanjahu, za zdaj še vedno izmika.
Od 17. septembra so izraelske sile v Libanonu militantni skupini Hezbolah, ki podpira Iran, zadajale en udarec za drugim. Sprva so v več krajih v Libanonu eksplodirali pozivniki, dan kasneje pa je razneslo še več ročnih radijskih postaj. Minuli torek je nato izraelska vojska izvedla obsežen zračni napad na libanonsko prestolnico Bejrut, v katerem je umrlo več ljudi, med drugim eden od poveljnikov Hezbolaha, visoki poveljnik Ibrahim Akil, s petkovim bombnim napadom v Bejrutu, v katerem je bil ubit Nasrala, pa je vodstvo gibanja Hezbolah, ki je dolga leta veljalo za enega najpomembnejših nedržavnih igralcev na svetu, skoraj popolnoma uničeno.
Kot v analizi ugotavlja CNN, pa zgodovina izraelskim voditeljem – in tudi vsem drugim, ki bi imeli velike ambicije v regiji ter si prizadevajo za tektonske spremembe v Libanonu ter na Bližnjem vzhodu na splošno – v prvi vrsti ponuja predvsem grenak nauk. Kaj se je dogajalo ter kaj bi morali interpretirati kot zgodovinski nauk?
Kaj nas lahko nauči zgodovina?
Junija 1982 je izraelska vojska, da bi uničila Palestinsko osvobodilno organizacijo (PLO), ki je z juga države izvajala napade na Izrael, napadla Libanon. Ob tem so izraelske oblasti upale, da bodo v Bejrutu vzpostavile vodljivo vlado ter da bodo iz države pregnale sirske sile.
Nobeden od zastavljenih ciljev jim ni uspel. Palestinske oborožene skupine so morale na podlagi sporazuma, ki so ga sklenili Američani, zapustiti državo ter se preseliti v izgnanstvo v Tunizijo, Jemen in druge bližnje države. Toda cilj zatreti palestinske nacionalne težnje skupaj s PLO ni uspel. Pet let pozneje je namreč v Gazi izbruhnila prva palestinska intifada, tj. vstaja proti izraelski okupaciji palestinskega ozemlja, ki se je razširila na Zahodni breg.
V času okupacije je bil glavni zaveznik Izraela v Libanonu vodja krščanske milice Bašir al Gemajel, a je pred nastopom mandata umrl v eksploziji v vzhodnem Bejrutu. Pripadniki milice so se želeli maščevati za umor Gemajela, za katerega so krivili PLO, in so v noči na 16. september izdali ukaze o napadu na libanonski begunski taborišči Sabra in Šatila v zahodnem Bejrutu. V dvodnevnem napadu je desničarska krščanska milica libanonskih oboroženih sil ubila več tisoč palestinskih, pa tudi libanonskih in sirskih civilistov.
Gemajela je nasledil njegov brat Amin, pod njegovim vodstvom in ob aktivnem ameriškem sodelovanju ter spodbujanju pa sta Libanon in Izrael maja 1983 podpisala sporazum o vzpostavitvi dvostranskih odnosov.
Premirje ni trajalo dolgo, saj je že februarja naslednje leto vlada padla, sporazum pa je bil razveljavljen. ZDA, ki so svoje sile v Bejrut poslale že med pobojem v Sabri in Šatili, so se oktobra 1983 umaknile iz države, umik pa je sledil bombnemu napadu na ameriško veleposlaništvo ter vojašnice ameriških marincev in francoske vojske. V Libanonu je tako ponovno izbruhnila državljanska vojna, ki je tokrat trajala več kot šest let.
Ena najpomembnejših posledic izraelske invazije leta 1982 je bilo najverjetneje prav rojstvo Hezbolaha. Gibanje je nato začelo voditi neizprosno gverilsko vojsko, zaradi katere so se morale izraelske sile umakniti iz južnega Libanona, kar je bil prvi ter verjetno tudi edini primer, v katerem je arabska vojaška sila uspešno prisilila Izrael k umiku z arabske zemlje, v analizi piše CNN.
“Dežela nenamernih posledic”
Novonastala skupina se je s pomočjo Irana izkazala za veliko bolj smrtonosno in učinkovito od palestinskih borcev, ki jih je Izrael uspešno pregnal. Ob znatni iranski finančni podpori Irana pa se je ta paravojaška organizacija v prihodnjih letih le še krepila.
Kot se zdi, je Hezbolah trenutno ohromljen in razklan ter očitno infiltriran z izraelsko obveščevalno službo, kljub temu pa bi bilo prezgodaj pisati njegov epitaf. Kot v CNN analizi piše višji dopisnik Ben Wedeman, ga dim, ki se vali nad Bejrutom, spominja na besede nekdanje ameriške državne sekretarke Condoleezze Rice, ki je med vojno med Izraelom in Hezbolahom leta 2006 dejala, da sta bila vse prelivanje krvi in uničenje, ki smo jima bili takrat priča, le “porodne bolečine novega Bližnjega vzhoda”.
“Pazite se tistih, ki obljubljajo novo zarjo, rojstvo novega Bližnjega vzhoda, novo ravnovesje moči v regiji. Libanon je mikrokozmos vsega, kar gre lahko narobe. To je dežela nenamernih posledic,” je še zaključil Wedeman.
Avtor: Stephen Collinson/CNN
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje