Znanstveniki do nepričakovanega odkritja: "Stanje je slabše, kot smo domnevali"

Zakisanje oceanov je že preseglo ključno mejo za zdrav planet, izhaja iz nedavne študije, ki jo povzema britanski Guardian.

"Zdravje svetovnih oceanov je slabše, kot smo domnevali," so opozorili znanstveniki in poudarili, da meritve kažejo, da "zmanjkuje časa" za zaščito morskih ekosistemov, Zakisanje oceanov, pogosto imenovano nevarni dvojček (ang. evil twin) segrevanja ozračja, nastane, ko ocean hitro absorbira ogljikov dioksid, ki v reakciji z vodnimi molekulami zniža vrednost pH morske vode. To škodi koralnim grebenom in drugim morskim živalim, v skrajnih primerih pa lahko celo raztopi lupine morskih bitij.

Do zdaj zakisanje oceanov ni veljalo za proces, ki bi presegel svojo "planetarno mejo". To je nabor vrednosti okoljskih spremenljivk, ki naj bi po oceni še omogočale dolgoročno stabilnost okolja na Zemlji. So "naravne omejitve" ključnih globalnih sistemov – kot so podnebje, voda in biotska raznovrstnost – onkraj katerih ti sistemi ne zmorejo več zagotavljati zdravega planeta.

Že lani so znanstveniki ugotovili, da je bilo prekoračenih šest od devetih takšnih mej.

Meja presežena že pred petimi leti

Nova študija britanskega morskega laboratorija v Plymothu, ameriške nacionalne uprave za oceane in ozračje ter inštituta za raziskave morskih virov univerze Oregon razkriva, da je bila tudi meja za zakisanje oceanov presežena – in to že pred približno petimi leti.

"Zakisanje oceanov ni le okoljska kriza – gre za tiktajočo bombo za morske ekosisteme" je dejal znanstvenik Steve Widdicombe z britanskega morskega laboratorija.

Najnovejša študija temelji na kombinaciji novih in zgodovinskih fizikalno-kemijskih meritev iz ledenih jeder, naprednih računalniških modelov in raziskav morskega življenja, kar je znanstvenikom omogočilo celovito oceno stanja v zadnjih 150 letih.

Ugotovili so, da je bilo povprečno stanje oceanov že leta 2020 zelo blizu – in v nekaterih regijah celo onkraj – planetarne meje za zakisanje. Ta meja je določena kot več kot 20-odstotni padec koncentracije kalcijevega karbonata v morski vodi v primerjavi s predindustrijskim obdobjem.

Bolj kot so se poglabljali v ocean, hujše so bile ugotovitve, piše Guardian. Na globini 200 metrov je bilo kar 60 odstotkov svetovnih voda že prek te "varne meje". Ob tem je znanstvenica Helen Findlay z britanskega morskega laboratorija poudarila, da večina morskih organizmov ne biva le na površju.

"V globljih vodah živi še mnogo več različnih vrst rastlin in živali. Ker se te vode tako hitro spreminjajo, so lahko posledice zakisanja oceanov precej hujše, kot smo menili," je dejala.

"Soočamo se z eksistencialno grožnjo"

Po njenih besedah ima to ogromne posledice za pomembne podvodne ekosisteme, kot so tropski in celo globokomorski koralni grebeni, ki zagotavljajo ključno zavetje in vzrejališča za mladice številnih vrst. Ko pH pada, imajo vrste z apnenčasto zgradbo – kot so korale, ostrige, školjke in majhni polži – težave pri ohranjanju svojih zaščitnih struktur, kar vodi v krhke lupine, počasnejšo rast, zmanjšano razmnoževanje in nižjo stopnjo preživetja.

Avtorji študije so poudarili, da je zmanjšanje emisij ogljikovega dioksida edini način za globalno reševanje zakisanja oceanov, a da je treba ohranitvene ukrepe usmeriti v najbolj ranljive regije in vrste.

Direktorica mednarodne zveze za boj proti zakisanju oceanov Jessie Turner, ki v študiji ni sodelovala, je dejala, da poročilo jasno kaže, da zmanjkuje časa. "Kar bomo storili ali ne bomo storili zdaj pa bo izjemno vplivalo na našo prihodnost," je prepričana.

Po njenih besedah se soočamo z eksistencialno grožnjo in težko realnostjo. "Izgubljeno je bilo že veliko morskih organizmov. Zdaj je jasno, da vlade ne smejo več spregledati zakisanja oceanov pri ustvarjanju političnih agend," je zaključila.