Znanstveniki zaskrbljeni zaradi podvodnih cunamijev na Antarktiki

Znanstveni novinar in urednik pri Sky News Tom Clarke se je z ekipo raziskovalcev odpravil na Antarktiko.

Med poročanjem z gumenjaka, ki pluje po morju okrog celine na južnem polu, je povedal, da še pred 50 leti to ne bi bilo mogoče.

"Ko so pred 50 leti odprli raziskovalno postajo Rothera Britanskega zavoda za Antarktiko (British Antarctic Survey) je bil zaliv, v katerem smo, pod skoraj 250 metrov debelo ledenim pokrovom," je opisal.

Najtopleje doslej

Kraki ledenikov, ki so nekoč plavali na zmrznjenem morju, so se stopili in razpadli, ko sta se ozračje in ocean segrela.

Ko posije sonce, se sliši prasketanje in pokanje ledu, čez zaliv pa se razprostirajo drobci ledu, ki se odlamljajo od osrednjega dela ledenikov.

Povprečne temperature na Antarktiki so bile lani najvišje v zabeleženi zgodovini.

Po besedah znanstvenikov je dogajanje na Antarktiki najboljši način za napovedovanje naše prihodnosti – razmere tam kažejo, kako hitro in za koliko se bo segrel naš planet.

"Antarktika je celina, ki je zelo oddaljena od krajev, kjer živi večina prebivalstva, a ima izjemno močan vpliv na to, kar se dogaja po vsem planetu," je povedala direktorica Britanskega zavoda za Antarktiko, profesorica Jane Francis.

Britanski raziskovalci preučujejo, kaj povzroča hitrejše drsenje ledenikov ter kako jih razbijajo toplejši tokovi in plima.

Toda kot pravijo, se zdi, da en kos sestavljanke manjka. To so podvodni cunamiji.

Podvodni cunami povzroči mešanje vode

Kaj se zgodi pod morsko gladino, ko se od ledenika odlomi kos ledu, velik kot stolpnica?

Ti valovi, visoki več deset, morda celo sto metrov, so dovolj močni, da premešajo površinske plasti morja – ki so sestavljene iz skoraj zmrznjene taline ledenikov – z bolj slano in toplejšo morsko vodo iz globljih plasti.

Če ti cunamiji iz globin dvigujejo toplejšo vodo, bi to lahko dodatno pospešilo taljenje.

"Ko se spodnje plasti vode mešajo z zgornjimi, toplota preide na drug kraj," opisuje oceanograf dr. Alex Brearley. "To moramo razumeti, da bomo lahko bolje napovedovali taljenje morskega ledu," dodaja.

Dr. Brearley in njegovi sodelavci so v vodo spustili majhnim podmornicam podobne podvodne robote (gliderje), ki bodo več mesecev pluli skozi oceanske tokove.

S pomočjo teh robotov in drugih instrumentov, ki so jih znanstveniki pritrdili v ledenik in okrog njega, upajo, da bodo ujeli te valove in prvič natančno izmerili proces.

Če se bo njihov učinek izkazal za tako pomembnega, kot predvidevajo, bi to lahko izboljšalo napovedi hitrosti in obsega taljenja.

Največji morski tok na svetu

Obstaja še en razlog, zakaj moramo razumeti taljenje in mešanje voda okoli Antarktike. To namreč določa tudi hitrost in obseg globalnega segrevanja.

Okrog Antarktike teče največji morski tok na svetu – Antarktični krožni tok. Znanstveniki domnevajo, da je absorbiral približno 75 odstotkov presežne toplote, ki je nastala od industrijske revolucije.

Kot krvni obtok planeta sprejema toplejšo vodo z višjih zemljepisnih širin, jo hladi, ko kroži okoli zmrznjenega južnega oceana, nato pa se počasi vrača proti severu.

"Če greste v trope in se spustite čisto na dno oceana, boste tam našli vodo, ki je nastala na polih," opisuje Brearley.

Ta tok z zmrznjeno maso Antarktike v središču deluje kot velikanski klimatski sistem, planetarni termostat.

Podnebni znanstveniki odkrito priznavajo, da je glavni razlog, zakaj ne morejo natančno napovedati, kdaj se bo temperatura dvignila za več kot dve stopinji nad predindustrijsko, in ali bo presegla tri stopinje, da ne razumejo dobro, kaj se dogaja na Antarktiki in kako se bo "termostat" odzval na dodatno segrevanje.

"Znanstveniki si res želimo vedeti, kam gre ta toplota in ali bo tam ostala dolgo časa. Ali pa tvegamo, da se bo vrnila v naše ozračje," pravi Francis.

Antarktika ima še eno temeljno vlogo pri stabilizaciji našega podnebja: absorbira ogljikov dioksid, toplogredni plin, odgovoren za večino segrevanja.

Glavnine ogljikovega dioksida, ki smo ga izpustili od industrijske revolucije, namreč niso vsrkali tropski gozdovi, ampak drobne rastline, alge oziroma fitoplankton v oceanih.

Samo Južni ocean okrog Arktike naj bi absorbiral več kot 40 odstotkov tega CO2.

Močan krožni tok prinaša hranila, s katerimi se alge hranijo. Podmorski valovi, ki jih ustvarjajo ledeniki, bi lahko pomagali tudi pri mešanju hranil med plastmi oceana.

To življenje preučujejo raziskovalci na Antarktiki. Toda odgovorov še nimajo.

"Ugotovili smo, da nekatere vrst ne prenesejo segrevanja za eno stopinjo, če segrevanje traja več kot leto," je povedal morski biolog prof. Lloyd Peck, ki vodi podvodne raziskave.

"Ravnovesje ekosistema se spreminja. Število vrst se spreminja. To vemo. Ne vemo pa, ali se približuje prelomni točki ter ali in kdaj bi se lahko sesul," je dodal.