V soboto smo obeleževali mednarodni dan boja proti spolnemu nasilju v času oboroženih konfliktov. Mnoge žrtve še danes spremlja družbena stigma, soočajo pa se tudi s pomanjkanjem sistemske podpore.
Foča, vzhod Bosne in Hercegovine, 26 let po vojni. Zehra Murguz stoji na mestu, kjer so jo pridržali in posilili, kot še številne druge ženske. Brazgotine in travme, pravi Zehra, ji bodo ostale do konca življenja.
“To je bil pekel, z eno besedo pekel. Najbolj žalostno je bilo, ko je mati morala gledati posilstvo svoje hčere, ki se je še igrala z lutko. Mati je morala gledati posilstvo svojega otroka,” pripoveduje Zehra.
Po tragični izkušnji se spopada še s stigmatizacijo. “Pridem v zdravstveno ustanovo, nekdo me prepozna in reče: pusti jo, ubožico. Takšna ponižanja doživljamo,” pojasnjuje Zehra Murguz.
Stigma in pomanjkanje sistemske podpore
Njena izkušnja je prikaz položaja žrtev posilstva v BiH. V večini so žrtve stigmatizirane, storilci pa nikoli ne odgovarjajo ali prejmejo kazni za svoja dejanja, so sporočili ob včerajšnjem Mednarodnem dnevu boja proti spolnemu nasilju v času oboroženih spopadov.
Žrtve, aktivisti in občani so včeraj pred Karamonovo hišo v Miljevini, prizoriščem množičnega posilstva žensk in deklet, položili rože.
“Žrtve, ki so preživele, nimajo zaupanja v to državo. Ne verjamejo v pravosodni sistem in ne verjamejo, da bo pravici kdaj zadoščeno. Procesiranje vojnih zločinov je dolgotrajen, otežen proces, številne žrtve posilstva pa niso nikoli prejele odškodnine za zločine, ki so jih preživele,” je povedala Amina Hujdur za N1 Sarajevo.
“Tišina, oglušujoča tišina o vseh grozodejstvih, ki so se zgodila v hišah posilstva, je poraz same družbe,” so prepričane Ženske v črnem, ki so znova podprle vse žrtve posilstva. “Ključno je priznanje s strani družbe, pomembno je, da tisto, kar se ve v zasebnosti, postane del kolektivnega spomina in zavedanja. Pomembno je, da Beograd na glas pove, kar vsi vemo. Kaj je skrito in zamolčano,” je prepričana Staša Zajović iz te orgnaizacije.
Molk, poveličevanje odgovornih za zločine, družbena stigma in pomanjkanje sistemske podpore le poglabljajo bolečino žrtev. Te si želijo le priznanja in sporočilo družbe: “Vaša bolečina ni sramota ali krivda!”
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!