Supernova Refsdal bo morda pomagala razrešiti eno največjih ugank sodobne astronomije – kako hitro se vesolje širi.
Že od leta 1920 vemo, da se vesolje širi. Ena od velikih kozmoloških ugank pa je, kako hitro se širi.
Kmalu po odkritju širjenja vesolja je ameriški astronom Edwin Hubble (po katerem se imenuje eden od vesoljskih teleskopov) ugotovil, da bi hitrost širjenja lahko merili s pomočjo zvezd, imenovanih kefeide. Te so v vesolju kot nekakšni svetilniki, s pomočjo katerih astronomi merijo razdalje v vesolju. Poleg te metode pa znanstveniki uporabljajo še eno, ki širjenje vesolja meri s pomočjo opazovanja kozmičnega mikrovalovnega ozadja, starodavne svetlobe oziroma sevanja, ki je začelo potovati skozi vesolje kmalu po njegovem nastanku, velikem poku.
Vendar se kljub tema dvema načinoma pojavljajo težave. Metodi dajeta skoraj za deset odstotkov različne rezultate. To pa je precej velika razlika. Predstavljajte si, da ste dobili kazen za prehitro vožnjo, potem pa ugotovite, da je ob istem času kot obcestni radar vašo hitrost zaznala še neka druga naprava, ki je pokazala, da niste vozili prehitro. Seveda bi se pritožili in sodišče bi moralo ugotavljati, katera naprava meri točneje. Znanstveniki take možnosti nimajo, zato iščejo vedno nove načine, kako bi dobili natančnejše rezultate.
Uporabne supernove
Zdaj so morda našli metodo, ki utegne biti pri merjenju hitrosti širjenja vesolja natančnejša, piše portal sciencealert.com.
Ekipa pod vodstvom astrofizika Patricka Kellyja z Univerze v Minnesoti je o tem objavila prispevek v Science in The Astrophysical Journal. Na kratko povedano: hitrost širjenja vesolja bi po njihovem mnenju lahko merili z opazovanjem svetlobe supernov, ki prispe na Zemljo po različnih poteh. Supernove so zvezde, ki eksplodirajo, svetloba njihovih eksplozij pa je eden najmočnejših svetlobnih dogodkov, ki jih lahko zaznajo teleskopi.
Leta 2014 so astronomi ob opazovanju supernove Refsdal opazili več njenih slik. Namesto ene se jih je pojavilo kar pet. Kako je to mogoče? Ko zvezda eksplodira, se svetlobni blisk razširi v vse smeri, vendar svetloba na poti proti Zemlji lahko naleti na velike jate galaksij, ki zaradi svoje mase in gravitacije ukrivljajo prostor in tako “prisilijo” svetlobo, da naredi namesto ravne poti ovinek, kar podaljša čas njenega potovanja do Zemlje. Tako masivni objekti v vesolju delujejo kot nekakšne leče.
To lahko ponazorimo s potjo treh avtomobilov, ki potujejo iz Kopra v Mursko Soboto.
Eden gre direktno po avtocesti, drugi po magistralki, tretji pa naredi krog okoli Slovenije skozi Trst, Celovec in Gradec (pustimo ob strani, zakaj, ampak vzemimo to kot dejstvo). Tako bodo avtomobili, čeprav so startali ob istem času iz Kopra, v Mursko Soboto prispeli ob različnih časih. Podobno se dogaja s svetlobo, ki iz oddaljenih kotičkov vesolja potuje do nas.
Kako so astronomi eksplozijo iste supernove videli večkrat, si lahko ogledate v spodnjem videu. Na podlagi tega pa so lahko izmerili, s kakšno časovno razliko so slike prihajale na Zemljo, in izračunali, za koliko se je vesolje povečalo v tem času.
Dobljene rezultate so primerjali z meritvami hitrosti širjenja vesolja po že prej opisanih metodah in ugotovili, da je njihova bližja tisti, ki jo izmerijo z meritvami sprememb v kozmičnem mikrovalovnem ozadju. To jih je presenetilo, saj bi po njihovem mnenju zaradi lokacije supernove moral rezultat biti bližje meritvam s pomočjo kefeid. Novo merjenje tako ne rešuje zagate in ne daje dokončnega odgovora na vprašanje, kako hitro se vesolje širi, daje pa še en namig, kako bi lahko to nekoč ugotovili.
Spremljajte N1 na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.
Naložite si našo aplikacijo: na voljo za android in za iOS.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje