Menu Item
Komentar novinarke Katje Miklavčič o odločitvi, ki je pretresla ZDA in svet.
“Patriarhat je naš sodnik, ki nas sodi, ker se rodimo. In naša kazen je nasilje, ki ga ne vidiš,”* zvenijo začetni verzi feministične pesmi, pravzaprav performansa, ki se je leta 2019 iz Čila razširil po svetu. Pesem, ki jo spremlja domiselna in nazorna koreografija, v prvi vrsti problematizira fizično nasilje nad ženskami, femicide. Pravi tudi: “Država, ki zatira, je mačo, ki posiljuje.”
Čile, ki zatira, je mačo, ki posiljuje.
ZDA, ki zatira, je mačo, ki posiljuje. Kajti tudi zakoni zatirajo, vsiljujejo, posiljujejo, nadzorujejo.
Konservativna večina ameriškega vrhovnega sodišča, pri čemer so trije sodniki (dosmrtno) funkcijo prevzeli v času republikanskega, desničarskega predsednika Donalda Trumpa, je z eno sodbo napravila škodo, za katero zagovorniki človekovih pravic lahko le upajo, da ne bo nepopravljiva. Zavrnili so sodbo Roe proti Wade, ki v ZDA od leta 1973 služi kot temelj za uresničevanje pravice do splava.
Čeprav je ameriški predsednik Joe Biden sodbo oklical za »kruto« in je ameriške zakonodajalce nemudoma pozval, naj sprejmejo zakonodajo, ki bo zaščitila pravico do splava, imajo (ameriški) konservativci veliko razlogov za slavje. Po Teksasu, kjer je splav že od lani prepovedan po šestem tednu nosečnosti in Oklahomi, kjer je prav tako že v veljavi prepoved – in, da se ne pozabi: zakon sta v obeh zveznih državah podpisala moška guvernerja –, bodo v vsaj še 11 zveznih državah Američanke ostale brez pravice, da odločajo o tem, kaj se bo zgodilo z njihovim telesom, z njihovo prihodnostjo. Padlo bo več držav juga oziroma jugovzhoda, med njimi Louisiana in Misisipi, ki sta med najrevnejšimi zveznimi državami. Padlo bo več milijonov žensk.
Kaj omejitev dostopa do splava oziroma prepoved pomeni za ženske, je dobro znano. Tiste, ki si bodo to lahko privoščile, bodo zdravstveno oskrbo plačale, odpotovale bodo v drugo zvezno državo, morda celo čez mejo v Mehiko, kjer je vrhovno sodišče odločilo, da kaznovanje abortusa ni zakonito, več mehiških držav pa je že legaliziralo splav.
Revnejše si tega ne bodo mogle privoščiti. Stane pot, stane varstvo za že obstoječe otroke, morda so problem dnevi dopusta v službi. Revnejše ženske bodo tako bodisi nadaljevale z neželeno nosečnostjo, bodisi bodo splav opravile v ne-varnih okoliščinah. Nekatere bodo, to je dejstvo in tako kažejo izkušnje iz drugih držav in preteklosti, zaradi zapletov izgubile življenje. Matere, hčerke, žene, partnerice, prijateljice. Ne bo jih več in za njihovo smrt bo odgovorna država. ZDA.
“Država, ki zatira, je mačo, ki posiljuje.”
Nasilni mačo, v čigar imenu govorijo (moški) odločevalci. Tisti, ki jim je – pogosto pod krinko besed, da gre za otroke – v interesu nadzor nad ženskami. Nad njihovim telesom, nad njihovim življenjem. Njihova volja ne odraža volje ljudi: v ZDA popolno prepoved splava podpira le okoli 10 odstotkov prebivalstva.
Zagovorniki pravice do izbire iz Južne Amerike so dalj časa po nasvet hodili v ZDA. Nedvomno je zdaj čas, da ZDA pogledajo onkraj meja, morda v Argentino, kjer je leta 2020 zeleni feministični val, ki je zahteval varen, zakonit in brezplačen splav, prevladal nad konservativnimi poslanci in senatorji. Je namreč nekaj, kar argentinski feministi prekleto dobro vedo – da brez dostopnega splava ni enakosti v družbi.
*Avtor performansa Posiljevalec na tvoji poti (Violador en tu camino), od koder je verz, je feministični kolektiv Las Tesis. Original: El patriarcado es un juez que nos juzga por nacer y nuestro castigo es la violencia que no ves.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje