Ste vedeli, da smo Slovenci za letos zapravili že vse naravne vire? Če bi bili vsi tako potratni, kot smo mi, bi potrebovali več kot tri Zemlje. Ob letošnjem dnevu Evrope, ki ga obeležujemo 9. maja, je zato skrajni čas, da se naučimo živeti bolj trajnostno in okolju prijazno. Kako teorijo prenesti v prakso? O tem smo vprašali strokovnjaka.

Ustvariti čim manjši ogljični odtis, porabiti čim manj energije, živeti brez plastike, s skrbnim in odgovornim lokalnim delovanjem pa narediti čim manj škode našemu planetu. Vse to so cilji letošnjega dneva Evrope, katerega osrednji dogodek bo 9. maja od 12. ure dalje potekal na ljubljanskem Kongresnem trgu, organizira pa ga predstavništvo Evropske komisije v Sloveniji. Pod krovno temo trajnosti v EU nas bodo strokovnjaki z različnih področji na stojnicah skozi praktične primere naučili mnogih dragocenih, okolju prijaznih rešitev bivanja in sobivanja. Jure Ausec, naravovarstvenik in učitelj fizike ob tem izpostavlja, da se ljudje ne zavedamo, da skrb za okolje v bistvu pomeni skrb zase in za lastno preživetje. Z nami je delil izjemno koristne poglede in nasvete.

Koliko naravnih virov smo Slovenci že zapravili in ali jih imamo še kaj na razpolago za prihodnje generacije?  

Kazalnik, ki mu rečemo “dan ekološkega dolga” (ang. overshoot day, op. p.), govori tudi o porabi naravnih virov po posameznih državah. Za Slovenijo je bil dan, ko smo po kazalniku letos porabili vse ekosistemske storitve iz narave, 18. april, torej še pred svetovnim dnevom Zemlje, ki je 22.aprila. To jasno kaže, da v Sloveniji preveč intenzivno porabljamo naravne danosti, kar seveda neizogibno vodi v težave v prihodnosti.

Kaj počnemo tako drastično narobe? V organizaciji Global Footprint Network so izračunali, da bi potrebovali več kot tri Zemlje, če bi vsi na svetu glede porabe naravnih virov živeli kot Slovenci. So mlajše generacije kaj bolj okoljsko in energetsko osveščene?

Verjamem, da v Sloveniji delamo veliko, da bi okrepili zavest državljanov o okoljski problematiki. K temu še posebej nagovarjajo razni projekti v šolah (npr. Ekošola, Unesco šola, projekt VITR, vpeljevanje Agende 2030 v šolsko delo ipd.). Kljub zavedanju o resnosti problema pa se z njim nekako ne želimo soočiti. Všeč mi je prispodoba, da se obnašamo kot človek, ki je padel z 10. nadstropja zgradbe, ampak se tolaži, da pada šele mimo 7. nadstropja in da stvar še ni resna. To bo šele, ko bo v pritličju, čeprav dobro ve, kam ga vodi pot. Tudi v povezavi z okoljem se tolažimo, da dvig temperature še ni tako velik, čeprav vse napovedi jasno kažejo, kam nas bo naše ravnanje pripeljalo. Zanimivo je, da ne jemo pokvarjene hrane, ker so nas strokovnjaki podučili, da imamo lahko prebavne težave ali se lahko celo huje zastrupimo. Verjamemo jim, zato ne poskusimo niti koščka. Pri okoljskih problemih pa ostajamo skeptični, ne verjamemo napovedim in vseeno poskušamo košček za koščkom v upanju, da nam v resnici ne bo nič hudega.

“Drastično narobe je torej to, da ne zaupamo stroki.”

Kot drugo je težava v sami človeški naravi, kar je še težje preseči. Hitro se navadimo na udobje (npr. na vožnjo do trgovine z avtom), čeprav bi isto s precej malo napora lahko opravili okolju bolj prijazno. Tu bo najtežje narediti premik, saj bomo ljudje težko stopili korak nazaj v manjše udobje. Kot tretje pa bi izpostavil še dejstvo, da se ljudje ne zavedamo, da skrb za okolje v bistvu pomeni skrb zase, za lastno preživetje.

“Ne govorim o tem, da nečesa sploh ne bomo mogli ali smeli početi, ampak zgolj o tem, da bomo morali kaj narediti z malenkost manj udobja.”

S katerimi dejanji lahko to spremenimo? Lahko naštejete, kateri so največji porabniki energije v gospodinjstvu in kakšni so bolj pametni načini uporabe energije doma?

Nerad dajem nasvete o tem, kaj so dobri nasveti, ti so lahko zelo različni glede na okoliščine vsakega posameznika. Hkrati neke splošne nasvete že vsi poznamo. Pomivalni stroj npr. porabi manj vode za pomivanje kot povprečen posameznik, ki pomiva ročno, zato se priporoča uporaba pomivalnega stroja. A morda to tudi ne drži: izvedel sem poskus, kjer sem ugotovil, da porabim ravno toliko vode kot zelo učinkovit pralni stroj, hkrati pa ne porabim elektrike. Če upoštevamo še izdelavo pralnega stroja (poraba surovin, energije, vode idr.), je to torej za mene kot posameznika zelo slab nasvet. Za nekoga drugega, ki med pomivanjem ne zapira vode, ki pri tem porabi velike količine pralnega sredstva in vroče vode, ki jo segreje z boljerjem, pa je nasvet, da naj si priskrbi pomivalni stroj, zelo na mestu. Tudi pri velikih družinah je takšen nasvet lahko koristen.

“Dejstvo je, da je vsaka vzdržnost pri porabi energije zelo koristna, tako za okolje kot za naše finance.”

Energija je na splošno prepoceni, to pomeni, da zanjo plačamo tržno (kapitalistično) ceno, ne pa dejanske okoljske cene. Prav ta okoljska cena je očem skrita in se je ljudje ne zavedajo. Plastenka morda res stane nekaj centov, vendar za njeno izdelavo potrebujemo veliko energije, vode, surovin, ki smo jih pridobili v energetsko precej potratnih procesih. Ta plastenka nato postane odpadek, ki ga poskušamo ustrezno transportirati, obdelati, odložiti, morda celo uloviti iz morja, pobrati na čistilni akciji, predelati. Cena, ki jo okolje plača za to plastenko, je tako precej višja od nekaj centov.

Tudi uporaba klimatskih naprav veliko pove, kako razmišljamo v povezavi z energijo in okoljem. Planet se zaradi naše povečane porabe energije segreva, zato je teh vedno več v uporabi. Klimatske naprave porabijo dodatne velike količine energije, kar posledično pomeni še hitrejše segrevanje Zemlje. Gre za t. i. pozitivno povratno zanko, kar je morda rešitev za posameznika na kratki rok, vsekakor pa vodi v pogubo na dolgi rok. S klimatsko napravo nam poleti ni prijetneje, ampak nam bo samo še bolj vroče.

Seveda se ne bomo odrekli hladilniku, saj bi to verjetno bilo zelo slabo za okolje (več zavržene hrane, več voženj po nakupih ipd.). Lahko pa denimo avto zamenjamo za javni prevoz, lahko se odrečemo klimatskim napravam, lahko znižamo ogrevalno temperaturo prostorov za kakšno stopinjo in smo doma oblečeni v pulover, ne uporabljamo hkrati več zamrzovalnih omar za (pretirano) dolgotrajno shranjevanje hrane, se prhamo krajši čas, pravilno zračimo prostore, jemo več rastlinske hrane in podobno. S tem ne poslabšamo kakovosti življenje, prej nasprotno. Ni se nam treba ničemur odreči, pa vseeno naredimo mnogo za okolje.

Gre pri naslednjih treh navedbah za mite ali resnico: z vestnim ločevanjem zmanjšali količino odpadkov na svetu, z ugašanjem luči in izključevanjem elektronskih naprav bomo zmanjšali porabo elektrike, z nakupom električnega avtomobila bomo naredili nekaj dobrega za okolje?

Kar zadeva ločevanje odpadkov, to ne zmanjša njihove količine. To je mogoče samo tako, da odpadki ne nastajajo, da denimo ponovno uporabimo steklenico, namesto da kupimo plastenko, ki jo sicer pravilno odložimo v koš za odpadke. Recikliranje še zdaleč ni najboljši način ravnanja z odpadki, ampak je šele nekje na sredini.

T. i. piramida ravnanja z odpadki kot najboljša načina izpostavlja preprečevanje nastajanja odpadkov (kupim recimo kepico sladoleda v kornetu namesto v posodici s plastično žličko) in njihovo ponovno uporabo (v trgovino grem s svojo vrečko, za pijačo uporabljam steklenico itd.). Najslabši opciji ločevanja odpadkov pa sta energetska izraba odpadkov (sežiganje za proizvodnjo toplote) in odlaganje.

Glede ugašanja luči in izklapljanja elektronskih naprav to seveda drži. Obenem je treba razmišljati še o količini energije. kajti različne naprave porabijo različno količino energije v časovni enoti. Kar pomeni, da je zmanjšanje porabe različno za različne naprave.

Električna vozila imajo veliko pozitivnih vplivov na lokalno okolje (to je mesto uporabe) v primerjavi z avtomobili z motorjem na notranje izgorevanje. Če naštejem samo nekatere: manj hrupa, manjše onesnaževanje zraka (npr. s PM delci, hlapnimi ogljikovodiki itd.), manjša pretvorba energije v toploto itd. A je potrebno upoštevati širšo sliko, torej celotno verigo dejavnosti, od nastanka vozila, njegove uporabe in končnega stanja, kjer vozilo postane odpadek. Tu najdemo še kar precej nasprotujoče si raziskave o tem, kolikšna je poraba surovin, kakšni so skupni izpusti škodljivih plinov v ozračje, kakšna je življenjska doba takih vozil itd.

Zagotovo pa lahko zaključimo le eno: najboljše je, da avtomobila sploh ne kupimo. In v to smer bi morala iti državna politika – v omogočanje takih javnih storitev, kjer večina posameznikov avtomobila ne bo potrebovala.

“Všeč mi je misel, da bogata država ni tista, kjer lahko tudi revni kupijo avtomobil, ampak tista, kjer ga niti bogati ne potrebujejo.”

Kako prepričati Slovence, predvsem mlade, v t. i. trajnostno mobilnost oziroma da v življenju v veliki meri zmoremo tudi brez avtomobilov?  

Veliko se da narediti. Sam nimam (več) avtomobila in že nekaj let opravim večino poti peš, s kolesom, skirojem ali javnim prevozom. Včasih res ne gre in takrat je treba z avtomobilom. A zato ni treba, da ima vsak posameznik lastniški avto ali celo več njih.

“Delitvena ekonomija, kamor spada tudi t. i. car sharing (delitev avtomobila, op. p.), je odlična zadeva. Prihrani stres z iskanjem parkirnega prostora, mučno čakanje dvakrat letno pri vulkanizerju, vožnjo avtomobila k serviserju, nakup vinjete itd.”

Po mojih meritvah je delitev avtomobila cenejša od lastništva vozila, večinoma zato, ker je avto več v uporabi. Po analizi povprečen avto kar 92 odstotkov časa nekje zaseda prostor in ni v uporabi. Na splošno nam trajnostna mobilnost poleg naštetega prihrani še čas, dragocen prostor v mestih in izboljša naše zdravje – neposredno in posredno prek čistejšega okolja. Ne vidim razloga, zakaj ne bi vsi uporabljali ekološke mobilnosti, ker s tem vsi pridobimo.